Tiskane izdaje
To je zgodba, ki v nasprotju z večino današnjih družbenih zgodb ni usodno povezana z denarjem, kapitalom, ni kriminalna, ni skrivnostna, spektakularna ali škandalozna in praviloma s tem atraktivna za medije ter posledično za ljudi kot medijske odjemalce. Toda širše družbeno pomembne so lahko tudi drugačne zgodbe, na primer tiste, ki zadevajo manjšinske segmente nacionalne populacije, za katere pa so ponavadi ključne. Ena taka družbena vsebina je neposredno povezana z dejstvom slovenske državne osamosvojitve in je časovno njena sestra dvojčica.
Gre za zgodbo o narodnih manjšinah, ki so to objektivno postale po krvavem razkroju dotedanje skupne države, a so se nato tudi subjektivno oblikovale in se svoji kolektivni identiteti in narodnostnemu dostojanstvu v Republiki Sloveniji, v liku domačih Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, niso želele odreči. Torej nič izvirnega, posebnega, klasičen način formiranja družbenih struktur narodnega manjšinstva v Evropi in tudi slovenskega v geopolitičnem prostoru po razpadu Jugoslavije.
Geneza problematike v Republiki Sloveniji
V čem je sploh problem? V načrtnem in doslednem državnopolitičnem ignoriranju in omalovaževanju teh dejanskih narodnih manjšin, ki v novi slovenski državi nimajo nikakršnega pravnega statusa, so zunaj kakršnih koli pravnih norm, so formalnopravno neobstoječe. Potem ko je RS takoj po sprejetju ustave leta 1991 sramotno poskušala čim bolj zreducirati število njihovih domnevnih pripadnikov v Sloveniji in ji je bila nazadnje še iz Evrope sodno prisoljena odmevna zaušnica, je bilo pričakovati streznitev, ki pa se žal ni zgodila.
Leta 2011 je bil po dolgoletnem strpnem in strokovno podprtem prizadevanju njihovega legitimnega predstavništva sicer sprejet visok državni dokument, ki jih je poimenoval kot narodne skupnosti v Sloveniji, a je bil, kot se je kasneje izkazalo, bolj politično leporečno mašilo kakor pa iskreno ponujena roka sožitja. Toda prav na temelju te deklaracije DZ je bila končno dana politična podlaga njihovemu ustavnemu poimenovanju in odprta jasna pot ustavnopravnega utemeljevanja njihovega narodnostnomanjšinskega kolektivnega družbenega statusa.
Pred štirimi leti so predstavniki vseh šestih narodnih skupnosti (NS) soglasno sprejeli in vladi posredovali ustrezen osnutek predloga ustavnega dopolnila, s katerim bi ti ljudje kot pripadniki (šele) politično opredeljenih NS tudi formalnopravno prenehali tvoriti dejanske družbene strukture slovenskih »drugorazrednih« državljanov. Kljub potrpežljivemu čakanju vlada nikoli ni odgovorila. Ker predsednik vlade, v nasprotju z ministrom za kulturo, ki je ta predlog podprl, ni bil pripravljen na to, da potrebno predvideno proceduro sproži vlada, je predstavništvo teh skupnosti uporabilo ustavno določeno alternativno možnost neposrednega obračanja na poslance DZ.
Po triletnem pojasnjevanju in prepričevanju so bili večina poslancev vladajoče koalicije v DZ in oba poslanca avtohtonih narodnih skupnosti na sestankih z delegacijo NS, imenovanih v deklaraciji, naklonjeni sprejetju predstavljenega dopolnjevanja ustave. Pisno se je odklonilno opredelila le poslanska skupina NSi, kljub nasprotnemu stališču svojega vodje. Poslanski skupini SDS se je v sicer korektnem dialogu ponudila izjemna priložnost kvalitativnega preloma: opustitev slabih starih delitev in perspektiva novih dobrih odnosov, žal spet zaman in brez nasprotnih argumentov. Vendar je bilo glede na izraženo naklonjenost preostalih poslancev mogoče upati na dvetretjinsko poslansko večino, še posebej ker je bila ob sprejetju deklaracije ta večina tudi presežena.
Etika in morala v vrhu politike
Ob vseh teh okoliščinah je spomladi nastala obrazložena pobuda ene izmed parlamentarnih strank in bila ponujena vsem poslancem v konkretno podpisovanje. Toda če je do tedaj že dobro kazalo, se je nepričakovano ne samo zaobrnilo, temveč je nenadoma postala velika težava zbrati celo samo 20 poslanskih podpisov, potrebnih za začetek postopka za spremembo ustave. Kot da bi se koalicijski poslanci ustrašili svoje sence in poniknili. Na površje je, med drugim, priplaval še prepoznavni janičarski sindrom, ki je v različnih preoblekah sicer konstitutivno prisoten v političnih družbenih kontekstih po skoraj vseh geografskih meridianih. Nekateri poslanci, posebej tisti največje parlamentarne stranke, so pač brezkompromisno dali prednost osebnim kariernim ambicijam pred morda pričakovanimi etnično solidarnostnimi vrednotami. Največje razočaranje pa sta bila poslanca avtohtonih narodnih skupnosti.
Žal se vas 81 poslancev kot izbrancev slovenske nacije še po okroglih 27 letih od sprejetja Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS, temelječega na isti dan, 6. decembra 1990, soglasno lastnoročno podpisanega Sporazuma političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS in Izjave o dobrih namenih, ki so vsi tem skupinam prebivalstva zagotavljali nadaljnje dostojanstveno sobivanje, ni bilo pripravljenih, tudi vsem poznejšim močnim in številnim argumentom navkljub, niti sopodpisati pod omenjeno pobudo za začetek postopka, ki bi se seveda lahko končal tudi negativno. Toda ne, v kali je (bilo) treba zatreti vsak poskus »predrznih« sodržavljanov, ki bi si želeli biti enakovredni v svoji matični državi, Republiki Sloveniji, hoteli le pravno legitimacijo svojega sicer že stoletnega narodnostnega soobstoja v tukajšnjem geopolitičnem prostoru, danes Republiki Sloveniji.
Še večjega obžalovanja je vreden odnos predsednika RS Boruta Pahorja, ki je v neposredni osebni komunikaciji z njimi in pred kratkim še prek medijev, kljub svoji polni obveščenosti, da ne gre za izenačevanje z avtohtonimi manjšinami v Sloveniji, javno zavajal in odkrito zavrnil možnost, da bi bil predsednik celotne slovenske nacije, torej vseh državljanov Slovenije. Izigral je priložnost, da bi priznal simbolno pravico kolektivnega dostojanstva pripadnikom narodnostnih skupnosti nekdanje skupne države, ki so kot zelo številni in lojalni državljani povsem integrirani v slovensko družbo in je brez njihovega dejavnega deleža na tako rekoč vseh področjih družbenega življenja današnja Slovenija težko predstavljiva.
In kaj reči, vsaj glede obravnavane tematike, o Miru Cerarju drugega kot to, da z etiko in moralo nima veliko skupnega, nasprotno, izkazal se je kot antipod tistega, kar govori, poleg tega pa je, skupaj s preostalim vrhom svoje dominantne politične stranke, tri leta zavlačeval ter znova in znova izničeval posamezne postopne korake v procesu urejanja te vseskozi odprte družbene zgodbe. Ker je bila zadeva v sedanjih strankokratskih državnopolitičnih okoliščinah, ko si poslanci ne upajo glasovati po lastni vesti, tudi v celotni vladajoči koaliciji DZ odvisna prav od njega osebno, je Cerar najzaslužnejši za vzdrževanje nadaljnjega pravnega vakuuma in odkritega javnega poniževanja nacionalnih segmentov populacije, ki so kot Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi po mednarodnih pravnih standardih faktične narodne manjšine v Sloveniji, ne glede na Cerarjeva ali stališča kogar koli drugega.
Častne izjeme
Javno priznanje pa pripada tistim devetim poslancem, ki ste s svojim sopodpisovanjem dokazali, da si želite živeti v pravični in odprti družbi. Hvala Mirjam Bon Klajnšček, Alenki Bratušek, Matjažu Hanžku, Mihi Kordišu, Francu Laju, Luki Mescu, Violeti Tomić, Francu Trčku in Mateju T. Vatovcu.
Ponavadi se v strokovnih krogih naslednjemu argumentiranju reče »zamenjava tez«. Kajti javno mnenje o neki tematiki, kot se nanj sklicujejo politične strukture, ko jim to ustreza, ni neodvisna družbena substanca, temveč je predvsem od določene politike in njenega izvajanja ter medijskih interpretacij odvisen fleksibilen kolektivni družbeni konstrukt. Če bi bilo nasprotno, niti marsikatere vojne ne bi bilo, kaj šele različnih drugih nerešenih manj usodnih družbenih zadev. Med takšne sodi državno neurejeno narodnomanjšinsko področje v Sloveniji, ki bi s svojo ustrezno in enostavno ureditvijo vsem lahko samo koristilo in nikomur škodilo. Toda vladajoča politika tega paradoksalno ne zmore ali noče uvideti in, dokazano, to javno zgodbo pometa pod preprogo kot tabu.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
***
Dr. Vera Kržišnik - Bukić, znanstvena svetnica na Inštitutu za narodnostna vprašanja
