Stranka Levica je s svojo ultimativno zahtevo po takojšnji ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja znova odprla problematiko financiranja javnega zdravstva. Ideja o ukinitvi tega zavarovanja, ki je občasno prisotna zadnjih 16 let, ima gotovo široko javno podporo. Vzroke za to gre verjetno iskati v dejstvu, da gre za prvovrstno politično temo s številnimi bolj ali manj upravičenimi očitki zavarovalnicam, ki ponujajo dopolnilna zdravstvena zavarovanja in za pričakovanja ljudi, da bi že sama ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pomenila bistveno izboljšanje razmer v našem zdravstvu – kar žal ne drži. V resnici gre predvsem za ideološko vprašanje, kjer se že vnaprej vsakogar, ki si upa podvomiti o smiselnosti zdaj predlagane ukinitve dopolnilnega zavarovanja, označi najmanj za nasprotnika javnega zdravstva, če že ne za tako ali drugače podkupljenega s strani zasebnih zavarovalnic. Ukinitev dopolnilnega zavarovanja pa vse bolj predstavlja tudi vprašanje prestiža in primata za tistega, ki bi mu po številnih letih končno uspelo presekati gordijski vozel in dopolnilno zdravstveno zavarovanje poslati na smetišče zgodovine. V vsem tem verjetno tičijo glavni razlogi, zakaj nenadna naglica in hitenje s predlogom zakona, vsem pomislekom navkljub. Gre torej za nesmiselno hitenje s predlogom, ki ne rešuje ničesar in v ospredju katerega je predvsem škodljivo napenjanje mišic.
S samo ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne bomo nič bliže rešitvi vprašanja financiranja in pomanjkanja sredstev za zdravstvo, v bolnišnicah bomo še naprej zdravili z izrabljeno opremo in mladi zdravniki bodo brez prave možnosti strokovnega napredovanja še naprej odhajali v tujino. Argument večje solidarnosti, ki bi jo dosegli z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, težko prepriča ob dejstvu, da zaradi dolgih čakalnih dob vsak dan več bolnikov plačuje zdravstvene storitve zasebnim izvajalcem neposredno iz žepa in po cenah, ki daleč presegajo mesečno premijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pač ni čarobna palica za odpravo težav v zdravstvu!
Od resnega predlagatelja, ki mu je res mar za dobro bolnikov in za dostopno, kakovostno javno zdravstvo, bi torej pričakoval najmanj predlog celovitega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bi ob ukinitvi dopolnilnega zavarovanja temeljito posegel vsaj še v sam način dela Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). To je institucija, ki je danes hudo zbirokratizirana, neracionalno organizirana (kar se omenja tudi kot argument za ukinitev dopolnilnega zavarovanja), ki ji po vseh letih ni uspelo predlagati novega obračunskega modela in pravičnejšega načina financiranja zdravstva ter je brez dvoma soodgovorna za velike težave javnih zdravstvenih zavodov. Takšen ZZZS pa naj bi na predlog Levice, poleg že obstoječih treh milijard evrov iz naših prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, upravljal še dodatnih 500 milijonov iz ukinjenega dopolnilnega zavarovanja. Sam način prenosa tega denarja, ki se mu zdravstvo ne more odpovedati, pa je tisti glavni razlog, zaradi katerega je sedanji predlog zakona, kot ga je pripravila Levica, finančno nevzdržen in zaradi katerega je ministrstvo za finance nasprotovalo ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja že v preteklosti.
Sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je, podobno kot večina zakonodaje na področju zdravstva, preživet. V preteklih letih je brez dvoma odigral svojo vlogo, tako v času najhujše finančne krize, ko smo nanj prenesli večji delež financiranja številnih zdravstvenih storitev (zaradi pomanjkanja denarja oziroma prilivov v ZZZS) in pri tem ohranili tudi bistveno krajše čakalne dobe, kot jih imamo danes. Iz dopolnilnega zavarovanja so bili vsa leta vsaj delno kriti tudi stroški preseženih programov bolnišnic, ki jih ZZZS ni priznala in plačala. Upravičeno pa vsa leta dopolnilno zdravstveno zavarovanje spremlja očitek o nesolidarnem določanju enotne premije, ki ne upošteva finančnih zmožnosti posameznika. Problem je nedvomno rešljiv z ukinitvijo tega zavarovanja, vendar obstaja v zdravstvenem sistemu, ki kljub temu še vedno sodi med najsolidarnejše, tudi nekaj drugih možnosti, s sprejemljivejšim finančnim učinkom za zdravstvo in državni proračun.
Trditev, da bi z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja zdravstvo pridobilo dodatnih 50 ali 60 milijonov evrov na račun obratovalnih stroškov zavarovalnic, je zavajajoča in temelji na predpostavki, da v ZZZS kljub dodatnim nalogam in obremenitvam ne bi povečali števila zaposlenih (kar je glede na izkušnje malo verjetno), celoten izračun neto učinka ukinitve dopolnilnega zavarovanja pa ne upošteva niti izpada prilivov sredstev, ki jih nekatere skupine zavarovancev (kmetje, upokojenci) danes vplačajo prek premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Manjka torej ustrezna rešitev za predviden izpad sredstev pri plačevanju prispevka nekaterih skupin prebivalstva.
Da gre pri ukinitvi dopolnilnega zavarovanja za finančno nevzdržen predlog, je razvidno tudi iz predvidenega, več deset milijonov evrov težkega izpada dohodnine v državnem proračunu zaradi zvišanja prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ukinjanje dopolnilnega zavarovanja, ob katerem proračun izgublja sredstva, zdravstvo pa ne dobi nič dodatnega denarja, pa je najmanj nesmiselno. Kolikor bi se proračun lahko odpovedal 50 do 100 milijonom evrov (o čemer dvomim), bi veljalo prej kot o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja razmisliti o zagotovitvi nujno potrebnega denarja za sprejetje in izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi.
Vsa dejstva govorijo torej v prid predlogu zdravstvenega ministra Aleša Šabedra, koalicije in vlade, da pripravi celovit predlog zakona v prvi polovici prihodnjega leta in si tako vzame čas za argumentirano in strokovno razpravo tako o načinu financiranja zdravstva kot tudi o možnostih zagotavljanja nujno potrebnih dodatnih sredstev. Kakšno zdravstvo hočemo, vemo že zelo dolgo in čas je, da si nalijemo čistega vina in dorečemo, kakšno zdravstvo smo sposobni tudi financirati, tako uporabniki kot država.
***
Tomaž Gantar je nekdanji minister za zdravje.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.