Vsaka knjiga je potovanje in še povabilo na mnoge dodatne poti. Kaj je lahko prijetnejšega kot v zrelih letih brati knjigo z odprtimi enciklopedijami, zemljevidi in s seganjem po drugih pisanjih, tudi po delih drugih avtorjev? Nič ni samo izolirano in osamljeno, vedno smo spodbujeni k povezovanju, konca v resnici ni.
Francoski pisatelj Mathias Énard, ki se je te dni mudil v Sloveniji, na Fabuli, se zdi eden tistih piscev, ki zlahka navdušujejo in prikličejo iz bralca praželje po premiku. Ne premikamo se samo v prostorih, po vzhodu in zahodu, severu in jugu, vedno hodimo tudi v času, po materijah, med vsebinami in med razmerji. Nikoli ne bi smeli obtičati, nismo na svetu, da bi kot na lesenem konjičku bolj ali manj divje jezdili na mestu. Otroške želje po odkrivanju in spoznavanju življenja v vseh mogočih oblikah bi morale vsaj rahlo žuboreti ves čas; a vsak človek notranje ve, koliko jih resnično ohranja pri moči, koliko je v njem poguma za vedno nov premik.
Morda je res preveč sanjavo verjeti, da bi se zmogli nenehno veseliti kot vedno rahlo nevedni otroci, a svet je preveč prostran, da bi smeli kdaj zdolgočaseno reči: pa saj sem že veliko videl, mnogo spoznal. Vselej je mogoče, da nekaj čisto drobnega spet živo prikliče občutje, podobno tistemu, ko smo kot otroci odkrili knjigo, ki nas je očarala in začarala. Nismo je mogli odložiti, tudi po koncu ne, premaknila nas je, odnesla.
In zato je treba svojim otrokom vedno nastavljati knjige na pisalno mizo ali nočno omarico, jim kakšno podtakniti tudi pod blazino, v torbo in še kam. »Preberi, ne bo ti žal ...« Premnoge sijajne knjige niso več na uradnih šolskih seznamih, so pa na seznamu tistih, ki bodo vedno lezle pod kožo in vznemirljivo premetavale dušo. Potovati je lepo.













