Potencial, delavnost in entuziazem

Slovenija leta 2041: V kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?

Objavljeno
14. junij 2016 19.09
Predstava PROSTOR TIŠINE v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, 13. aprila 2013
Veronika Fikfak
Veronika Fikfak

Pred leti sem na ljubljanski pravni fakulteti objavila razpis za asistente v dveh projektih, pri katerih je šlo za analizo odškodnin, ki jih prejmejo žrtve kršitev človekovih pravic pred Evropskim sodiščem v Strasbourgu. Projekt sta financirali Angleška raziskovalna agencija (ESRC) in Britanska akademija znanosti. Za razpis sem se odločila, ker sem kot Slovenka in diplomantka Pravne fakultete v Ljubljani hotela omogočiti slovenskim študentom, da izkusijo priložnost dela in študija v tujini.

V razpisu je bil eden od pomembnih poudarkov pričakovanje, da gre za ambiciozne in entuziastične študente. Ni me posebno zanimala niti njihova povprečna ocena niti dejstvo, v katerem letu študija so, ali so že opravili izpite in diplomo ali ne. Predvsem sem iskala motivirane študente, lačne novega znanja, skratka vse, ki bi bili pripravljeni intenzivno delati.

Po preizkusni dobi sem med tridesetimi izbrala dva študenta, od katerih sem enemu pozneje omogočila, da je prišel v London in Cambridge na prakso. V resnici še zdaj ne vem, koliko je star in kakšna je bila njegova povprečna ocena, ko se je prijavil na razpis, vem le, da je delaven, ambiciozen in velik entuziast in da mu bom zaradi teh lastnosti z veseljem napisala najboljše možno priporočilno pismo.

Tega, da so bolj kot ocene in starost pomembni potencial, delavnost in entuziazem, so me naučili v Angliji, kjer ni neke popolnoma striktne hierarhije v akademskem svetu. Študentje predstavljajo prihodnost, saj omogočajo prenos znanja in navdušenja iz generacije v generacijo, predvsem pa možnost napredka.

Ko primerjam ta odnos starejših do mladih v obeh državah, v Angliji in Sloveniji, ugotavljam, da bo treba v Sloveniji prehoditi še dolgo pot, da bo obravnavanje in razumevanje mladih doseglo podobno raven. 

Naj opišem konkreten primer. Med svojim doktorskim študijem v Angliji sem v skupini za mednarodno pravo organizirala predavanja pomembnih strokovnjakov s tega področja. Povabljeni so se odzvali z navdušenjem. Tako je pri nas gostoval in predaval predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, predavali so tudi predsednik in podpredsednik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa predstavniki francoskega in britanskega zunanjega ministrstva ter pomembni in znameniti akademiki z drugih univerz. 

Med drugim sem kot predavatelja k sodelovanju povabila tudi enega od pomembnih slovenskih pravnikov, ki mi je odgovoril takole, citiram: 



»Kolegica Fikfakova,

Vi se v svoji ‘dobronamernosti’ tega najbrz niti ne zavedate --, ampak Vase pismo je ‘condescending.’ Sem pac malo prestar, pa tudi naredil sem ze kaj, da bi me hvalile -- kako so ‘z veseljem prebrale’ -- in me potem za nagrado povabile gospodicne, ki morda ne bodo nikoli ustvarile kaj izvirnega. 

Tudi to, da ste slucajno na Oxfordu danes nikogar vec ne impresionira. Danes pac ze vsi vemo, kako se kandidatke regrutirajo.

Ce bi me povabil kaksen resen profesor, to bi pa ze bilo nekaj drugega.«



Ko danes kot predavateljica na Univerzi Cambridge berem ta dopis, me zmoti kar nekaj reči. Od pisca sem pričakovala eleganten odgovor, a sem namesto galantne, implicitne zavrnitve prejela dopis, poln komentarjev. Najprej v elektronskem sporočilu razberem izrazito potrebo po statusnem nadrejanju, koncept, ki je v anglosaškem znanstvenem svetu v takšni obliki nepojmljiv. Dopis v veliki meri potrjuje stereotipe in predsodke, s katerimi ponavadi predstavniki razvitih držav opisujejo ravnanja in prakse v državah (jugo)vzhodne Evrope. 

Prejeto sporočilo dopušča domnevo, da bi se gospod, če bi ga bil povabil doktorski študent Neslovenec, z veseljem odzval, v vsakem primeru pa si v korespondenci s tujim dopisovalcem ali dopisovalko ne bi dovolil zdrsa, kakršen je pisanje komentarjev o načinu izbir, strategij in praks kadrovanja žensk na uglednih univerzah. Zadnjemu poudarku je namreč lastna osnovna nezmožnost, pravzaprav nemoč priznati mlajšemu kolegu, sodržavljanu in še posebno pripadnici ženskega spola kompetence, sposobnost, možnost uspeha itn.

V Oxfordu, v pisarni mojega mentorja, svetovnega strokovnjaka na področju človekovih pravic, visi kopija tega elektronskega sporočila, ki sem ga kot doktorska študentka prejela pred desetimi leti. Profesor hrani to sporočilo predvsem kot opomin na diskriminacijo do mlajših, predvsem žensk, na sistemski problem, proti kateremu se vsak dan bori in o katerem predava svojim študentom. 

Pred desetletjem nisem vedela, kaj naj naredim. Mojemu profesorju sta ton in vsebina pisma narekovala, da morata univerza in senat oxfordske pravne fakultete vložiti formalno pritožbo in ubraniti svoj ugled. Odgovor oziroma reakcija – vsaj z angleške strani – je bila torej jasna. Vsi so bili zgroženi. Na drugi strani so mi kolegi doma dali jasno vedeti, da je ta dopis ilustracija percepcije, v okviru katere se mlajši kolegi in predvsem uspešne ženske obravnavajo doma. Komentarji o takšnih in drugačnih uslugah so pogosti in so del vsakdanjika. 

Vem, da pismo tega slovenskega pravnika ne odseva odnosa številnih slovenskih kolegov, s katerimi zelo dobro in tesno sodelujem. Kaže pa na podcenjevanje mladih, študentov, žensk in predvsem v tujini uspešnih Slovencev, ki je v tem prostoru še kako prisotno. 

Zato menim, da se morajo slovenske univerze, slovenska vlada in slovenska politika sistematično in zavestno lotiti vprašanja odnosa do lastnih intelektualcev, tako doma kot na tujem, ter posledičnega zapiranja v svoje meje, če hočejo obogatiti znanje in spremeniti stereotipe. Želim si, da bi čez 25 let živeli v Sloveniji, ki na široko razpira prostor za nova znanja in izkušnje. V pravni državi, ki priznava različne identitete, spodbuja posameznikovo in kolektivno ustvarjalnost in ki ima za cilj, da se duhovno, materialno in socialno bogati z delom in sodelovanjem vseh, ki so navezani na ta prostor, pa naj delajo in raziskujejo doma ali v tujini.

* * *

Dr. Veronika Fikfak je docentka na Pravni fakulteti Univerze v Cambridgeu, kjer poučuje angleško ustavno pravo, človekove pravice in mednarodno pravo. Za svoje raziskovalno delo je prejela nagrado Britanske akademije znanosti in Angleške raziskovalne agencije. Med doktoratom je delala za Združene narode v Parizu, na Meddržavnem sodišču v Haagu ter za angleško ministrstvo za pravosodje.

Prispevek je osebno mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

* * *

Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:

Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.

Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:

»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«

Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.