Tiskane izdaje
Stranka Šas se je razdelila na dvoje. Ankete javnega mnenja kažejo, da se oba dela gibljeta okoli 3,12 odstotka, kar je po novem prag za vstop v kneset, ki so ga zvišali poslanci v njegovem zadnjem sklicu.
Mnogi v Izraelu bi bili veseli, če obema stranema ne bi uspel vstop v kneset in bi enkrat za vselej izginila iz političnega prizorišča.
Sam nisem tega mnenja.
Šas je stranka orientalskih in ortodoksnih Judov v Izraelu. Stvar debate je, ali je v prvi vrsti ortodoksna ali orientalska. Sam sem mnenja, da je orientalni del njihovega nazora veliko bolj pomemben.
(Pojem »orientalski« je treba razložiti. Jude iz muslimanskih dežel so včasih imenovali Sefardi, a to poimenovanje je bilo napačno. Sefard je hebrejsko ime za Španijo, zato je pojem primeren zgolj za Jude, ki sta jih leta 1492 iz Španije izgnala katoliški veličanstvi Ferdinand in Izabela. Sprejeli so jih v muslimanskem Otomanskem cesarstvu. Naselili so se od Maroka do Bolgarije in Irana. Vendar pa večina Judov iz muslimanskih dežel niso Sefardi. V mojem časopisu Haolam Hazeh smo jih poimenovali Mizrahim, orientalci, kar je dandanes splošno sprejet pojem.)
Orientalci tvorijo danes približno polovico judovske populacije v Izraelu. Razdor med njimi in Judi evropskega porekla narašča, čeprav smo mislili, da bo sčasoma izginil. Orientalci menijo, da jih »elita« aškenazov zlorablja, in jim to zelo zamerijo. (Aškenaz je starohebrejska beseda za Nemčijo, ki pa se uporablja tudi za Evropo.)
Naj na tem mestu razložim, kakšen je moj posebni odnos do orientalskega problema. Kljub temu da ste mogoče to zgodbo že slišali, mi vseeno dovolite, da jo povem.
Sredi vojne leta 1948 sem napredoval iz vojaka v načelnika voda. Dana mi je bila možnost, da izberem med poljskimi in maroškimi rekruti. Izbral sem Maročane, med njimi pa je bilo tudi nekaj Libijcev in Turkov. Uril sem jih in vodil v bitke. Trudil sem se, da bi z vsemi ravnal pravično. V zahvalo so tvegali lastna življenja, da so rešili moje, ko sem bil težko ranjen.
Že med vojno sem spoznal, da je nekaj zelo narobe. Moji vojak, ki so se kot prostovoljci prišli v Izrael borit brez svojih družin, so menili, da jih imajo staroselci − še posebej pa dekleta − za divjake, ki radi vihtijo nože.
Interakcija med temi migranti in »starimi« naseljenci je temeljila na obojestranskih nesporazumih. Staroselci, ki so bili v deželi rojeni in so v njej odrasli, so se imeli na nekaj boljšega in so hoteli iskreno pomagati »primitivnim« prišlekom, da bi postali takšni kot oni. Prišleki, ki so bili od vsepovsod tarče predsodkov, so seveda takšno obnašanje zamerili. Tako se dogaja v vseh imigrantskih deželah.
Obogaten z izkušnjo iz vojske sem že zelo zgodaj opazil, da se pripravlja tragedija. Že januarja 1954 sem v svoji reviji objavil raziskovalni članek z naslovom Zatiranje črncev, ki je povzročil vsesplošen škandal. Obtožili so nas, da podpihujemo sovraštvo, sejemo razdor in podobno. Potrebnih je bilo nekaj desetletij časa, da so ljudje dojeli, da ima njihova država velik problem. V vmesnih letih je moj časopis podpiral orientalce.
Razdor med aškenazi in orientalci je samo eden od številnih razdorov v Izraelu. Globok razdor je med ortodoksijo in sekularnim, med Judi in Arabci, starimi in novimi imigranti (iz nekdanje Sovjetske zveze), levičarji in desničarji, prebivalci Tel Aviva z okolico in »periferijo« ter seveda med bogatimi in revnimi.
Samo po sebi to seveda ni tragično. Vsaka država ima najrazličnejše notranje razdore.
Toda pri naših razdorih je hudo to, da gre pravzaprav za en in isti razdor. Velika večina orientalcev je religioznih ter so desničarji, revni in živijo na periferiji. Ne marajo aškenazov, sekularistov, Arabcev, levičarjev, prebivalcev Tel Aviva, bogatih in »elit«.
Prav tako pa so tudi volilna baza stranke Likud.
Za božjo voljo, le zakaj?
Logično bi bilo prav nasprotno. Likud je neoliberalna stranka, orodje pretirano bogatih in zagovornikov politike, ki dela revne še bolj revne in ki odvaja sredstva za vzgojo, zdravje in socialo v vojsko in naselbine na zasedenih ozemljih. Velika večina naseljencev je aškenazov.
Ko orientalec voli Likud, voli proti lastnim interesom. Le zakaj?
Razlag je veliko in vse so možne.
Ena od razlag pravi, da je množica orientalcev ob prihodu v Izrael naletela na družbo, ki ni imela Arabce samo za smrtne sovražnike, ampak tudi za primitivne in zaničljive. Toda orientalci so govorili o Arabcih samo najboljše. Njihova glasba, kultura in mentaliteta so bile namreč arabske. Prišleki so si začeli pospešeno prizadevati, da bi odvrgli vse arabsko, a jim to ni ravno najbolje uspelo. Izražali so nenehno sovraštvo do Arabcev.
Eden od zanimivih vidikov je bilo retroaktivno prenarejanje zgodovine. Muslimanski vladarji so sprejeli sefardske begunce, ki so se naselili po vsem cesarstvu. V islamskih deželah so Judje živeli v miru. Ščitili so jih muslimanski vladarji, ki jim je Koran nalagal, da varujejo Jude (in kristjane), »ljudstvo Knjige«. Nobenih pogromov ni bilo, nobenih pregonov in seveda nobenega holokavsta. Protijudovski incidenti so bili redki in lokalne narave.
A ko so bili enkrat v Izraelu, so bili imigranti iz Maroka, Egipta, Iraka in Irana, še bolj pa njihovi potomci, prepričani, da je bilo njihovo življenje v muslimanskem svetu peklensko, tudi še preden se je s prihodom sionizma začel pravi boj.
Podobne zadeve je med debato v knesetu izjavil Abba Eban. Poslal sem mu zasebno sporočilo z ostrim protestom. Malodušno se je opravičil (»Bili sta svetloba in tema...«) in mi poslal svojo ogromno knjigo o judovski zgodovini, kjer te trditve ni bilo.
Presenetljivo je dolgoletno prepričanje Palestincev, da bodo »judovski Arabci«, v nasprotju z askenaškimi sionističnimi voditelji, ki so sovražili Arabce, prinesli mir in spravo. Arabski državljani Izraela so bili tudi prepričani, da bodo orientalski Judje nastopali v vlogi »mostu«. Bili so grenko razočarani.
Še en razlog za navezanost orientalcev na izraelsko desnico je tudi njihov družbenoekonomski status. Po vsem svetu velja, da so pripadniki najnižjega sloja dominantnega naroda (npr. »beli izmečki« v ZDA) v kolonialnih deželah tudi najbolj skrajni sovražniki narodnih manjšin.
Tukaj pa je treba upoštevati tudi čustveni faktor. Desnica se ponavadi izraža v čustvenem jeziku, ki nagovori srce, levica pa uporablja hladno logiko, ki nagovarja možgane. Sekularna logika ne nagovori množice orientalcev, ki nosijo kippe. Vendar pa so orientalci v verskem smislu ponavadi veliko bolj zmerni in tolerantni kakor pa fanatični ortodoksni aškenazi.
Stranka Šas je bila ustanovljena leta 1982. Pred tem je propadlo že kar nekaj poskusov za ustanovitev orientalske politične sile. Šas (ime pomeni 360, kar je število knjig v Talmudu) je bila zmerno ortodoksna. Na splošno so orientalski Judje glede svoje vere veliko bolj brezbrižni in tolerantni kakor pa njihovi nasprotniki, ortodoksni aškenazi.
Pomemben verski voditelj in politični voditelj Šasa je bil Ovadia Josef, karizmatični rabin, rojen v Iraku, ki so ga imeli ljudje za verskega genija. Stranka je na volitvah leta 1984 dobila v knesetu štiri sedeže, do leta 1999 je ta številka narasla na 17 in se potem ustalila pri številki 12.
Njen začetni uspeh je bil posledica bleščečega nastopa v Maroku rojenega mladeniča Arjeha Derija, nadarjenega politika, ki je pri rosnih 28 letih zasedel položaj generalnega direktorja na notranjem ministrstvu.
Deri je pritegnil mojo pozornost, ker je zagovarjal premirje z Arabci in videl svojo stranko kot primerno za to nalogo. Tudi rabin Ovadia je bil branilec miru. V nasprotju z drugimi pomembnimi rabini je menil, da je dopustno vrniti okupirana ozemlja Arabcem, samo da se ne bo prelivala judovska kri. Obiskal je Egipt in tudi tam izrazil podobna stališča.
Vse to me je prepričalo, da sem stranko podpiral. Derija sem izbral za osebnost leta v moji reviji in napisal obsežen članek, kjer sem poudaril, da je naloga orientalcev vzpostaviti mir, ki bo temeljil na kulturnem sobivanju Arabcev in Judov. Vse velike osebnosti orientalskih Judov, od verskega misleca Moše Majmonida, ki je bil Saladinov zdravnik, do izjemnega pesnika Jehuda Halevija, so govorili in pisali arabsko ter bili del arabske kulture.
Vendar se je Šas skozi leta zaradi pritiska volivcev bolj in bolj premikal proti desni. Postal je zaveznik Likuda. Toda v obdobju Jicaka Rabina je prav Šas omogočil levi vladi, da je sklenila sporazum v Oslu.
Ovadia je umrl pred 15 meseci. Njegov pokop je bil največji pogreb v zgodovini Izraela. Za seboj je pustil dva dediča, ki se živa ne moreta videti.
Prvi je Deri, ki je bil zaradi podkupovanja in prevare obsojen na štiri leta zapora in je bil po dveh letih in šestih mesecih izpuščen na prostost.
Drugi je Eli Jišai, resen in fanatičen politik. Nekoč sem na vrhovnem sodišču sedel poleg njega. Bilo je tako, kot bi sedel zraven živčnega vulkana. Niti trenutek ni zmogel biti pri miru, neprestano se je premikal in od časa do časa poskočil, ker je hotel nekaj povedati. Sodniki so mu neprestano zapovedovali, naj sede in naj bo tiho.
Sovražnost med tema dvema je sicer osebna, toda to ima tudi globoke politične posledice. Šas se je razcepil na skoraj dva enaka dela.
Del, ki ga vodi Jišai, se je odločno obrnil v smer skrajne desnice ter išče zaveznike med skrajneži in celo fašisti. Silovito napadajo Derija. Obtožujejo ga, da je levičar, ki ima rad Arabce. Kot dokaz razpečujejo intervju, ki sem ga dal pred leti in v katerem hvalim Derijevo stališče glede miru z Arabci. (Ko so ga obtožili, da je moj prijatelj, je zajedljivo odgovoril, da s takšnimi prijatelji, kot sem jaz, ne potrebuje sovražnikov.)
Koristna posledica vsega tega je, da če Derijev Šas na marčnih volitvah dobi od pet do sedem sedežev v knesetu ter da se povolilna računica izide, bo mogoč kandidat za levosredinsko koalicijo. To pa se lahko izkaže za ključno.
V tem trenutku je to edina možnost. Če bi bil veren, bi za to molil.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
