Tiskane izdaje
Ko je Shakespeare okoli leta 1600 pisal tragedijo Hamlet, je London že štel približno 200.000 prebivalcev. Norwich, tedaj drugo največje angleško mesto, je bil z ne več kot 15.000 ljudmi v primerjavi s prestolnico naravnost majcen. Enako je veljalo za druga omembe vredna urbana središča, kot na primer Bristol, York in Newcastle, čeprav so imela vsaj nekatera med njimi pomembnejšo politično vlogo, kot jo imajo danes.
Popolna dominacija Londona v kontekstu Anglije oziroma Velike Britanije se nam zdi še kako domača. Tisti evropski migranti, ki ne živijo v angleškem glavnem mestu, ampak v provinci, se tega najbrž še posebno zavedajo, kadar jih sorodniki ali znanci, ki vedo zgolj to, da pač živijo in delajo na Otoku, vedno znova »preseljujejo« v London. Živeti v Angliji pomeni živeti v Londonu. Vse, kar je onstran njegovih meja, se kaže kot nema karta, ki se je veljavni diskurzi moči in kapitala ne trudijo pretirano zapolniti.
Toda kar je vendarle presenetljivo pri novoveški zgodovini Anglije, je prav konstantnost absolutne ekonomsko-politične prevlade njene metropole, saj se strukturne neenakosti med središčem in periferijo od vladavine Elizabete I. do Elizabete II. niso kaj dosti spremenile. Politična in ekonomska moč Anglije je bila tako že ob koncu srednjega veka usrediščena na severnem bregu Temze, med Westminstrom in Londonom. V naslednjih stoletjih, ko se je levji delež evropske ekonomije s Sredozemlja preselil na Severno morje, pa je London že postal center mednarodne trgovine in bančništva. Toda kolikor izjemnost nacionalnega centra enačijo s turisti, finančniki in multikulturnostjo, se tisti severno od reke Trent vendarle motijo, ko zatrjujejo, da London ni »prava« Anglija. London kot bogato svetovljansko velemesto, kot središče trgovine, kulture in politične moči, je namreč vsaj od konca 16. stoletja enako avtentično angleški kot pašniki in vasice v Cotswoldu.
Toda kljub organski rasti londonske prevlade je ta z domačega, britanskega vidika precej tragična. Severna regijska središča se prav zaradi neusmiljene koncentracije moči in kapitala v prestolnici zdijo puhla, zaostala in kulturno dolgočasna. »It's grim up north,« pravijo na jugu. Postthatcherjanski sever tako ostaja reven, jug pa bogat in mačehovski. Globoko usidrana nasprotja med severom in jugom so se politično nazadnje najbolj očitno pokazala ob referendumu o izstopu iz Evropske unije, v katerem so Londončani z nekaj manj kot 60 odstotki podprli članstvo v EU, volivci iz severovzhodne Anglije in Yorkshira pa so se s podobno visokimi večinami odločili za izstop.
Toda če se ekonomsko-politične razlike med Londonom in preostalo Anglijo enako enormne danes kot pred štiristo leti, se včasih zdi, da je bil sever v Shakespearovem času kulturno bolj integriran in manj zaostal, kot je danes. V mislih imam seveda gledališko ponudbo, pri vrednotenju katere sem brez dvoma pristranski. Kulturne posledice izbruha stalnih, komercialnih gledališč, ki je London doletel, še preden je Will iz Stratforda začel resno drgniti odrske deske, niso ostale omejene na prestolnico. Londonske gledališke skupine so se pogosto odpravljale na turneje, pa ne samo v času kuge, ko je bila najboljša preživitvena taktika kar čim prej ucvreti jo iz mesta. Ob koncu šestnajstega stoletja je York, ob kopici regionalnih ansamblov, skoraj vsako leto obiskala vsaj ena londonska gledališka skupina. Podatki so seveda luknjasti. Najpogosteje so bili v gosteh kraljičini igralci pa igralci grofov Worcester in Pembroke, ki so imeli v svojih repertoarjih najbrž tudi Marlowa in zgodnjega Shakespeara.
Danes je v Yorku in bližnjem Leedsu zavidljivo veliko gledališč, a repertoar je skop in trivialen, z veliko muzikali in stand-up komedijami. Klasiki in kvalitetna sodobna dramatika so na sporedu le redko. National Theatre iz Londona obišče York enkrat na leto, Royal Shakespeare Company iz Stratforda nikoli. Vse, kar je bilo v zadnjih mesecih vredno ogleda v Leedsu, je bila briljantna komedija Art francoske dramatičarke Yasmine Reza. Toda če ste iz Ljubljane, Art verjetno dobro poznate, saj so pred nedavnim v ljubljanski Drami praznovali že 250. ponovitev predstave, v kateri je blestel tudi danes pokojni Jernej Šugman. Čeprav je Ljubljana prestolnica dvomilijonske periferne države, se z njeno gledališko ponudbo na Otoku vendarle lahko zares kosata le London in Stratford.
Toda distribucijo profesionalnega gledališča v Angliji se ne da pojasniti zgolj z mačehovskim zapostavljanjem periferije, ki ji država odmerja mizerne količine denarja za kulturo. Poleg londonocentrizma angleško gledališko kulturo definira nekaj bolj intrigantnega: amaterstvo. Za Angleže je pomembneje stati na odru kakor hoditi v londonska gledališča. Tako je, denimo, v severnem univerzitetnem mestecu Durham, kjer študiram, amaterskih gledaliških skupin kot listja in trave. Osrednje študentsko gledališče se baha s kar 25 ansambli in več kot 80 predstavami na leto, kar pa ne jemlje poguma preostalim lokalnim skupinam, ki pogosto na oder postavljajo Shakespearove igre. Ker je Sen kresne noči ena najpopularnejši komedij sploh, so durhamski Klopčiči z oslovskimi glavami poletna stalnica.
Profesionalno gledališče je v Angliji bodisi neznosno drago bodisi nedostopno. Toda Angležem je ljubezen do igre vraščena pod kožo, zato durhamski »rokodelci«, tudi če bi lahko, svojih monologov ne bi zamenjali za nobeno še tako prefinjeno stalno gledališče. Poleg tega bo verjetno držalo, da se vitalnost nacije ne meri po velikih kulturnih središčih, ampak na majhnih, nepomembnih odrih periferije. Tam je, menda, zrasel tudi Shakespeare.
Gašper Jakovac,
literarni zgodovinar, doktorski študent
na Univerzi v Durhamu
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva
