Tiskane izdaje
Varnost Evrope je na presenečenje mnogih znova ogrožena, zato mora spet postati ena od naših prednostnih političnih nalog.
Že pred začetkom konflikta v Ukrajini leta 2014 je bilo videti čedalje več znakov stopnjevanja napetosti med rivalskima blokoma. Toda novega spora ne določajo nasprotja med komunizmom in kapitalizmom, ampak nasprotujoči si pogledi na družbeno in politično ureditev – nasprotja glede svobode, demokracije, pravne države in človekovih pravic – ter boj za geopolitična interesna območja.
Rusija je z aneksijo Krima kršila mednarodno pravo in ogrozila temelje evropske varnostne arhitekture. Poleg tega se je v Ukrajini pokazalo, da se je narava sporov popolnoma spremenila. Tako imenovano hibridno vojskovanje in nedržavni akterji so čedalje pomembnejši.
Nove tehnologije – kibernetične napadalne zmogljivosti, oboroženi brezpilotni letalniki in roboti, elektronsko in lasersko orožje ter orožje na srednje razdalje – ustvarjajo nove nevarnosti. Novih načinov bojevanja – manjše enote, večja bojna moč, hitrejša razporeditev sil – obstoječa ureditev za nadzor orožja ne ureja. Nevarnost nove oboroževalne tekme je čedalje verjetnejša.
Vse od Harmelovega poročila, ki je leta 1967 na novo opredelilo Natovo strategijo, je Zahod upošteval dvojni pristop v odnosih z Rusijo: zastraševanje in popuščanje napetosti. Letos poleti je Nato na srečanju voditeljev v Varšavi ponovno potrdil to dvojno strategijo. Sprejeli smo ustrezne ukrepe, s katerimi smo spet potrdili, da smo pripravljeni vojaško pomagati, hkrati pa smo ponovno poudarili, da smo politično odgovorni za skupno zagotavljanje varnosti v Evropi.
Takšen dvojni pristop je neločljivo povezan s tole težavo: zastraševanje se zdi resnično in ga lahko vsi vidijo; toda tudi popuščanje napetosti se mora zdeti resnično in ga morajo vsi videti, če bi radi, da bo odigralo svojo vlogo. Kadarkoli se takšno politično ravnotežje poruši, se pojavijo napačne predstave in ne moremo več storiti veliko, da bi preprečili stopnjevanje napetosti.
Povrniti izgubljeno zaupanje
Če bi radi ublažili takšno tveganje, moramo določiti konkreten cilj: ponovna krepitev nadzora nad orožjem v Evropi, ker se je to pokazalo za preizkušen način omejevanja tveganja, krepitve preglednosti ter vzpostavljanja zaupanja med Rusijo in Zahodom.
Sporazumi o nadzoru nad orožjem, kakor je pokazala zgodovina, niso rezultat obstoječega zaupanja, ampak so način, kako vzpostaviti zaupanje tam, kjer je bilo izgubljeno. Leta 1962 je kubanska raketna kriza spravila svet na rob jedrskega spopada. Kmalu po krizi – ko so bili odnosi med ZDA in Sovjetsko zvezo na najnižji točki v zgodovini – sta se obe supersili odločili, da je čas, da začneta presegati razlike, in sicer z majhnimi in konkretnimi ukrepi. To načelo je bilo tudi najpomembnejši sestavni del nove politike do vzhoda, ki jo je zagovarjal Willy Brandt v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Danes so se pojavile nove in globoke razlike med Rusijo in Zahodom. Bojim se, da jih v bližnji prihodnosti ne bomo mogli odpraviti, ne glede na to, kako zelo si bomo za to prizadevali. Nihče ne bi smel podcenjevati izzivov, povezanih s tem vprašanjem, zlasti če upoštevamo številne krize – v vzhodni Ukrajini, Siriji, Libiji in drugod – ter se zavedamo, da se lahko razmere hitro poslabšajo ali pa se napredek popolnoma zaustavi. Treba pa je vedeti tole: če ne bomo poskusili, bo mir v Evropi in drugod stal na trhlih nogah. Zato bi si morali dobro zapomniti lekcijo, ki smo se je naučili ob popuščanju napetosti: ne glede na vse razlike si moramo prizadevati graditi mostove.
Žal obstoječa ureditev nadzora nad orožjem in razoroževanjem propada. Rusija nič več ne izvaja pogodbe o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ki je pomagala odstraniti več deset tisoč tankov in kosov težkega orožja v Evropi po letu 1990. Poleg tega je čedalje težje zagotavljati preglednost in uresničevati mehanizme za vzpostavljanje zaupanja, ki so del dunajskega dokumenta Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) iz leta 2011, Rusija pa nasprotuje ukrepom, ki bi jih bilo treba izvesti, da bi posodobili ta dokument. Tudi Ovsejeva pogodba o odprtih zračnih prostorih se le delno izvaja. Zaradi ruske aneksije Krima pa je zastarel tudi budimpeški memorandum.
Zaupanje, ki smo ga desetletja skrbno gradili, je izgubljeno. Kljub temu je Rusija večkrat pozvala k novi debati o nadzoru nad konvencionalnim orožjem v Evropi. Zato je skrajni čas, da primemo Rusijo za besedo!
Ponovno vzpostavitev nadzora nad konvencionalnim orožjem bi bilo treba utemeljiti na načelu, ki je bilo najpomembnejši del Brandtove vzhodne politike: varnosti v Evropi ne bi smeli oblikovati kot proces med nenehnimi nasprotniki. Varnost ni igra, v kateri vedno nekdo izgubi, drugi pa zmaga. Večje varnosti ene od strani druga stran ne bi smela razumeti kot zmanjšanje lastne varnosti. Zato bi po mojem mnenju ponovna vzpostavitev nadzora nad orožjem morala urejati pet področij.
Potrebujemo sporazume, ki bodo, prvič, določali regionalne zgornje dopustne omejitve, najmanjše dopustne razdalje in ukrepe glede preglednosti (zlasti na vojaško občutljivih območjih, denimo v baltskih državah). Drugič, potrebujemo sporazume, ki bodo upoštevali nove vojaške zmogljivosti in strategije (manjše mobilne enote namesto tradicionalnih večjih vojaških skupin, pri tem je treba ustrezno upoštevati takšna sredstva, kakršna so, denimo, transportne zmogljivosti). Tretjič, sporazumi morajo vključevati nove oborožitvene sisteme (denimo brezpilotna letala). Četrtič, sporazumi morajo omogočati učinkovito, hitro izvedljivo in prilagodljivo neodvisno preverjanje v času kriz (preverjanje bi izvajal, denimo, Ovse). In petič, potrebujemo sporazume, ki jih bo mogoče izvajati tam, kjer se pojavi spor o ozemeljskem statusu.
Radi bi začeli dialog na več ravneh o teh zapletenih vprašanjih z vsemi, ki so soodgovorni za evropsko varnost. Ovse, ki mu letos predseduje Nemčija, je eden pomembnih forumov za takšen dialog.
Poskusiti nemogoče
Ne moremo zagotovo vedeti, da bo takšen projekt uspešen v časih, ko se obstoječa svetovna ureditev ruši, odnosi z Rusijo pa so napeti. Vendar bi bilo neodgovorno od nas, če ne bi poskusili.
Res je, Rusija je kršila temeljna načela za ohranitev miru – ozemeljsko celovitost, prosto izbiro zavezništev in upoštevanje mednarodnega prava –, o katerih se pri nas na Zahodu ne moremo pogajati. Vendar si moramo ravno tako vsi skupaj prizadevati za to, da bi se izognili nevarni spirali poglabljanja nasprotij in sporov.
Tako na Zahodu kakor v Rusiji svet postaja čedalje nevarnejši prostor. Islamistični terorizem, kruti konflikti na Bližnjem vzhodu, propadajoče države in begunska kriza ogrožajo vso Evropo. Varnostne zmogljivosti na obeh straneh so skoraj izčrpane. Nihče ne more zmagati in vsi bomo izgubili, če se bomo dokončno izčrpali v novi oboroževalni tekmi.
S ponovno vzpostavitvijo nadzora nad orožjem lahko ponudimo sodelovanje z jasnimi rezultati vsem tistim, ki so pripravljeni skupaj z nami sprejeti odgovornost za varnost Evrope. Čas je, da poskusimo nemogoče.
***
Frank-Walter Steinmeier, nemški zunanji minister, Project Syndicate, 2016.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
