Tiskane izdaje
In predvsem nerešena vprašanja meja.
To bi torej postal način, s katerim bi države regije, utrujene od vojn in siromaštva, pokazale, da so sposobne oblikovati diplomatska orodja in medsebojno rešiti dolgoletne spore.
Romantični optimizem
Takšen mehanizem, najprej imenovan Proces Brdo in nato preimenovan v proces Brdo-Brioni, je bil pomemben predvsem za Republiko Hrvaško, ki ima nerešena vprašanja o meji z vsemi sosednjimi državami, izjema je Madžarska. In prav iskanje tega principa, ko je Hrvaška porušila ali prekinila že dosežene dogovore o mejah, je bilo vnaprej omejeno, skoraj obsojeno na neuspeh. Tako pogosta srečanja in gostobesedni pogovori predsednika Pahorja in predsednice Grabar Kitarović so imeli prav zato eno samo težavo: da se bodo končala. Da bodo dosegla točko brez politične strasti ali želje po novem iskanju rešitev.
In prav to se je zgodilo na njunem zadnjem srečanju, ki sta ga skupaj vodila prejšnjo soboto, 3. junija. Na gradu Brdo sta gostila, v okviru procesa Brdo-Brioni, predsednike držav regije. Resda je bil datum nekoliko nesrečno izbran, prav na dan velikega evropskega nogometnega finala, a je bilo srečanje toliko bolj vabljivo prav zaradi naloge, ki sta jo določila gostitelja. V vabilu, ki sta ga Pahor in Grabar Kitarovićeva oblikovala in predstavila v Budvi, črngorskem mestu ob Jadranskem morju, sta povedala, da bo sestanek posvečen stabilnosti in spravi v regiji. V predstavitvi vabila sta pojasnila, da je nujno treba krepiti politični dialog in rešiti vprašanja med državami regije. Saj je druga možnost samo ena – obnovitev nevarne in vnetljive državniške retorike.
Sestanek na Brdu je pokazal dva ključna nesporazuma, ki bosta ne samo določala politične in meddržavne odnose na Zahodnem Balkanu, ampak bosta za preostalo Evropo tudi težko razumljiva. Oba nesporazuma bosta na svojevrsten način zaznamovala notranjo evropsko mejo med državami, ki bodo zavezane k udeležbi in neposredni razpravi o tem, ter državami, ki bodo reševanje zapletenih in zgodovinsko pogojenih vprašanj zgolj spremljale. Saj jih njihova politika in diplomacija niti ne poznata na tako zavezujoč način, da bi se o njih želele opredeljevati.
Novi spor o stari ideji
Platforma, ki naj bi odločilno vplivala na oblikovanje nove makedonske vlade socialdemokrata Zorana Zaeva, naj bi določala nekaj ključnih zahtev.
Najprej, da je tudi albanski jezik uradni jezik v Republiki Makedoniji, nato, da je treba omogočiti enakopravno zastopanost Albancev v vseh državnih strukturah, saj predstavljajo konstitutiven narod republike, ter da morajo tudi zastava, himna in nacionalni simboli izražati multietničnost družbe in etnično enakost.
Odnos do te platforme je povsem različen in tudi nasproten. Če del diplomacij v regiji zanika obstoj takšnega zavezujočega dokumenta, pripravljenega v sosednji državi, potem drugi del dokazuje ne le da platforma obstaja, temveč tudi, da ne predstavlja samo okvira pogajanj za novo makedonsko vlado, ampak da gre za nov program oblikovanja Velike Albanije.
Program združitve vseh Albancev v eni državi je načrt, ki bi z novimi mejami za polovico zmanjšal Makedonijo, odvzel del ozemlja Grčiji, posegel v Črno goro do Podgorice in v Srbijo skoraj do Niša. Prav ta spor je bil opazen tudi v delu sobotne plenarne razprave na Brdu, v polemiki predsednikov Srbije Aleksandra Vučića, Gjorga Ivanova, Makedonije in Hashima Thacija s Kosova.
Hrvaški bi ustrezal nov konflikt s Slovenijo
Drugo ključno vprašanje, ki bo določalo razmere na Zahodnem Balkanu, so odnosi med Srbijo in Hrvaško ter posledično tudi v Bosni in Hercegovini.
Celotna agenda nerešenih vprašanj, ki sta jo pripravila takratna predsednika, Boris Tadić in dr. Ivo Josipović, in ki bi jih bilo treba rešiti, je ustavljena. Morda prav zato, ker vključuje tako težka vprašanja, kot je določitev meddržavne meje na Donavi, vrnitev pregnanih in izgnanih, izmenjave arhivov, vrnitev zaseženih posesti ter pravice do vedenja o grobovih ubitih.
Ne prvo ne drugo vprašanje ni del neposrednih političnih razprav ali opredelitev v politiki Republike Slovenije.
In prav tu se začne zaplet v odnosih z Republiko Hrvaško. Tu je izhodiščna točka zanikanja veljavnosti podpisanega in v obeh parlamentih ratificiranega arbitražnega sporazuma o meji s Slovenijo. Morda je ocena nekoliko politično groba, toda Hrvaški bi ustrezal nov konflikt s Slovenijo.
Najprej zato, ker vse njene sosednje države, s katerimi ima nerešena vprašanja o meji, natančno, skoraj filigransko podrobno, spremljajo razplet ob odločitvi mednarodnega arbitražnega sodišča. In to ne samo zaradi arbitražnega postopka in razsodbe same, ampak zaradi vpogleda v način, kako bo uradni Zagreb odpovedal mednarodno pogodbo.
In ta interes je dvojen.
Če bi Zagrebu po nekakšni logiki uspela odpoved mednarodne zaveze, bi to pomenilo, da tudi druge države v regiji lahko odpovedo prav tiste mednarodno veljavne pogodbe, ki niso v interesu njihovih sedanjih oblasti. To na Balkanu skoraj zanesljivo pripelje do novih, ne samo retoričnih ali diplomatskih spopadov. Drugi del interesa pa je namenjen zahtevi, da je treba spoštovati mednarodne pogodbe, torej tudi in predvsem razsodbe arbitražnega sodišča o mejah. S tem bi to dejansko postal vzorec, ki bi ga lahko uporabile tako Srbija kot Bosna in Hercegovina ter Črna gora pri rešitvi vprašanja meje s Hrvaško. Zato vsebina hrvaškega zanikanja dela arbitražnega sodišča in njegove razsodbe ni v Sloveniji, ampak v postopku mednarodne arbitraže.
Podpisi, ki jih podpisniki ne spoštujejo
Težava ni samo v morebitnih zahtevah drugih sosednjih držav po arbitražnih rešitvah meje, težava postane še večja ob vseh nerešenih arbitražnih postopkih, ki jih ima Hrvaška zaradi gospodarskih sporov z drugimi državami.
Samo primer. Konec avgusta 1998 sta Slovenija in Hrvaška na gradu Mokrice podpisali tako imenovano Mokriško listino in se z njo dogovorili o mednarodni arbitraži, ki naj reši del deviznih vlog v stari Ljubljanski banki. V Zagrebu so trdili, da mora vse poplačati Slovenija, v Ljubljani, da gre samo za del nasledstvenega vprašanja po razpadu nekdanje Jugoslavije. Vendar se je takoj nato zapletlo. Že naslednji dan se je pojavila povsem drugačna interpretacija podpisanega. Da ne gre za dogovor o arbitraži, ampak zgolj za soglasje o nekakšnem neobveznem svetovanju posameznih ekspertov. Predlog za mednarodno arbitražo je bil pripravljen, vendar ga Hrvaška ni želela obravnavati.
Štirinajst let pozneje, 11. marca 2013, je bil podpisan, prav tako na gradu Mokrice, nov memorandum med vladama republike Slovenije in Hrvaške. Podpisala sta ga predsednika vlad Zoran Milanović in Janez Janša. V dokumentu, pripravljenem tudi v angleškem jeziku, piše, da se vladi strinjata, da se rešitev za prenesene devizne vloge Ljubljanske banke poišče v Sporazumu o vprašanjih jugoslovanskega nasledstva. Tudi ta meddržavni dokument je bil naslednji dan prezrt in pozabljen.
Hrvaška ima težave s priznanjem svojih mednarodnih zavez.
Predvsem pa velike težave z arbitražo.
Pahorjevo stališče, povedano prejšnjo soboto na Brdu, da če državi, Slovenija in Hrvaška, v šestih mesecih ne bosta uveljavili odločitev arbitražnega sodišča, tudi ne bosta imeli več moralne avtoritete voditi procesa stabilnosti in sprave v regiji, razumem kot napoved konca. Njegovo dodatno pojasnilo, da bi se državi lahko vrnili v stanje, ki smo ga že poznali, stanje incidentov in drugih težav, da bi torej zato morali spoštovati odločitev arbitražnega sodišča, je bilo deležno zgolj skopega odgovora Grabar Kitarovićeve. Da mora spoštovati odločitve svojega parlamenta, ki je julija 2015 odločil, da Hrvaška izstopa iz arbitražnega sporazuma.
Spoštovanje doseženega arbitražnega sporazuma in razsodbe mednarodnega sodišča torej ni problem Slovenije, je težava druge podpisnice, Republike Hrvaške. Ne gre za bilateralni problem dveh držav. Odnos do razsodbe mednarodnega arbitražnega sodišča je namreč lahko samo ali spoštovanje sodniške odločitve ali pa njena zavrnitev.
In prav ob tem se določa meja dveh Evrop. Tiste, ki spoštuje dogovorjena pravila in sprejete zaveze, in tiste, ki jih ne.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
