Postavili so mu kip, obvezno branje pa ni

Ob koncu preteklega šolskega leta smo se na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu odločali o uvedbi novih učbenikov za slovenščino. Kmalu smo se zedinili, da bomo berila in učbenike Branja (DZS) zamenjali z učbeniki Umetnost besede: berilo (Mladinska knjiga). Prepričani smo bili, da so ti za naše dijakinje in dijake primernejši, saj na primer začetek vsakega besedila prinaša nekaj vprašanj z uvodno motivacijo, ki jih Branja ne premorejo. Vsak od nas je že kdaj imel priložnost, da je Umetnost besede prelistal, in vsi smo se učbenikov spominjali kot zelo preglednih in že na prvi pogled vabljivih.

Julija sem stopil v eno ljubljanskih knjigarn, kjer sem učbenik tudi kupil. Ko sem prelistaval Berilo 4, ki ga bomo v petem letniku našega liceja (ekvivalentu četrtega letnika slovenske gimnazije) začeli uporabljati v prihodnjih dneh, sem skoraj zgroženo ugotovil, da so v razdelku pod zaporedno rimsko številko II. in naslovom Slovensko pripovedništvo v drugi polovici 20. stoletja prisotni »le« Ciril Kosmač, Edvard Kocbek, Vitomil Zupan, Lojze Kovačič, Florjan Lipuš, Andrej Hieng, Drago Jančar (s kar dvema besediloma), Berta Bojetu, Feri Lainšček in Andrej Blatnik, o Borisu Pahorju pa ne duha ne sluha. Kasneje sem ugotovil, da priloženi devede vsebuje projektno nalogo z vprašanji o njegovi Nekropoli, a žal brez odlomka besedila.

Boris Pahor mi je zmeraj bil nekakšen literarni aksiom. Njegovo ime in opus nikoli nista umanjkala v šolskih berilih, ki so v Trstu izhajala do leta 1991. Po demokratizaciji in osamosvojitvi matične države smo v zamejstvu nehali sestavljati svoje učbenike, saj smo bili prepričani, da bodo Pahor, Beličič in drugi, ki so bili do tedaj v matici nezaželeni, kmalu našli pot v sleherno slovensko berilo.

Ob njegovem nedavnem stošestem rojstnem dnevu sem zato Borisu Pahorju sklenil čestitati na čisto poseben način. Na svojem profilu na facebooku sem objavil posnetek strani iz Berila 4, na kateri je kazalo izbranih avtorjev in njihovih del iz druge polovice 20. stoletja, ter pri tem pikro pripomnil, da slavljenca žal ni med njimi. Skoraj sočasno sem po istem družbenem omrežju poiskal eno od soavtoric učbenika, ki mi je napisala, da je ta pač sestavljen po učnem načrtu za gimnazije in druge srednje šole, o katerem – priznam – do tedaj nisem imel veliko pojma in sem si ga zato šel takoj ogledat. Slovenske šole v Italiji so namreč del italijanskega šolskega sistema, smernice za pouk pa dobivamo iz Rima. Sogovornica se mi je trudila razlagati, da učbenik ne sme tehtati preveč, zato nekateri avtorji žal izpadejo. Začudeni, zgroženi in ogorčeni komentarji na mojo objavo so medtem vznikali kot gobe po dežju, zato sem še isti večer sklenil, da se stvar ne sme začeti in končati na mojem profilu na facebooku, ampak je treba problem prenesti v širšo javnost, posebno pa v tiste sredine, ki o tem odločajo.

Sklep, da s stanovskima kolegoma – profesorjema in literarnima ustvarjalcema Davidom Bandljem iz Gorice in Nejcem Rožmanom Ivančičem, ki živi in dela med Novo Gorico in Ljubljano, ustvarimo spletno peticijo (dostopna je na strani www.peticija.online), s katero bomo od odločevalcev na pristojnem ministrstvu zahtevali, da se Boris Pahor in njegov opus vključita med obvezno čtivo v četrtem letniku, je bil logična posledica videnega, slišanega in prebranega.

Osebno me je najbolj šokiralo sosledje nekaterih dejstev. Pred leti so Pahorju postavili kip na eni najprestižnejših ljubljanskih lokacij – v Tivoliju. Vsakega 26. avgusta ga častijo kot največjega Slovenca in poosebljenje slovenske književne ustvarjalnosti v Evropi. Kljub temu ga še vedno ni med obveznimi avtorji sodobne slovenske književnosti v učnem načrtu za četrti letnik šol v Sloveniji. Čas je, da se slovenska družba končno premakne od simboličnih gest in besed k dejanjem.

Ob podpisovanju spletne peticije so začeli uporabniki spleta opozarjati na še nekatere druge podrobnosti. Zakaj se njegovega romana ne predpiše kot obvezno branje za eno naslednjih matur? Zakaj je treba med obvezne avtorje vključiti prav Pahorja, in ne koga drugega, ki je od njega bolj estetsko dovršen? Zakaj tudi literature emigracije ni v obveznem učnem načrtu? Zakaj je med avtorji prisotna le ena ženska (Berta Bojetu)?

To, da bi bodoči maturanti brali eno njegovih del, roman ali kratko prozo, je seveda hvalevredna pobuda. Kljub temu sem še vedno prepričan, da je treba Pahorja nujno vključiti med obvezne avtorje, da bo tako od zdaj vedno v berilih. Predstavljam si, da se večina profesorjev slovenščine vseeno potrudi (v četrtem zvezku Branj, recimo, je prisoten) in ga predstavi dijakom; če ne drugače, vsaj s fotokopijami. Ne izključujem niti dejstva, da obstajajo literarno bolj dovršeni avtorji, ki pa jim Pahorjev opus vseeno seže veliko več kot le do kolen. Nejc Rožman Ivančič je, denimo, prepričan, da bi bilo za dijake najprimernejše branje odlomka iz romana (ali celotnega romana) Mesto v zalivu, sam predlagam še kratko prozo Metulj na obešalniku ali Rože za gobavca, torej ne nujno pričevanjsko-dokumentarne (in razvpite) Nekropole.

Ne nazadnje pa Pahorjev opus lahko odlično medpredmetno povežemo z zgodovino, in sicer z obdobjem fašizma, ko je bilo v šolah in javnosti Slovencem prepovedano govoriti, delovati in se šolati v maternem jeziku, in gre torej za kolektivni spomin vsaj tretjine slovenskega naroda. Tudi kot profesor zgodovine (v Italiji italijanščino/slovenščino in zgodovino poučuje isti profesor) odlično vem, da je dijake in dijakinje mogoče precej bolje motivirati z umetniškimi besedili, saj se prej vživijo v literarno pripoved kakor v suhoparne podatke in letnice, ki so zapisani v učbenikih. Boris Pahor je aktualen, ker se naštete kršitve osnovnih človekovih pravic še danes dogajajo marsikje po svetu. Zaradi vsega naštetega si zasluži mesto med obveznimi avtorji.

Naj mi bo dovoljeno, da se v zaključku navežem na pesnika, pisatelja, predvsem pa esejista Josipa Stritarja, ki je leta 1866 prispeval uvod k drugi izdaji Prešernovih Poezij in v njem zapisal v slogu »kar je Dante za Italijane, je Prešeren za Slovence«. V zvezi s sodobno književnostjo bi ga lahko parafrazirali: Kar je za Italijane Primo Levi, za Madžare Imre Kertész, za Francoze Simone Weil, za Poljake Czesław Miłosz, to naj bo Slovencem Boris Pahor.

***

Primož Sturman je pedagog in literarni ustvarjalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva​.