Tiskane izdaje
Predsednik parlamenta je bil Jicak Šamir, nekdanji poveljnik podtalne teroristične organizacije Lehi. Sprejel me je s širokim nasmehom, mi ponudil sedež, nato pa je rekel: »Uri, s svojo demonstracijo si povedal svoje. Prosim te, da zdaj slečeš majico in se vrneš na svoje mesto!« Seveda sem tako tudi storil. Na ta mali incident sem se spomnil prejšnji teden, ko se je v knesetu zgodilo nekaj veliko bolj resnega.
Izrael je s svojim obiskom počastil ameriški podpredsednik Mike Pence. Sprejeli so ga kot kralja. Zakaj? Ne vem. Po mojem mnenju gre za lepo oblečenega bedaka z lepim videzom. Kjerkoli se je ustavil, je imel govor, ob katerem bi celo goreč sionist zardel. Prav po otroško se je dobrikal Izraelu in kopičil brezsramno laskanje na račun lažne zgodovine. Uradni Izrael je bil navdušen. Nihče ni opomnil javnosti, da ima skrajni krščanski evangelizem, za katerega se zavzema Pence, žalosten konec. Ta namreč pravi, da se bo Kristus vrnil takrat, ko se bodo vsi Judje vrnili v Sveto deželo. Takrat se bodo vsi Judje spreobrnili v njegovo vero. Kdor se ne bo, bo pogubljen.
Višek obiska je bil Penceov govor na zasedanju kneseta. Samo po sebi je bilo to čudno, saj je takšna čast prihranjena za vrhovne voditelje tujih držav. Pence, ki je zgolj podpredsednik, pa te pravice nima. Toda izraelska vlada je hotela laskati človeku, ki bo nekega dne morda postal predsednik. (Pravzaprav je edini razlog, ki si ga lahko zamislim za to, da Donalda Trumpa ne odstavijo, grozljiva misel, da bi Pence utegnil postal predsednik.) Kot nekdanji član kneseta sem bil ob tej priložnosti povabljen, da prisostvujem v sejni dvorani, a sem to čast seveda odklonil. Kar je sledilo, je bilo sramotno.
Ko je podpredsednik izustil celo vrsto laskajočih besed, so poslanci skočili na noge in mu priredili stoječe ovacije. To pa se je ponavljalo vedno znova, gor in dol, gor in dol. Videti je bilo smešno in ogabno. V nasprotju z ameriškim kongresom se v knesetu ne sme ploskati. V desetih letih, ki sem jih preživel kot poslanec in se udeležil vseh sej, se ne spominjam enega samega ploska, kaj šele večkratnih stoječih ovacij. Po gostovem govoru so imeli predstavniki strank pravico na govor odgovoriti. Vse izraelske stranke so zavzeto hvalile ameriškega politika. Med koalicijo in opozicijo ni bilo razlike.
Toda zares sramoten dogodek se je pripetil na začetku zasedanja. Ko je Pence začel govor, so poslanci Združene arabske liste vstali in razprostirali transparente, s katerimi so protestirali proti Trumpovemu nedavnemu priznanju Jeruzalema za glavno mesto. Zdi se, da so bili varnostniki v knesetu že vnaprej opozorjeni. V delčku sekunde so se spravili nad 13 članov liste in jih na silo vrgli ven. Prizor je bil neprijeten. Še bolj neprijeten pa je bil silovit aplavz večine judovskih poslancev.
V Združeni listi se nahajajo tri arabske stranke s povsem različnimi nazori – komunisti, nacionalisti in islamisti. Ko je judovska večina sprejela zakon, ki je zvišal parlamentarni prag (kar je bilo zelo očitno namenjeno temu, da se znebijo arabskih strank), ni imela nobena od arabskih strank možnosti, da prestopi prag, in so se bile zato prisiljene združiti na skupni listi. Postali so tretja največja skupina v knesetu.
Celotna zadeva je bila povsem nepotrebna. Po eni minuti bi lahko predsednik parlamenta storil tako, kot je v mojem primeru storil Šamir. Arabskim poslancem bi lahko rekel, da so povedali svoje in naj se usedejo na svoja mesta. Toda zdajšnji predsednik parlamenta ni Šamir in je bil sionistični aktivist v sovjetski Rusiji s povsem drugačno mentaliteto.
Za dva milijona arabskih državljanov v Izraelu in desetine milijonov Arabcev v sosednih državah je prizor jasno sporočal: Arabci ne spadajo v izraelsko državo. Vizualni učinek je bil nedvoumen: vsi Judje v knesetu so ploskali odstranitvi Arabcev iz dvorane. Šlo je za jasno nacionalno razdeljenost, ki je pokazala, da so Arabci tujci v »judovski državi«, ne glede na to, koliko stoletij so živeli tukaj. Razdelitev pa ni čisto popolna. Na arabski listi je en judovski komunist, večina judovskih skupin pa ima vsaka po enega arabskega poslanca. Ljudje jim zafrkljivo pravijo »arabski domači ljubljenčki«.
Tu pa zgodba še ni končana. Že naslednji dan je policija sporočila, da bodo predlagali sodni postopek proti trem nacionalističnim članom Združene liste zaradi kršenja zakona o financiranju strank. Ker stranke, ki imajo predstavnike v knesetu, prejemajo državne subvencije, je z zakonom določeno, kakšne vrste donacij lahko prejemajo. Izraelskim državljanom je dovoljeno prispevati denar do določenega zneska, donacije iz tujine pa so prepovedane. Policija je objavila, da je arabska nacionalna stranka Balad prejela velike denarne donacije iz tujine, ki jih je prikrila s ponarejenimi dokumenti. Razkrili so, da je preiskava trajala dve leti in da so zaslišali 140 ljudi. Ja? Če je temu tako, zakaj so to razkrili natanko en dan po incidentu v knesetu? Arabski državljani so prisiljeni verjeti, da je razkritje kazen za žalitev ameriškega podpredsednika. Kako zahrbtno! Kako neumno!
Toda Arabci niso najbolj nesrečne žrtve te vlade. Ta vloga je prihranjena za Afričane. Temnopolti so dolga leta prihajali sem iz Sudana in Eritreje. Po dolgi in težavni poti so prečkali mejo med Sinajem in Izraelom. Na koncu je Izrael zgradil zid in ustavil begunski tok. Toda še pred tem je prišlo v Tel Aviv 35.000 črnih Afričanov. Naselili so se v najrevnejših predelih mesta in se kmalu sprli z domačini. Vlada je zanje zgradila poseben zapor, a mnoge so morali spustiti na prostost. Bili so nezakonito zaposleni kot pomivalci posode in podobno. Izraelska vlada je zdaj sklenila tajni sporazum z Ruando in Ugando. Za plačilo po glavi bosta državi sprejeli migrante. Če bodo žrtve prostovoljno odšle, bodo prejele nekaj dolarjev, sicer jih bodo zaprli za nedoločen čas.
Odločitev je dvignila vihar. Splošno sprejeto je, da so življenja beguncev v teh dveh državah v nevarnosti, saj jih bodo tam oropali, posilili in ubili, nekaj od njih pa jih bo poskusilo priti na evropsko obalo in bodo na poti do tja umrli. Rasistični vidik je boleče očiten. V Izraelu je veliko tujih delavcev, ki prihajajo od Ukrajine pa vse do Kitajske. Afričani bi jih z lahkoto nadomestili in opravljali njihova dela. Vendar so črni. In morda bi se – bog ne daj! – oženili s pristnim judovskim dekletom.
Nenadoma pa se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega: moralni upor. Po naraščajoči plimi protestov in člankov so državljani spregovorili z novim glasom. Na stotine pilotov in drugega letalskega osebja je zahtevalo od letalskih družb, da zavrnejo prevoz beguncev iz Izraela v Afriko. Mnogi so sklenili, da jih ne bodo prevažali. Prisegli so, da ne bodo tako kot nemški strojevodje, ki so peljali Jude umret v uničevalna taborišča. Starejša ženska, ki je preživela eno takšnih taborišč, je na televiziji povedala, da bo skrila kateregakoli begunca, ki bo pri njej poiskal pomoč. Izraelske ženske je pozvala, naj storijo isto in skrijejo begunce na podstrešja svojih domov. Šlo je za očiten namig na Ano Frank, ki se je med holokavstom s svojo družino skrivala na podstrešju v Amsterdamu.
To se dogaja zdaj. Vedno bolj naraščajoča plima, glas Izraela, ki ga ni bilo mogoče slišati že dolgo časa. Glas, ki je bil že dolga leta tiho. Glas mojega Izraela, glas včerajšnjega Izraela in upam, da tudi jutrišnjega. Bili so časi, ko sem bil ponosen na Izrael. Morda se ti časi vračajo.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
