Tiskane izdaje
Slovenska prevajalka T. M. je na razpisu ministrstva za kulturo pridobila pravico do enomesečnega bivanja v londonskem stanovanju, ki ga Slovenija najema za potrebe umetnikov in umetnic. Ker so si v preteklosti umetniki medsebojno očitali zlorabe delovnih rezidenc za turistične namene in družinska potovanja, se je ministrstvo pred leti odločilo, da umetnik v stanovanju lahko živi le sam.
O neznosni lahkosti primerjanja z nacisti
Prav zaradi tega pravila sicer vrhunska prevajalka v London ni odpotovala, saj s sabo ni mogla vzeti svoje šestletne hčere. Če primer ne bi postal obračun z uradnico, uradniki in uradništvom, bi se iz njega lahko učili o krhkosti meje med upravičeno postavljenim pogojem za uresničitev neke pravice in zahtevo, ki brez utemeljenega razloga diskriminira na temelju osebne okoliščine.
Spraševali bi se:
• ali je diskriminatorno, da stanovanja ne more uporabiti telesno oviran slikar, ker je to v tretjem nadstropju brez dvigala,
• ali je diskriminatorno, da v stanovanju poleg pisateljice ne more bivati partner in dve najstniški hčerki,
• ali je diskriminatorno, da v stanovanju ne more bivati asistent telesno oviranega skladatelja
• in, ne nazadnje, ali je diskriminatorno, da v stanovanju ne more bivati oseba, ki nima dovolj finančnih sredstev, da bi si to lahko privoščila, saj ministrstvo zagotavlja samo stanovanje in povračilo prevoznih stroškov, dnevnic pa ne.
Tako pa že skoraj mesec dni namesto vsebinskih utemeljitev in poskusov sistemskega reševanja problema berem, da so slovenski uradniki skrbni ozkogledi eichmanni, kar po moji presoji presega meje dobrega okusa in obračunavanja z uradniki in uradništvom, posebno če za hip razmislimo o teži zadeve, ki je v igri. Primerjati nemožnost enomesečnega bivanja v tujini z nacističnimi zločini ali izbrisom je najmanj neprimerno, če ne kaj drugega. Res je vsaka krivica krivična, ni pa vsaka krivica enako krivična.
O kompleksnosti
Problem konkretnega razpisa je, da uradnikom ne omogoča narediti izjeme v primerih, ko bi bilo to glede na okoliščine primera upravičeno. Na podlagi izvedenega razpisa prevajalkini želji po bivanju z otrokom noben uradnik ali uradnica ni mogel in smel ugoditi, saj bi s tem diskriminirali vse tiste umetnice in umetnike, ki se na razpis niso prijavili v prepričanju, da v tujino ne bodo mogli odpotovati z otrokom.
Če bi uradnik ali uradnica to storila, bi delovala v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države. Spoštovanje načela zakonitosti namreč ne pomeni, da vsak uradnik lahko odloči, kot se mu zdi (prav), ampak da odloči tako, kot določa predpis. Lahko pa stranka v postopku s pravnimi sredstvi dokazuje pred sodišči, da je predpis v nasprotju z zakonom ali ustavo. Presoja ustavnosti in zakonitosti predpisov je namreč prepuščena sodni veji oblasti.
Seveda pa noben predpis ni večen. Če se izkaže, da je zastarel, neustrezen ali krivičen, ga je ne le mogoče, ampak nujno treba spremeniti. V naslednjem razpisu bi tako lahko pisalo, da v rezidenčnem stanovanju poleg umetnika lahko izjemoma biva tudi njegov bližnji, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in če se izkaže, da sobivanje ne bo vplivalo na kakovost izvedbe predvidenih projektnih oziroma programskih aktivnosti.
O zlorabah, prenormiranosti in nezaupanju
Podobno kot drugim uradnikom, tudi tistemu, ki bo v prihodnje moral presojati o zgornji izjemi, ne zavidam. Slovenski uradniki in uradnice delajo na presečišču številnih interesov: zasebnih in javnih. Delajo v sistemu, v katerem skupnost in državo razumemo kot nekoga, do katerega imamo večinoma pravice in le malo dolžnosti, uradnike pa razumemo kot oviro, ki nam onemogoča doseči tisto, kar nam brezpogojno pripada. Delajo v negotovem okolju, v katerega vsake štiri leta vstopajo strokovno nepodkovani, pravno nepismeni in pogosto avtoritarni predstavniki ljudstva, ki uradništvo razumejo kot orodje za uresničevanje svojih interesov, ga zastrašujejo z odpuščanji in sankcioniranjem neposlušnosti.
Uradniki delajo v blodnjavem okolju, v katerem je vsaka izjema opredeljena kot korupcija, vsako avtonomno delovanje in mišljenje je prepovedano, ljudje pa so zreducirani na stroj za štempljanje in v to vlogo tudi privolijo in so hvaležni, če jim postavljavci predpisov naložijo čim bolj natančno določena pravila, ki jih ščitijo pred nadrejenimi ter pred strankami in njihovimi odvetniki. In pri takšni konstrukciji predstave o slovenskem uradništvu sodelujejo tudi mediji, saj so uradniki priročna tarča, ki se ne sme in ne more javno braniti.
Čas je, da uradnikom priznamo, da ta država deluje bolj ali manj le še zaradi njihovega truda. Medtem ko jo politika uničuje, jo uradniki rešujejo. Ne vsi enako zavzeto, a vendarle zagotavljajo stabilnost sistema, v katerem živimo tudi takrat, ko politiki rušijo in sestavljajo vlade, kar se z občasnimi prekinitvami dogaja bolj ali manj ves čas. Edini način za reševanje primerov T. M. je zaupanje v to, da so uradniki ljudje, ki drugim želijo dobro. Predolgo smo živeli v sistemu, ki v vsakem (uradniku) vidi potencialnega goljufa, resničnih goljufov pa ne kaznuje. Čas je, da si začnemo zaupati in kaznovati tiste, za katere se izkaže, da si zaupanja ne zaslužijo.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Delo v blodnjavem okolju (Mnenja, 9. aprila 2013, stran 5).
