Tiskane izdaje
Človek v hudi stiski se počuti, kot bi mu oprtali koš, poln svinca. Pogovor z drugim mu ga ne bo snel, ga bo pa pomagal pridržati. Še vedno bo moral sam nositi težo, še vedno se bo moral spopadati s stisko in še vedno bo bolečina samo njegova. Ampak zaradi človeka, ki mu bo v oporo, bo lažje prestal to izkušnjo.
Predelovanje stiske lahko potegne za sabo velike življenjske spremembe in tudi neprijetne prilagoditve. »A sklepi ne bodo nujno slabi. Vsaka kriza je priložnost, da spremenimo, kar smo prej odlagali,« pravi Dejan Kozel, psiholog, zaposlen v ambulanti medicine dela MNZ, ki med drugim zagotavlja psihološko interventno pomoč policistom in njihovim svojcem pa tudi drugim, ki jo potrebujejo in ki na Inštitutu Andreja Marušiča Univerze na Primorskem deluje pri raziskovanju samomora.
Kam se po pomoč lahko obrne človek, ki se nenadoma znajde v stiski; morda v tako hudi, da ga nobena življenjska izkušnja nanjo ni mogla pripraviti?
Kriza se navadno zgodi, ko nismo pripravljeni, ko smo naenkrat postavljeni pred dejstvo, da smo nekaj hudega izgubili: ljubljeno osebo, službo, samopodobo, ugled. V takih trenutkih so ljudje v šoku in takrat praviloma zelo težko sprejemajo racionalne odločitve. Razmišljajo, kaj se je zgodilo in kakšne so lahko posledice; so tesnobni, napeti, nervozni, depresivni, izgubljeni in zaradi hudega pritiska se lahko zgodi, da se misel na smrt tisti trenutek zdi kot odrešitev.
Ampak zmeraj lahko poiščejo pomoč. Na splošno velja, da ima večina posameznikov zmožnost, v psihologiji rečemo kapaciteto, da se v tako hudih stiskah kljub vsemu znajdejo; da jih vendarle obvladajo. Lahko pa je stiska tako huda, da v nekem trenutku tega ne zmorejo, in takrat so prva obrambna črta njihovi bližnji: sorodniki, prijatelji, kolegi v službi. Socialna mreža je zelo pomembna, saj daje čustveno, ki je tisti hip najbolj relevantna, pa tudi materialno ali strokovno oporo in informacije, ki jih potrebujemo. Razumem jo kot varovalno mrežo, v katero se ujamemo, ko pademo. Če je ni, potem pač pademo. Na voljo so tudi številne institucije in telefoni za pomoč v stiski. Problem je, da ljudje ne vedo, kam se obrniti, kje dobiti kontakte, sploh če nimajo izkušenj ali imajo predsodke proti taki vrsti pomoči.
Kako ravnati, če opazimo, da je nekdo v stiski?
Vedeti moramo tudi, kako lahko pomagamo, ne le, kako si lahko pomagamo. Zmeraj lahko pozorno opazujemo in vprašamo, kaj se dogaja, ko vidimo, da so se ljudje spremenili. Tega pogosto ne počnemo, ker se bojimo, da se bomo vtaknili v njihovo zasebnost. To je lažna solidarnost. Jaz bi raje tvegal in vprašal, kaj se dogaja; rekel bi, vidim, da si drugačen, se ti zdi, da ti lahko pomagam. To lahko vsak naredi, za to ne potrebujemo posebne izobrazbe. Samo pozorni moramo biti na drugega, vzeti si moramo čas in se izpostaviti pri dajanju pomoči.
Ampak kaj, če nas zavrne?
Zgodi se, da ljudje zavrnejo podporo, ampak če je ta primerno ponujena, jo ponavadi sprejmejo. Tudi če na nevsiljiv način, smo lahko zavrnjeni, vendar to ni pomembno. Pomembno je, da smo jasno dali vedeti, da smo pripravljeni pomagati, ko bodo pomoč potrebovali. Ta diskretnost je ena ključnih stvari. Če smo dovolj diskretni, posamezniki tega ne bodo doživeli, kot da se vsiljujemo, ampak bodo vedeli, da lahko k nam pristopijo, ko se bodo za to odločili. Včasih človek potrebuje mir, da stvari predela, da se spopade z novo situacijo. Zavrnitev pomoči je precej manj strašna, kot je lahko naš občutek krivde, če vemo, da smo imeli priložnost pomagati, pa tega nismo naredili.
Kako vodite pogovor vi, ki se zavedate, da je lahko od vas odvisno, ali bo oseba naslednji dan še živela?
Nikoli ne rečem, nič ni tako hudo, saj bo bolje. Osebi je treba dati priložnost, da spregovori o stvareh, takšnih, kakršne so. V takih primerih prosim, da mi predstavijo situacijo; zakaj to želijo storiti; zakaj je bolečina tako huda, da ne vidijo druge možnosti, kot da si vzamejo življenje. Dam ji sporočilo, da dopuščam upravičenost odločitve. S tem priznam težo bolečine, ki jo je oseba čutila. Če bi takoj rekel, da tako razmišljanje nima smisla, da bomo našli druge rešitve, bi bil do nje omalovažujoč.
Ključno je, da sem osebi dovolil, da spregovori o svoji bolečini; da dobi mojo pozornost do tistih stvari, ki so mogoče neprijetne, čudne. Tako se vzpostavi zaupanje. Osebi sem dovolil, da predstavi stvari, kot jih vidi in doživlja, ker ve, da ne bom presojal, da ne bom ocenjeval, da jo sprejemam z njeno bolečino, obupom in samomorilnimi težnjami. V takem varnem okolju morda prvič dobi občutek, da je slišana. Potem se lahko vzpostavi komunikacija, in ko se ta enkrat vzpostavi, se posameznikove perspektive hitro razširijo. Potem se lahko dogovoriva, da se bo danes naspala, drugi dan pa se bova pogovarjala naprej.
V zadnjem letu, dveh je bilo v šolskem prostoru več samomorov. Problematiko nezmožnosti spopadanja s posledicami samomora v šolski skupnosti je prikazal tudi film Razredni sovražnik. Kaj svetujete, kako naj ravnajo v šolah po takem dogodku? S kom se je treba pogovoriti? Z učenci, starši, učitelji? Kako?
Z vsemi naštetimi. Smiselno je, da je za pogovor na voljo zunanji strokovnjak in da se ta razvija v manjših skupinah, ker se v takih trenutkih pogovarjamo o zelo intimnih občutjih, doživljanjih. Zunanji strokovnjak je nevtralen in dijaki, pa tudi drugi, mu morda lažje zaupajo.
Posameznika je treba vprašati, kako se počuti, zakaj je žalosten, česa ga je strah. Ker ne vemo, kakšni so odnosi v skupnosti, se je treba dotakniti tudi morebitnih občutkov krivde, ki ostanejo, če jih ne razdelajo in ubesedijo. Tako izkušnjo je treba umestiti v svoj pogled na svet, na druge, nase.
Omenili ste občutek krivde. Otroci ne morejo vedno oceniti posledic svojega dejanja. Brez pomislekov stavijo, da bodo pojedli kilogram limon, in vem za fanta, ki je zato umrl.
Res je. Okupirani so s samim dogodkom, ta jih zanima, animira.
Lotijo se torej podvigov, pri katerih ne morejo predvideti posledic. Nimajo izkušenj, znanja, ne zaupajo staršem, ki jim govorijo, naj tega ne počnejo. Tudi starši ne morejo predvideti vsega. Po svetu so sicer že bili primeri, ko so se virtualni posegi v zasebnost tragično končali. Koliko smo kot družba pripravljeni sprejemati posledice svojih dejanj? Znamo biti odgovorni?
Dvomim, da smo pripravljeni na vse, kar je povezano z vzponom elektronskih medijev in družabnih omrežij. A tudi šolarji berejo, tudi šolarji se sprašujejo, kaj je prav in kaj ni, in zmorejo kritično obravnavati dogodke. In enako starši. Tragični dogodki spodbudijo refleksijo v družbi, v delovnih okoljih in pri posameznikih. Vsi se bolj zavedamo, kako ranljivi smo z vidika svoje zasebnosti.
Vsi preizkušamo meje, mladostniki jih bolj kot starejši. Tudi vi najbrž v naselju vozite hitreje, kot je dovoljeno, če mislite, da vas nihče ne vidi. Potem hitro naredimo napako, ki je nismo predvideli, čeprav bi jo lahko.
