Pojdi v miru

Pomembno vprašanje je, kdo bo postal izraelski premier.

Objavljeno
26. februar 2018 12.41
ISRAEL-POLITICS/NETANYAHU
Uri Avneri
Uri Avneri
Moram vam priznati: ne sovražim Benjamina Netanjahuja, pa tudi Sarah'le ne sovražim. Na splošno ne sovražim ljudi, z izjemo posameznikov, ki so izdali moje zaupanje in mi zasadili nož v hrbet. Teh ni več kot trije ali štirje in jih ne bom imenoval. Netanjahuja zasebno nisem srečal več kot dvakrat ali trikrat. Nekoč me je na hodniku kneseta predstavil svoji drugi ženi. Zdela se je prijetna mladenka. Drugič sva se srečala na fotografski razstavi, kjer je bila tudi fotografija mene s pilotsko čelado na glavi. (Ne vem več zakaj.) »Videti ste kot Errol Flynn,« mi je rekel. Nikoli si nisem ogledal filma z Errolom Flynnom, a sem to vzel kot kompliment. Seveda sva se v knesetu velikokrat sporekla, a to ne šteje.

Če torej hočem, da se Netanjahu čim prej odstrani iz vlade, potem to ni zaradi osebnega razpoloženja, ampak ker sem prepričan, da je katastrofa za Izrael. Nešteti primeri podkupovanja, ki so prišli na dan (in še kar prihajajo, tako kot podmornice), zahtevajo njegovo takojšnjo odstranitev. Pri tem pa nismo prišli niti do afere z nemškimi podmornicami, ki obljublja veliko novih razkritij. Kot nekdanji urednik novičarske revije, ki se je specializirala na raziskovanje podkupovalnih afer, jih lahko zavoham.

Veliko ljudi bi rado videlo »Bibija« v zaporu. Jaz ne. Če bi sam odločal, potem bi mu predsednik države in vrhovni državni tožilec ponudila kupčijo v Nixonovem slogu: takoj odstopi in boš pet minut pozneje oproščen. Ti in tvoja žena. Nobene preiskave ne bo in nobenega sodnega procesa. Pojdi domov in uživaj življenje. Problema glede financ ni. Netanjahu bi bil bogataš z obilno pokojnino nekdanjega premiera in nekaj luksuznimi stanovanji. Poleg tega pa si je spotoma nabral ogromne podkupnine. Prav tako bi mu katerakoli založba na svetu rade volje plačala velik predujem za njegove spomine. Ni torej razloga, da bi ga pomilovali. Težava pa je drugje – kdo ga bo nasledil? Prazen sedež v knesetu bo zasedla neznana pravnica, ki je bila uvrščena na kandidatni listi na mestu, rezerviranem za »novo kandidatko«. Toda to ni pomembno.

Pomembno vprašanje je, kdo bo postal premier. Netanjahujev odstop pa ne pomeni, da bi bil kneset avtomatično razpuščen. Če lahko katerikoli drug član kneseta dobi večino, bo on (ali ona) postal naslednji premier. Samo člani Likuda imajo takšno možnost. Toda ali je kakšen možen kandidat? Dvomim. Tako kot vsi drugi močni, a negotovi voditelji tudi Netanjahu ni vzgojil naslednika. Nasprotno, od sebe je odgnal vse možne kandidate. Sedanje vodstvo Likuda ter celotno zbirko sedanjih vladnih ministrov iz Likuda in njegovih zaveznikov tvorijo nepomembneži. Nikogar od njih si ne morem predstavljati kot moškega (ali žensko), ki bi bil odgovoren za prihodnost Izraela. Bog ne daj (pa če ta obstaja ali ne).

Če ne bo nikomur uspelo sestaviti nove vlade v sedanjem knesetu, bo treba izvoliti novega. Ali lahko nove volitve prinesejo drugačno večino? Možno, a manj verjetno. V normalni državi bi po vrsti korupcijskih afer opozicija prevzela oblast in eden njenih voditeljev bi postal premier. Preprosto. Toda Izrael ni normalna država. Med desnico in levico je velik razkol, vmes pa ni ničesar. Skoraj nemogoče je, da bi se velik blok volivcev premaknil z desne na levo. Prav tako pa tudi ni nobenega dogovora o tem, kakšno bi moralo biti primerno obnašanje predsednika vlade. Neki profesor mi je nekoč rekel: »Britanski premier, ki bi vse vrhovne vladne pozicije zapolnil s svojimi sorodniki, bi veljal za koruptivnega. Egiptovski vodja, ki tega ne bi naredil, bi veljal za egoističnega. Kaj? Toliko sreče ima, pa jo noče deliti s svojo družino?«

Zdi se, da bolj ko se pojavljajo dokazi o Netanjahujevi koruptivnosti, bolj goreče ga podpirajo člani njegove stranke. Vse skupaj je umazana kampanja zlobne levice! Vse so lažne novice! Policija se je spajdašila z izdajalskimi, aškenazijskimi Laburisti (kljub dejstvu, da je vodja policije, ki ga je Netanjahu osebno izbral, jemenskega porekla, nosi kipo in je nekdanji uslužbenec tajne službe).

Naslednji kneset bo tako po vsej verjetnosti videti bolj ali manj takšen, kot je zdajšnji. Če bo tako, kako bo to videti? Od 120 sedežev sedanjega kneseta jih 30 pripada Likudu, deset stranki Kulanu (»Mi vsi«), ki je odpadniška stranka nekdanjega člana Likuda, osem sedežev ima verska stranka Judovski dom, sedem orientalska verska stranka, šest skrajni desničarji »Izrael naš dom« Avigdorja Liebermana in šest ortodoksna stranka. To je trenutna vladna koalicija s skupno 67 sedeži. Opozicijo sestavlja 24 laburističnih članov (imenujejo se »Sionistični tabor«), 11 članov stranke »Imamo prihodnost« Jairja Lapida, pet iz stranke Meretz in 13 iz Združene arabske liste, ki pa jo skoraj nihče ne upošteva. Skupno 53 sedežev.

Če domnevamo, da bodo rezultati prihodnjih volitev bolj ali manj enaki (prav to predvidevajo volilne ankete), potem se pozornost avtomatično preusmeri na deset članov stranke Kulanu. Njihov nesporni vodja je Moše Kalon, vedno nasmejani minister za finance. Velja za liberalnega in zmernega. Ali bo zamenjal tabor? Pravzaprav vsi domnevajo, da bo šla na prihodnjih volitvah Laburistična stranka dol. Po tem, ko je menjala voditelje kot nogavice, je izbrala orientalskega šefa Avija Gabaja, da bi se otresla prekletstva podobe stranke »Aškenazov«. Ni delovalo. Pod Gabajem stranka še naprej izgublja na anketah javnega mnenja. (Likud, ki ima večinoma orientalske člane, vedno izvoli za vodjo Aškenaza, kakršen je Netanjahu.)

Če gredo Laburisti dol, gre Lapidova stranka gor. Postane lahko celo največja stranka. To bi Lapida naredilo za možnega kandidata za premiera, če mu bo seveda uspelo pridobiti na svojo stran Kalona. Kdo je Lapid? Je popoln politik. Na televiziji je videti v redu. Dobro govori in ne pove nič. Takšna ideološka praznina je velika prednost, saj je vse za vse. Njegov oče, ki sem ga dobro poznal, je preživel holokavst in se je živo spominjal svojega otroštva v budimpeškem getu. Bil je liberalni politik, a je imel skrajnonacionalistični nazor. Sin mu je po vsej verjetnosti enak.

Kaj bi torej premier Lapid naredil za mir? Nihče ne ve zagotovo. Zanj bi bilo miselno zelo naporno, da bi v svojo koalicijo vključil Arabce, ker bi mu to odvzelo večino. Vendar pa bi ga Arabci lahko podpirali »od zunaj«, tako kot so Jicaka Rabina ter s tem omogočili sporazum iz Osla. A nekateri opozarjajo, da bomo pod Lapidom »hrepeneli po Netanjahuju«.

Mnogi sanjajo o popolnoma novi stranki, o uniji vseh liberalnih, naprednih in mirovnih elementov z novim, mladim vodstvom, ki bi povsem spremenila politično pokrajino. Vendar pa še nič ne kaže na to. Prav nasprotno, številni mladi se z gnusom odvračajo od politike in sodelujejo pri neposrednih akcijah, se borijo proti naseljencem in poskušajo zaščititi arabsko prebivalstvo. Čudoviti ljudje in čudovite akcije, a popolnoma brez vpliva na politiko, ki žal odloča o prihodnosti.

Rad imam Izrael. S tovariši sem ga ustvaril in to smo plačali z lastno krvjo (dobesedno). Srce me boli, ko vidim, kaj se dogaja. A še vedno sem optimist. Še naprej verjamem, da bo nekje na neki način prišla odrešitev. Pojavile se bodo nove politične sile in prišle v ospredje.

Kot bi rekli naši muslimanski prijatelji: inšallah (kot hoče bog).