Tiskane izdaje
Se domnevni »demokratični primanjkljaj« Evropske unije kot posledica dolžniške krize zdaj širi v posamezne evropske države? Vzpon neizvoljenih tehnokratov na politične položaje v Grčiji in Italiji vsaj na prvi pogled kaže, da se je razblinil stari predsodek proti tehnokratskim vladam, ki izpolnjujejo diktat Evropske unije.
Vzemimo Italijo. Večina Italijanov je kolektivno zadihala od olajšanja, ko je trikratnega premiera Silvia Berlusconija nadomestil tehnokrat v pravem pomenu besede, nekdanji evropski komisar Mario Monti, ugleden ekonomist. Tudi Grčija je vajeti predala neizvoljenemu in domnevno apolitičnemu tehnokratu Lukasu Papadimosu, nekdanjemu podpredsedniku Evropske centralne banke.
Seveda je danes v Evropski uniji veliko stvari narobe, toda tudi širitev njenega tako imenovanega »demokratičnega primanjkljaja« je ena od njih. Ta opaženi primanjkljaj je pravzaprav politično priročna izmišljotina. Znanstveniki, na primer Andrew Moravcsik s princetonske univerze, je dolgo trdil, da legitimnost Evropske unije ne temelji na volilni skrinjici, temveč na njeni sposobnosti, da svojim državljanom ponudi konkretne koristi. Tisto, kar Unija doseže z integracijo trgov – ali celo z odpravo mejnih kontrol –, krepi koristi njene »delegirane demokracije«.
Prav odmaknjenost evrokratov od vsakdanje politike Evropski uniji omogoča, da izpolni pričakovanja. V nasprotju z rohnenjem evroskeptičnih politikov v Veliki Britaniji in čedalje bolj tudi v državah članicah evrskega območja naraščajoče razočaranje volivcev nad politiko izraža razdaljo, ki je nastala med obljubami in dejanskimi rezultati, ne pa razdalje med uradniki Unije in državljani držav članic.
Skrb vzbujajoči izsledki raziskave, ki jih je pred kratkim objavil italijanski dnevnik La Repubblica, so pokazali, da kar 22 odstotkov Italijanov ne opazi velikih razlik med avtoritativnim in demokratičnim sistemom vladanja. Deset odstotkov jih je prepričanih, da je avtoritarni režim boljši in učinkovitejši kot demokratični politični sistem.
(Ne)demokracija in varnost
Skrb vzbujajoče zmanjšanje zaupanja v demokracijo, ki ni omejeno samo na Italijo, nas pripelje nazaj k razlogu, na katerem temelji čedalje večje zaupanje Evropejcev v tehnokratsko vladanje – k varnosti. Evropejcev od konca druge svetovne vojne do razpada Sovjetske zveze niso združevale sanje o vseevropski demokratični politiki, temveč predvsem njihova želja po varnosti in stabilnosti.
V vseh povojnih letih se je zgodba o evropski integraciji skoraj vedno osredotočala na iskanje politične, socialne in gospodarske varnosti. Zaradi nasilnih demonstracij na ulicah Aten, Madrida in Rima ni težko razumeti, zakaj bi ljudje lahko znova dali prednost svoji varnosti, predvsem gospodarski varnosti.
Evropski tehnokrati so delovali v službi varnosti pred širitvijo Evropske unije leta 2004, ko so članice postale nekdanje komunistične države srednje Evrope. Evropska birokracija je igrala ključno vlogo, ko je tem državam pomagala krmariti skozi zapleteno tranzicijo od socialistične avtokracije do kapitalistične demokracije. Takrat je to priznalo malo ljudi, saj so evrokrati redkokdaj na naslovnicah. Njihov uspeh pri uveljavitvi tehničnih standardov v državah, ki so si prizadevale za članstvo v Uniji, jim je prinesel neizmerno legitimnost.
Zdi se, da v Evropi velja nepisano pravilo, da si tehnokrati prislužijo več legitimnosti, čim bolj je proces depolitiziran. Nasprotno pa birokrati izgubijo verodostojnost, kadar politika ovira odločitve.
Omejevanje suverenosti
Pomislek proti delegiranju politične oblasti tehnokratom je v tem, da takšna imenovanja pomenijo ponižujočo omejitev suverenosti. V normalnih časih je to za večino državljanov nesprejemljivo. V časih krize pa glas nevtralnega tehnokrata dobi večjo legitimnost.
Mario Monti je bil na primer prvi, ki je povzdignil glas zaradi obupnega finančnega položaja Italije. V dokaz svoji tehnokratski nevtralnosti je avgusta tudi opozoril na posledice zahtev po nekaterih politikah, ki so jih pošiljale neizvoljene mednarodne institucije (v tem primeru Evropska centralna banka) v zameno za podporo italijanskim obveznicam na mednarodnih trgih. Monti je to imenoval podestà forestiero (tuji župan), nekakšna tuja nadvlada, ki ima sedež v Bruslju, Washingtonu in Frankfurtu pa tudi v Berlinu in Parizu.
Evropska unija resda prostovoljno podreja nacionalno suverenost interesom skupnosti, toda sedanje zahteve Italiji (in Grčiji) niso nič drugega kot diktat drugih suverenih držav. Vlada nacionalne enotnosti, ki jo vodijo tehnokrati namesto izvoljenih politikov, kvalitativno ne spreminja dejstva, da reforme zahtevajo tujci. Volivci pa so v časih krize morda pametnejši kot večina politikov. V zadnjih dveh desetletjih je bil v Italiji najbolj priljubljeni politik vedno znova Carlo Azeglio Ciampi, nekdanji glavni bančnik, ki so ga povabili, da je vodil izredno prehodno vlado sredi devetdesetih let.
Seveda je tehnokratska vlada anomalija, ki pomeni neusmiljeno obsodbo celotnega političnega razreda države. Zdi pa se, da so volivci že več mesecev prej prišli do lastnih neusmiljenih ugotovitev o svojih izvoljenih voditeljih.
Lao Ce, utemeljitelj daoizma, je zapisal, da »je voditelj najboljši takrat, kadar ljudje skoraj ne vedo, da obstaja«. Zaradi evropskih vlad, ki jih je prizadela kriza in se vse bolj zatekajo k neizvoljenim tehnokratom, se zdi, da vse več evropskih državljanov tej misli prikimava.
Fabrizio Tassinari, vodja oddelka za zunanjo politiko in evropske študije na danskem Inštitutu za mednarodne študije in avtor dela Why Europe Fears its Neighbors (Zakaj se Evropa boji sosedov)
Project Syndicate, 2011
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
