Tiskane izdaje
Tako je odvrnil štirinajsti dalajlama indijskemu državniku, ki ju je označil za politika, in ne vernika. Vrlemu Tibetancu je pritrdil nadškof iz Canterburyja dr. Robert Runcie, saj sta politika in vera v resnici tesno povezani, ker služita človeštvu. »Če puščavnik deluje s slabim namenom, bo škodoval samo sebi,« je dejal dalajlama, »toda če s slabim namenom deluje politik, ki neposredno vpliva na celotno družbo, bo negativne posledice čutilo veliko ljudi« (Moja duhovna avtobiografija, Učila, 2010). Verjame, da je vsako ravnanje, ki je storjeno dobronamerno, dejanje vere, in če se ljudje zberejo v templju ali cerkvi brez takšne dobrohotnosti, se ne vedejo kot verniki, četudi skupaj molijo.
Država,
V osamosvojeni domovini lahko bolj sproščeno verujemo kot v rajnki komunistični Jugoslaviji, kjer je bila religija kot ljudski opij na črnem seznamu. Žal jo še zdaj prenekateri enačijo z organizacijsko podobo ali konkretnimi verskimi poglavarji, kar razpihuje sovražnost. Toda Slovenski veliki leksikon definira vero kot »odnos do nezaznavnega, kar človek doživlja kot zanesljivo, varno in resnično« in kot »zavest posameznika ali skupnosti o obstoju in delovanju boga, nadnaravnih, nad svetom vzvišenih sil«. Vera izhaja iz spoznanja o minljivosti in končnosti, kar vodi k transcendentalnem iskanju opore in upanja.
Po dalajlamovo vse vere poudarjajo ljubezen, sočutje, potrpežljivost, toleranco, odpuščanje, ponižnost ali osebno disciplino, vse nam pomagajo, da živimo srečnejše življenje. Krščanske božje zapovedi so v resnici medreligijske (npr. ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega, spoštuj očeta in mater), kar velja tudi za smrtne grehe: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. Vseprisotno je zlato pravilo, saj že konfucijanska filozofija uči, naj drugim ne storimo tega, česar ne želimo sebi, kajti le takrat zoper nas ne bo nobene zamere, ne v družini ne v državi. Podobno vzgaja hinduizem, budizem pa pozna rek, naj ne ranimo drugih tako, kakor bi sami ne želeli biti prizadeti. Taoizem goji pravilo, da moramo zasluge bližnjih ceniti kot lastne, prav tako sočutno pa moramo doživljati njihove poraze. Islam razglaša maksimo, da nihče med nami ne more biti vernik, če svojim bližnjim ne želi istega kakor sebi; v Zaratustrovi religiji prisegajo na reklo, da je dober le tisti človek, ki drugim ne povzroča tega, kar ni dobro zanj. Krščanski nauk veli, da vse, kar želimo, da bi ljudje napravili nam, takisto naredimo njim, v negativni različici pa prepoveduje, da drugim storimo tisto, kar ne bi želeli, da storijo nam.
Vera in duhovnost
Duhovnost je še globlja kot vera, ki je le ena od njenih neizogibnih postaj. Gre za doživljanje Enosti onkraj umskega operacijskega sistema. Z umom rešujemo probleme, ustvarjamo in načrtujemo ter dojemamo občutke, čustva in skoraj vse (površinsko) zaznavno v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti, kakor tudi um per se s pomočjo zavesti. Če ta vibrira na pravih frekvencah, oddaja in sprejema signale oziroma energijo iz Enosti, kar je duhovnost ali bistvo Duše. Toda Vse bo Eno in Eno bo Vse šele takrat, ko nikomur več ne bo vseeno.
Dalajlama razume duhovnost kot poln razcvet človeških vrednot in srčnih lastnosti, ki so usodne za obstoj in razvoj vseh živih bitij, zato kliče k duhovni revoluciji, ki je hkrati moralna na stebrih sekularne etike oziroma Küngovega svetovnega etosa. Resnična ljubezen ne izhaja iz navezanosti, ampak altruizma. Vsa čuteča bitja so soodvisna, zato smo predvsem človeške kreature univerzalno odgovorne za vsakogar in vse, preobraziti moramo kolektivno karmo. Dobro bi bilo, da politiki preštudirajo izvrstno knjigo o umni, obzirni, skrbni in pametni politiki, nekakšen budistični vodnik za boljši svet, ki ga je uredil Melvin McLeod, dragocene napotke pa so prispevali dalajlama Tenzin Gyatso, nekdanji kalifornijski guverner Jerry Brown, zenovski mojster in poet Thich Nhat Hanh, butanski minister Jigmi Thinley in drugi modreci (Mindful politics: a Buddhist guide to making the world a better place, Wisdom Publications, 2006).
Ker se številni vplivneži radi pobahajo, da so ateisti (brezbožniki), se postavlja vprašanje, ali vseeno zmorejo duhovnost, čeprav zanikajo Boga, Stvarnika, Vesolje, Alaha, Numinosuma, Prvo resničnost, Zadnji temelj, Božanstvo, Brahmana, Celoto, Enost, Praznoto, Absolut in vse nadnaravne sile. Niso le verniki, šamani, mistiki in duhovni učitelji tisti, ki verjamejo v sfero onkraj dosedanjih znanstvenih izsledkov, ne, skeptični so celo vrhunski znanstveniki. Thomas Kuhn je razglabljal o preobratu paradigme, ki je mogoč le zunaj protekcionistične znanosti, Albert Einstein pa je ugotovil, da je problem mogoče reševati le na drugi ravni, namesto tam, kjer je nastal. Tudi agnosticizem taji možnost popolnega spoznanja objektivnega sveta, kar nam običajno pokaže zrela odraslost (če že vere ne), namreč zavedanje lastne nevednosti, ne da bi bili prisiljeni popiti Sokratov strup iz trobelike.
Notranji svet politikov
Bójmo se tistih svetohlinskih pomembnežev, ki se ob praznikih razkazujejo pred oltarjem in hlastajo po odrešilni hostiji ali pa ostanejo doma pred zrcalom in narcisoidno verujejo le sami vase! V resnici se egoistično požvižgajo na blagostanje soljudi, da bi le sami napredovali, sloveli, bogateli in kvišku stremeli. Takšne v Vatikanu preganja sam imenitni papež Frančišek, zato nemara ni naključje, da je v njegovi legendarni molitvi petih prstov ravno sredinec posvečen politikom. Če bi vsi politični, gospodarski, kulturni in verski voditelji spoštovali dekalog – ki ga ni treba iskati na gori Sinaj, ampak doni na vsakem domačem hribčku in v sleherni dolini – in se izogibali grešni sedmerici, bi bil svet takoj lepši, pravičnejši in prijetnejši. Ampak prenova se mora začeti pri sleherniku z razpiranjem duhá, meditacijami (da, tudi v bankah), mantrami, molitvami in drugimi metodami za razgrajevanje ega z dojemanjem celote in zlivanjem v harmonično planetarno sobivanje. Šele potem bo zavela naokoli in vplivala na evolucijo (ne)družinske mentalitete, vzgoje in izobraževanja. Prava vera se ne zgodi pri maši, ampak v duši. Turbokapitalistični BDP naj se umakne BNS – bruto narodni sreči, kajti človekovo osrečevalno osmišljanje sega daleč onkraj materialnega.
Razsvetljenje je proti zaključku tuzemskega bivanja blagoslovilo dr. Janeza Drnovška, ki je ob odhodu verjel, da je moč vere nad vsem, vendar mu je zmanjkalo časa, da bi sprožil občo katarzo. Mediji radi primerjajo dr. Mira Cerarja s pokojnim predsednikom in izpostavljajo skupno zadržanost in preudarnost, pozabljajo pa na njuno vero in duhovnost. Cerarjeva stranka se je najbrž edina izrecno zavezala k uveljavljanju osebnih, družbenih in duhovnih vrednot, s čimer bi morala navdihniti celotno vlado in parlament. Novi premier gotovo pozna Gandijevo reklo, da naša prepričanja postanejo naše misli, misli spočnejo besede, besede dejanja, dejanja navade, navade postanejo naše vrednote in naše vrednote krojijo našo usodo. To je bistvo vsega, ne socialna kapica, koalicijsko kupčkanje, število ministrstev ali funkcija evropskega komisarja. Ko bo vsakdo v sebi dosegel sočutno spokojnost, ga ne bodo več mikali strupeni sadeži, ampak raje raj za vse, tu in zdaj za naprej, namesto zmaj preteklosti za pogubni padec nazaj.
Marko Pavliha, pravnik, publicist in profesor
