Tiskane izdaje
Pred nekaj dnevi je skoraj popolnoma neznano Palestinko doletela nenavadna čast. Njen članek je bil objavljena na vrhu prve strani enega najbolj priznanih časopisov na svetu, New York Timesa. Uredniki so avtorico Diano Buttu predstavili kot »odvetnico in nekdanjo svetovalko pogajalske skupine Palestinske osvobodilne organizacije«.
Za Diano Buttu vem že od leta 2000, ko se je na začetku druge intifade pojavila na sceni. Rojena je bila v Kanadi kot hči palestinskih migrantov, ki sta se trudila asimilirati v novo domovino. Deležna je bila kvalitetne kanadske izobrazbe.
Ko se je boj na okupiranih ozemljih okrepil, se je vrnila v domovino svojih staršev. Palestinski udeleženci pogajanj z Izraelom, ki so se začela po sporazumu iz Osla, so bili navdušeni nad mlado odvetnico, ki je odlično govorila angleško, kar je bila redkost. Povabili so jo, naj se pridruži njihovim prizadevanjem. Pogajanja so bila kmalu klinično mrtva in Diana Buttu je zginila s prizorišča. Dokler se ni prejšnji teden dramatično vrnila.
Pozicija članka in njegov glavni naslov pričata o tem, kakšno pomembnost pripisujejo ameriški uredniki njenemu utemeljevanju. Glavni naslov je: »Ali potrebujemo palestinsko samoupravo?«, sledi še en naslov: »Ukiniti palestinsko samoupravo«. Utemeljitev Diane Buttu je privlačna zaradi svoje preprostosti: od palestinske samouprave ni več nikakršne koristi, zato bi morala bit takoj odpravljena. Palestinska samouprava, pravi, je bila vzpostavljena za poseben namen: za pogajanja z Izraelom glede konca okupacije in za ustanovitev palestinske države. Po svoji naravi je ta naloga časovno omejena.
Na podlagi sporazuma iz Osla bi morala pogajanja za končanje okupacije dati rezultate do leta 1999. Od takrat je minilo 18 let, brez kakršnega koli premika k rešitvi. Edini premik je bilo zaznati glede gibanja naseljencev, ki je do danes doseglo pošastne razsežnosti. V takšnih razmerah, pravi Buttujeva, je postala palestinska samouprava »podizvajalec« okupacije. Samouprava pomaga Izraelu pri zatiranju Palestincev. Že res, da zaposluje veliko število izobraževalnega in zdravstvenega osebja, toda več kot tretjina proračuna − okoli štiri milijarde dolarjev − gre za »varnost«. Palestinske varnostne enote tesno sodelujejo z izraelskimi kolegi. To pa pomeni, da sodelujejo pri ohranjanju okupacije.
Buttujeva se tudi pritožuje nad pomanjkanjem demokracije. Že 12 let ni bilo nobenih volitev. Mahmud Abas (Abu Mazen) s svojo vladavino krši palestinski temeljni zakon. Njena rešitev je preprosta: »Čas je, da samouprava odide.« Treba bi bilo ukiniti samoupravo, vrniti odgovornost za okupirano palestinsko ljudstvo v roke izraelskemu okupatorju in privzeti »novo palestinsko strategijo«. Za kakšno strategijo natančno gre? Do te točke so njene utemeljitve jasne in logične, od tu naprej pa postanejo nejasne in zamegljene.
Preden pa nadaljujemo, bi rad dodal nekaj osebnih komentarjev. Sem Izraelec in se imam za izraelskega patriota. Menim, da kot sin okupacijskega ljudstva nimam pravice dajati nasvetov okupiranemu narodu. Drži, zadnjih 79 let svojega življenja sem posvetil sklenitvi miru med dvema narodoma. Prepričan sem, da je mir eksistencialna nujnost za oba. Že od konca vojne leta 1948 zagovarjam vzpostavitev države Palestine poleg države Izrael. Nekateri moji sovražniki na izraelski skrajni desnici me celo obtožujejo, da sem si izmislil »načelo dveh držav« (s tem sem si prislužil naziv »izdajalec«).
Kljub temu pa sem se vedno vzdržal tega, da bi dajal Palestincem nasvete. Celo ko me je Jaser Arafat nekajkrat javno razglasil za svojega »prijatelja«, se nisem imel za svetovalca. Mnogokrat sem v navzočnosti Palestincev izrazil svoje mnenje, toda med mnenjem in nasvetom je velika razlika. Tudi tokrat ne nameravam dati Palestincem nasveta, še posebej pa ne Diani Buttu. Vendar pa si bom dovolil pokomentirati njen revolucionarni predlog.
Kaj torej predlaga, da Palestinci ukrenejo? Prvi korak je jasen: razpustitev palestinske samouprave in predaja vseh organov palestinske samouprave izraelskemu vojaškemu upravniku. Zelo preprosto. A kaj potem? Diana Buttu navede nekaj splošnih predlogov. »Nenasilni množični protesti«, »bojkot, odprodaja, sankcije«, »obravnava pravic palestinskih beguncev (iz vojne leta 1948) in palestinskih državljanov v Izraelu«. Odobravajoče navede, da že več kot dve tretjini Palestincev na zasedenih ozemljih podpira načelo ene države, se pravi, dvonacionalne države.
Z vsem spoštovanjem, ali bodo ti ukrepi − vsi skupaj in vsak posebej − osvobodili palestinsko ljudstvo? Za kaj takega ni dokazov. Izkušnje kažejo, da okupacijska uprava z lahkoto preobrne »nenasilne množične proteste« v zelo nasilne. To se je zgodilo med obema intifadama, še posebej med drugo. Začelo se je z nenasilnimi akcijami, nato pa je okupacijska uprava poklicala ostrostrelce. V roku nekaj dni je postala intifada nasilna.
Bojkot? Po svetu je že razširjeno gibanje BDS, uperjeno proti Izraelu. Vlada se ga boji in se z vsemi sredstvi, tudi nesmiselnimi, bori proti njemu. Toda ta strah ne izvira iz gospodarske škode, ki bi jo utegnilo gibanje povzročiti, ampak iz škode, ki jo lahko utrpi podoba Izraela. To lahko boli, ampak ne ubija. Kot že mnogi drugi, tudi Buttujeva na tem mestu navaja primer Južne Afrike. Ta primer pa je plod domišljavosti. Svetovni bojkot je bil res izreden, toda ni ubil režima apartheida. Gre za zahodno iluzijo, v kateri se kaže prezir do »domorodcev«.
Rasističnega režima v Južni Afriki niso porazili tujci, kolikor prijazni so že bili, ampak prezirani »domorodci«. Temnopolti so začeli z oboroženim bojem (da, veliki Nelson Mandela je bil »terorist«) in množičnimi stavkami, ki so spravile gospodarstvo na kolena. Mednarodni bojkot je odigral zgolj dobrodošlo stransko vlogo. Buttujeva goji velike upe glede »palestinskega bojkota«. Lahko res škodi izraelskemu gospodarstvu? Še vedno lahko pripeljejo milijon kitajskih delavcev.
Buttujeva tudi omenja mednarodno sodišče v Haagu. Težava je ta, da so Judje psihološko nastrojeni proti »ne-judovski pravičnosti«. Ali niso vendar vsi antisemiti? Izrael nanje pljuva, kakor pljuva tudi na resolucije ZN.
Kaj torej ostane? Ostane samo ena alternativa, ki pa jo Buttujeva spretno zamolči: terorizem. Številna ljudstva so skozi zgodovino začela osvobodilne vojne in nasilne boje proti zatiralcem. V izraelskem žargonu se temu reče »teror«. Za trenutek zanemarimo ideološki vidik in se osredotočimo samo na praktični vidik. Ali smo lahko prepričani v to, da bi »teroristična« kampanja okupiranega ljudstva proti okupatorskemu ljudstvu v zdajšnjih razmerah uspela? Dvomim. Močno dvomim. Izraelske varnostne sile so do danes pokazale precejšnjo zmožnost boja proti oboroženemu uporu.
Če je temu tako, kaj potem preostane Palestincem? Zgolj ena beseda: vzdržite. In v tem se skriva posebna nadarjenost Mahmuda Abasa. Zelo dobro se drži. Vodi ljudstvo, ki preživlja grozljive muke trpljenja in poniževanja, ne da bi se vdalo. Tudi Abas se ne vda. Če bo nekoč v prihodnosti nekdo drug prevzel njegov položaj, se prav tako ne bo vdal. Na primer Marvan Barguti.
Ko sem bil mlad, sem bil član Irguna, podtalne vojaške organizacije. Med drugo svetovno vojno je moja četa organizirala »sojenje« maršalu Philipu Petainu, ki je po porazu Francije vodil francosko vlado. Njegova vlada se je nahajala v Vichyju in je ubogala ukaze nemških okupatorjev.
Proti svoji volji sem bil določen za svetovalca obrambe. Naloge sem se lotil resno in na svoje presenečenje ugotovil, da je Petainovo delovanje zelo logično. Rešil je Pariz pred uničenjem in večini Francozov omogočil, da so med okupacijo ostali živi. Ko je nacistični imperij propadel, so se Francozi, pod Charlesom de Gaullom, pridružili zmagovalcem. Diana Buttu seveda ne omenja tega z emocijami nabitega zgodovinskega trenutka.
Nekaj dni pred objavo članka je vodja izraelske fašistične desnice in podpredsednik kneseta Becalel Smotrič postavil Palestincem ultimat. Predlagal je, da bi jim dali na voljo tri možnosti: da zapustijo državo, da živijo v državi brez državljanskih pravic ali pa da začnejo oboroženo vstajo. V zadnjem primeru bo izraelska vojska »vedela, kako z njimi ravnati«. Preprosto povedano, (a) množični izgon sedmih milijonov Palestincev z Zahodnega brega (vključno z Vzhodnim Jeruzalemom), Izraela in območja Gaze, kar bi pomenilo genocid; (b) živeli bi kot ljudstvo sužnjev v režimu apartheida; (c) čisti genocid.
Kar Buttujeva nejasno predlaga, je v praksi druga možnost. Omenja, da številni Palestinci odobravajo »načelo ene države«. Izogne se jasnim argumentom in se skriva za formulo, ki je te dni popularna: »dve državi ali ena država«. Kot bi rekli: »Plavati ali utoniti.« To bi bil samomor. Dramatičen in veličasten samomor, a še vedno samomor. Tako Buttujeva kakor Smotrič peljeta v katastrofo.
Po vseh teh letih je edina praktična rešitev že od začetka enaka: dve državi za dve ljudstvi. Državi bosta tako živeli v miru, morda si bosta celo prijateljski. Druge rešitve ni.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
