Pohod norosti

Moj pokojni prijatelj Natan Jelin-Mor, politični vodja podtalne organizacije LEHI, mi je ob neki priložnosti o nekem politiku dejal, da »ni ne velik mislec ne majhen norec«.

Tega njegovega stavka se spomnim vsakič, ko pomislim na Gilada Erdana, našega ministra za javno varnost. Njegova vloga v dogajanjih v minulih nekaj tednih, zaradi katerih je skorajda eksplodiral ves Bližnji vzhod, to oceno še kako potrjuje.

Po drugi strani pa se spominjam tudi tega, da je Benjamin Netanjahu pred časom izjavil naslednje: »Bister človek je tisti, ki ve, kako se bo rešil iz pasti, v katero se moder človek tako ali tako ne bi nikoli ujel.«

O Netanjahuju bi dejal: »Zelo bister, a ne preveč moder človek.«

Obstajata dva načina gledanja na zgodovinske tragedije. Prvi je ta, da jih vidimo kot zarote hudobnih posameznikov, drugi pa, da jih imamo za poteze norosti.

Prvi način povsem lahko razumemo. Saj vendar ne more biti mogoče, da bi bila naša življenja odvisna od skupine norcev, ki o ničemer ničesar ne vedo.

Tako lahko, denimo, povsem zlahka verjamemo, da je Benjamin Netanjahu varnostniku na izraelskem veleposlaništvu v Amanu skrivaj poslal ukaz, naj ubije dva Jordanca, da bi se lahko on nato z jordanskim kraljem pogajal o izpustitvi omenjenega mladeniča v zameno za odstranitev detektorjev kovine na Tempeljskem griču v Jeruzalemu. Genialno.

Druga verzija je precej bolj prozaična. Po tej verziji so namreč ljudje, ki zaznamujejo celo vrsto narodov in držav – vladarji in kralji, državniki in generali, levičarji in desničarji –, vsi po vrsti popolni norci. Zastrašujoče. Pa vendar je tako bilo od nekdaj in še vedno je. Po vsem svetu in še zlasti v Izraelu.

Eden mojih prijateljev mi je ta teden dejal: »Ni treba namestiti kamer na Tempeljskem griču, za kar se zdaj zavzemajo. Kamere bi morali namestiti v kabinetu predsednika vlade, kajti od tam prihaja najhujša nevarnost, ki utegne ogroziti prihodnost Izraela.«

Barbara Tuchman, ameriško-židovska zgodovinarka, je avtorica besedne zveze »pohod norosti«. Raziskala je vrsto zgodovinskih katastrof in dokazala, da so bile vse povzročene iz popolne norosti.

Oglejmo si primer: prva svetovna vojna, ki je terjala več milijonov žrtev, je bila posledica niza neverjetno norih dejanj.

Srbski fanatik je ubil avstrijskega nadvojvodo, in to po tem, ko se je ta po naključju znašel v njegovi bližini, saj atentat, ki so ga izvedli pred tem, ni bil uspešen. Avstrijski cesar je videl v tem priložnost, da pokaže svojo moč in postavil ultimat majhni Srbiji. Ruski car je mobiliziral vojsko, da bi obranil svoje slovanske brate. Nemški glavni štab je imel rezervni krizni načrt, s katerim je bilo predvideno, da v primeru, če bo začela Rusija mobilizacijo svoje velike in okorne armade, nemška vojska prestopi meje Francije in jo zavzame, še preden se bo ruska armada pripravila na bojevanje. Nato pa so Britanci napovedali vojno, da bi pomagali Franciji.

Nihče od vpletenih si ni želel vojne, še zlasti ne svetovne vojne. Vsak od njih je prispeval le majhen delček norosti. Skupaj so začeli vojno, ki je za seboj pustila na milijone mrtvih, ranjenih in tako ali drugače prizadetih. Na koncu so se vsi strinjali, da je bil edini človek, ki mu lahko za vse to pripišemo krivdo, nemški cesar, ki prav tako ni sodil med malo nore.

Ista zgodovinarka bi najbrž z velikim veseljem pisala o nedavnih incidentih v zvezi s Tempeljskim gričem v Jeruzalemu.

Trije palestinski skrajneži, izraelski državljani, so ubili tri »borce« obmejne straže, ki so bili po naključju druzi (pripadniki polmuslimanske verske sekte).

Nekomu, verjetno je šlo za nekoga iz vrst policije, se je utrnila briljantna ideja o namestitvi detektorjev kovin, s pomočjo katerih naj bi v prihodnje preprečili takšna grozodejstva.

Tri minute razmišljanja bi bile dovolj za ugotovitev, da je to povsem nora ideja. Ob najbolj obiskanih dnevih pride na Tempeljski grič na sto tisoče muslimanov, ki molijo v in v bližini mošeje Al Aksa, enega od treh najsvetejših islamskih krajev (poleg Meke in Medine). Če bi jih usmerjali skozi detektorje, bi bilo to nekaj podobnega, kot če bi hoteli kamelo spraviti skozi šivankino uho.

Brez težav bi lahko telefonirali uslužbencem Waqf (muslimanskega sklada), pod katerega upravo je Tempeljski grič. Ti bi omenjeno idejo zagotovo zavrnili, saj bi bila to po svoje potrditev izraelske oblasti nad svetim krajem. Lahko bi tudi telefonirali jordanskemu kralju, ki ima uradno oblast nad omenjenim muslimanskim skladom in tudi ta bi zagotovo preprečil to nesmiselno dejanje.

A ideja je prišla do Erdana, ki jo je pograbil z obema rokama, saj je bil prepričan, da se lahko s tem dejanjem izkaže kot junak. Erdan je sta 46 let in se je izšolal na verski šoli. V armadi ni bil pripadnik bojnih enot, ampak je delal v pisarni. Tipična kariera politika desnega krila.

Erdan se vede kot otrok, ki se z ognjem igra ob bencinskem tanku. Detektorji za kovino so bili nameščeni, ne da bi o tem obvestili Waqf ali jordanskega kralja. V zadnjem trenutku je Erdan o tem obvestil Netanjahuja, ki pa se je pravkar odpravljal v tujino.

Netanjahu ima celo vrsto dragih konjičkov, od vsega pa ima najraje potovanja v tujino in srečanja s svetovno pomembnimi posamezniki, s čimer poskuša dokazati, da tudi on sodi mednje. Tokrat se je nameraval sestati z novim francoskim predsednikom, nato pa še s štirimi voditelji vzhodnoevropskih držav, pri čemer so vsi štirje polovični demokrati in četrtinski fašisti.

Netanjahuju ni bilo do tega, da bi se pred srečanji s svetovnimi velikani ukvarjal z nesmisli Erdana, ki ga ima za enega svojih podložnikov. Ne da bi točno vedel, kaj počne, je privolil v namestitev detektorjev.

Ni povsem jasno, kdaj so v zvezi z namestitvijo detektorjev za mnenje vprašali vodstvo Državne varnostno-obveščevalne službe (Šabak). To telo, ki je tesno povezano z arabsko realnostjo, je namreč akcijo odsvetovalo. To isto je storila tudi vojaška obveščevalna služba. A kaj so oni v primerjavi z Erdanom in njegovim policijskim komisarjem, ki nosi kipah in ki prav tako ne velja za genija.

V trenutku, ko so namestili detektorje, je prišlo do prave eksplozije. Muslimani so to dojeli kot namero Izraelcev, da spremenijo status quo in postanejo vladarji Tempeljskega griča. Tank z bencinom je zajel ogenj.

V hipu se je pokazala vsa norost te odločitve. Na prizorišče sta stopila Jehova in Alah. Muslimanski verniki niso hodili skozi detektorje. Mnogi so začeli moliti na ulicah.

Kaj kmalu je bilo jasno, da je stvar zelo resna. Muslimani, in to tako izraelski državljani kot tisti z zasedenih ozemelj, ki so bili še trenutek prej zgolj množica brez obrazov, so se nenadoma izkazali kot odločni ljudje, ki so se pripravljeni bojevati. To je bil pravi Erdanov uspeh. Bravo.

Detektorji niso odkrili nikakršnega orožja, so pa razkrili razsežnosti vladne norosti. V Jeruzalemu, arabskih četrtih po vsem Izraelu, na zasedenih ozemljih in v sosednjih državah so izbruhnile množične demonstracije. Ob prvem koncu tedna je bilo ubitih sedem ljudi, na stotine pa jih je bilo ranjenih.

Nov idol so poimenovali »suverenost«. Izraelska oblast ne more odstraniti detektorjev, ne da bi se hkrati »odrekla suverenosti« (in se »predala teroristom«).Waqf ne more popustiti, ne da bi ob tem žrtvoval »suverenost« nad tretjim svetim krajem islama. Mimogrede povedano, nobena vlada na svetu ne priznava izraelske suverenosti nad Vzhodnim Jeruzalemom.

Muslimani se bojijo, da bodo Židi v primeru, če bodo prevzeli Tempeljski grič, uničili Kupolo na skali (čudovito modro poslopje z zlato kupolo) in mošejo Al Aksa ter na njunem mestu zgradili tretji tempelj. To je morda slišati noro, a v Izraelu že obstajajo skrajne skupine, ki usposabljajo duhovnike in se pripravljajo na graditev templja.
Kot pravi Barbara Tuchman, je voditelje mogoče obtožiti norosti, če jih je pred tem posvarila vsaj ena modra oseba. V našem primeru je bil ta modra oseba Moše Dajan, ki je takoj po zasedbi Tempeljskega griča leta 1987 ukazal umakniti izraelsko zastavo, vojakom pa prepovedal stopiti na to območje.

In zdaj nihče ne ve, kako bi se dalo poiskati izhod iz te slepe ulice.

Netanjahu ni prekinil svoje uspešne turneje, da bi pohitel domov in vzel stvari v svoje roke. Zakaj neki? Če bi hitel domov vsakič, ko kateri od njegovih lakajev naredi kaj neumnega, skupaj z ženo Saro ne bi mogel tako prijetno uživati na potovanjih po svetu?

Nato pa se je zgodil božji čudež. V spor je posegel sam Bog.

V stanovanju izraelskega varnostnika v izraelskem veleposlaništvu v Amanu je delal jordanski priložnostni delavec. Nenadoma je z izvijačem napadel izraelskega varnostnika in ga lažje poškodoval. Varnostnik je izvlekel svoj revolver in ga ustrelil. Za vsak slučaj pa je nato ustrelil in ubil še lastnika stanovanja, jordanskega zdravnika.

Ne ve se, ali je do incidenta prišlo zaradi spora v zvezi s plačilom ali se je morda jordanski delavec nenadoma odločil, da bo postal »šahid« (mučenik). Prav tako ni jasno, zakaj ga je varnostnik ubil, namesto da bi ga ustrelil v nogo ali uporabil katero od bojnih veščih, ki jih zagotovo obvlada.

Bivši predsednik vlade Jicak Šamir je ob neki priložnosti dejal, da noben (arabski) terorist ne sme živ zapustiti prizorišča terorističnega dejanja. In res, od takrat je preživel le redko kdo, pa naj je šlo za dekle s škarjami ali za moškega z izvijačem. Celo hudo ranjenega napadalca, ki je ležal na tleh in močno krvavel, je eden od prisotnih ustrelil v glavo. (Strelca so ta teden izpustili iz zapora.)

Kakor koli že, za Netanjahuja in Erdana je bil incident v Amanu darilo iz nebes. Jordanski kralj se je strinjal, da bo varnostnika brez preiskave izpustil na prostost v zameno za odstranitev detektorjev kovine v Jeruzalemu. Z vzdihom olajšanja, ki ga je bilo mogoče slišati po vsej deželi, se je Netanjahu s tem strinjal. Ni ga Izraelca, ki bi nasprotoval odstranitvi detektorjev v zameno za rešitev enega od junaških fantov. To ni bilo odrekanje od »suverenosti«, to je bilo reševanje Žida – kar določa stara židovska božja zapoved.

Vse osebje veleposlaništva se je vrnilo v Izrael – uro vožnje z avtomobilom –, Netanjahu pa je proslavljal njihovo »rešitev«, čeprav jih tam ni nihče ogrožal.

Medtem pa se je zgodilo še nekaj.

Netanjahu se ne boji Boga ali Arabcev. Boji pa se Naftalija Beneta.

Benet je vodja stranke Židovski dom, naslednice Narodno-verske stranke, ki je bila nekdaj najbolj zmerna stranka v državi. Zdaj je to najskrajnejša desničarska stranka. Gre za majhno frakcijo, ki ima v knesetu le osem predstavnikov (od skupno 120), a že to je dovolj, da lahko povzroči razpad koalicije in padec vlade. Netanjahu se jih na smrt boji.

Ko je besnenje zaradi detektorjev doseglo svoj vrhunec, je mlajši Arabec vstopil v priseljensko naselje Halamiš in ubil tri člane priseljene družine. Ranili so ga in ujeli, a je čudežno ostal živ in odpeljali so ga v bolnišnico.

Le nekaj ur pozneje sta Benet in njegova pravosodna ministrica zahtevala njegovo usmrtitev. V Izraelu ne obstaja smrtna kazen, a zaradi kdove katerega razloga te kazni niso črtali iz kodeksa vojaških sodišč. Tako sta Benet in njegova prelepa ministrica zahtevala, da se jo izvrši.

V vsej zgodovini Izraela sta bila po sodnem procesu usmrčena samo dva človeka. Prvi je bil Adolf Eichmann, eden od avtorjev holokavsta. Drugi je bil inženir, ki je bil v prvih tednih obstoja države obsojen zaradi vohunjenja (pozneje se je pokazalo, da je bil obsojen po krivem).

Zahteva po izvršitvi smrtne kazni je popolna norost. Vsak muslimanski »terorist« sanja o tem, da bo postal »šahid« – eden tistih, ki svoje življenje žrtvujejo za Alaha in ki gredo zato v raj. Če bi ga usmrtili, bi s tem uresničili njegove sanje. In ni je stvari, ki bi bolj kot usmrtitev vznemirila nacionalna in mednarodna čustva.

Nekaj bolnega je v privržencih smrtne kazni, pa tudi v javnosti, ki jih podpira. Če bi bila njuna zahteva sprejeta, bi bila to velika zmaga za muslimanske skrajneže. Na srečo vse izraelske varnostne službe tej njuni zahtevi odločno nasprotujejo.

A v skupnosti, v kateri vlada norost, je celo takšen nesmisel deležen nekaj pozornosti in podpore.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.