»Pozlatitev« ustave ni samo lepotni poseg

Po vseh dosedanjih razpravah o spremembi 148. člena Ustave Republike Slovenije ter najrazličnejših pisanih in drugih javnih razpravah sem ugotovil, da številni razpravljavci pravzaprav sploh ne vedo dobro, do česa zavzemajo stališča; očitno jih zavzemajo glede na svojo politično pripadnost.

Čeprav to ponavljam že dlje časa, nekaterim ni jasno, da je zlato fiskalno pravilo zaradi ratifikacije mednarodnega pakta in primata mednarodnega prava, uveljavljenega v 8. in 153. členu ustave, ki v 8. členu tudi pravi, da se ratificirane mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, že uveljavljeno na »zavezujoč in trajen« način, kot je to jasno zapisano v paktu kot obveznost držav.

Še manj pa razpravljavci poznajo vsebino pakta o fiskalnem pravilu, ki v dolgem 3. členu opredeljuje strukturni saldo in dopustni strukturni proračunski primanjkljaj podpisnic ter časovni okvir za približevanje takšnemu primanjkljaju, v 4. členu pa opredeljuje kot dopustno razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom vrednost 60 odstotkov.

Za prilagoditev domače pravne ureditve tem zahtevam in za »poslovenjenje« terminologije (ne slovnično, temveč vsebinsko) zadostuje sprejeti navaden zakon, in nikakor ne zakon, ki bi ga državni zbor sprejel z večino, potrebno za spremembo ustave.

Ker nekateri trdimo, da je fiskalno pravilo tako ali tako že uveljavljeno, drugi sprašujejo, zakaj ga ne bi potem zapisali še v ustavo, saj bi s tem mednarodni skupnosti sporočili, da odločno nameravamo uveljaviti zdravo fiskalno politiko in omejiti javno porabo kot enega izmed nujnih ukrepov za obvladovanje gospodarske krize.

Takšno opozorilo ponavljajo tudi nekateri evropski politiki; med zadnjimi je to teatralno storil predsednik OECD. To so tisti politiki, ki podpirajo politiko nemške kanclerke na tem področju. Seveda pa so v Evropski uniji tudi drugačna stališča. Francija ne bo vključila fiskalnega pravila v ustavo, Češka pa je zavrnila že samo sprejetje pakta o fiskalnem pravilu. Nekatere države, ki so ga v ustavo vključile, so v hujši krizi kot Slovenija.

Razlogi proti vpisu

Zakaj torej zlatega fiskalnega pravila ne gre zapisati v ustavo, čeprav smo pakt, ki to pravilo vsebuje, ratificirali. Razlogov je več.

Prvi je gotovo to, da zahteva po ostrem varčevanju na področju javnih financ ignorira problematike gospodarske rasti. Še več, gradivo očitno izhaja iz neoliberalističnega pojmovanja države oziroma njene vloge na področju gospodarstva (iz preživelega neoliberalnega fundamentalizma bi rekel dr. Štiblar), torej iz osnovnih premis te ekonomske doktrine – deregulacija, privatizacija, zmanjšanje javne porabe in »vitka« država.

Predlagane spremembe in dopolnitve 148. člena Ustave RS omejujejo oziroma v bistvu sploh izključuje zadolževanje države za podporo gospodarskih projektov, torej za pospeševanje gospodarske rasti pa tudi za financiranje socialnih transferjev. Obrazložitev predloga zastopa stališče, da bodo mogoča tudi proračunska vlaganja v gospodarski razvoj, če bodo pač uvrščena med proračunske prioritete. To pa zaradi zakonskih pravic, ki se financirajo iz proračuna, in hkrati varčevanja na vseh ravneh pomeni izključitev države iz spodbujanja gospodarske rasti in obenem poskus uveljavitve privatizacije javnih služb, katerih storitve so zdaj dostopne tudi manj premožnim.

Ni mogoče sprejeti postopnega ukrepanja: najprej varčevanje, nato sanacija bank, nato ukrepi za pospeševanje gospodarske rasti. Vse te aktivnosti se morajo začeti in izvajati sočasno.

Da je zanemarjena skrb za gospodarsko rast ob ostrem varčevanju na področju javne porabe – zlasti na področjih, kot so šolstvo in še posebno visoko šolstvo ter raziskovalna dejavnost – škodljiva, dokazuje dogajanje v tistih evropskih državah, v katerih je kriza najhujša in v katerih že nekaj časa varčujejo (nekateri imajo tudi v ustavo zapisano fiskalno pravilo), pa tudi dogajanje pri nas v zadnjem letu.

Po mnenju skoraj vseh ekonomistov, tako domačih kot tujih (tudi če imajo različna stališča o vnosu fiskalnega pravila v ustavo), samo varčevanje v javni porabi, ki je po mnenju vseh sicer potrebno, ne zadostuje, v daljšem časovnem obdobju pa lahko celo škoduje! Znani ekonomisti (na primer Nobelov nagrajenec Paul Krugman) poudarjajo, da samo varčevanje ne bo privedlo nikamor oziroma bo krizo celo poglobilo. Če ne v državah, kakršna je Nemčija, katere gospodarstvo je vendarle na trdnejših temeljih kakor naše, pa zagotovo pri nas in v nekaterih drugih evropskih državah.

Težko se je tudi znebiti misli, da Nemčija ter nekatere druge države in institucije predlagajo uveljavitev zlatega pravila, da bi njihove banke dobile vrnjena posojila – seveda z visokimi obrestmi, ki spremljajo vsako reprogramiranje dolgov. Dolžnike je dobro obdržati v plačilni kondiciji.

Številne pasti vpisa

Ustavo vsaj mi pravniki razumemo tudi kot moralni kodeks in družbeni dogovor, ki ni prilagojen političnim dogajanjem v srednjeročnem časovnem obdobju. Če je kaj zapisano v ustavo, je, kakor se je izrazil francoski predsednik, »vklesano v kamen«. Žal bo morala tudi Slovenija zaradi globalizacije in sistema reševanja gospodarske krize po vzorcu, ki ga je pripravila konservativna evropska ljudska stranka – dejansko pa nosilci finančnega kapitala, ki je krizo v bistvu povzročil –, v določenem obsegu sprejeti predlagane ukrepe.

Po drugi strani pa je glede na vse razprave in dogajanja v Evropi čisto mogoče, da bo fiskalni pakt spremenjen ali vsaj dopolnjen, ali pa bo sprejet poseben dogovor o gospodarski rasti, morebiti po razpravi o nalogah Evropske centralne banke ali posebnega sklada.

Če se bo kaj takšnega zgodilo – in zgoditi se bo moralo –, bi v ustavi zapisano fiskalno pravilo seveda ostalo in ga iz nje zlepa ne bo mogoče izbrisati ali vsaj dopolniti. Nanj se bodo vedno sklicevali tisti, ki se zavzemajo za privatizacijo sedanjega javnega sektorja, tudi zdravstva in šolstva. Zamislite si samo v ustavo zapisano fiskalno pravilo in izvršno oblast v rokah druge politične opcije. Prepričan sem (obdobje Pahorjeva vlade to dokazuje), da bi vsak gospodarski projekt spremljala tudi ustavna obtožba proti predsedniku vlade.

In še nekaj se lahko zgodi po morebitnem vnosu zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Družba Dars se je za gradnjo avtocest zadolžila za težke milijarde, za njene obveznosti pa jamči država. Po znanih podatkih bodo začele letne anuitete zapadati v plačilo v prihodnjem in naslednjih letih. Kreditne pogodbe vsebujejo klavzule, da v primeru, če posojilojemalec ne plačuje anuitet redno, takoj zapade v plačilo celotni dolg. Če torej Dars ne bo zmožen odplačevati letnih anuitet, jih bo morala država; v nasprotnem primeru bodo naenkrat zapadle v plačilo vse obveznosti iz najetih kreditov, z njimi pa bo zaradi danih jamstev obremenjena država.

Ministra za finance ter za infrastrukturo in prostor naj pojasnita, kolikšne bodo morebiti te obveznosti. Če bomo imeli zlato fiskalno pravilo zapisano v ustavi, bo takoj lahko prišlo do kršenja ustave, saj gre za pričakovane obveznosti, in ne za izredne dogodke. Je mar zunanji videz vključitve zlatega fiskalnega pravila v ustavo vreden takšnega tveganja?

Politično strašenje

Sedanji predsednik vlade tujini pojasnjuje, da opozicija nasprotuje vpisu fiskalnega pravila v ustavo. Da pri tem pozabi omeniti, da smo fiskalno pravilo vnesli v pravni sistem na način, ki zavezuje tudi zakonodajalca, v takšnih primerih ne pove. Ker so njegove izjave namenjene tudi strašenju doma, ga učinek v tujini ne zanima pretirano.

Če bo fiskalno pravilo na koncu vendarle zapisano v ustavo, bo predsednik vlade tujini sporočil, da je njegova politika uspela. Toda hudo se moti, če misli, da v tujini ne bodo opazili slabega položaja naših bank, upada gospodarske rasti in morebitnih drugih negativnih pokazateljev.

V ustavo zapisano zlato pravilo v nobenem primeru ne bo alibi za neizvajanje drugih ukrepov. Če fiskalnega pravila v ustavi ne bo, pa bo sedanji predsednik vlade do konca svojega političnega življenja ponavljal, da je za vse kriva sedanja opozicija, ki da ni hotela sprejeti zlatega fiskalnega pravila.

Vnašanje zavezujočega fiskalnega pravila v pravni sistem samo po sebi torej ne pomeni kaj dosti, če hkrati z njim ne bodo sprejeti še drugi ukrepi – sanacija bančnega sistema, reforma pokojninskega sistema, ureditev trga dela, ureditev upravljanja državnega premoženja. Pri teh ukrepih in predvsem njihovemu izvajanju se bodo potrdila prizadevanja Slovenije, da preseže gospodarsko krizo.

Vnos fiskalnega pravila v ustavo je le simboličen, sam bom rekel: slab kozmetični poseg. Odpravljanje gospodarske krize ni tekmovanje v smučarskih skokih, na katerem bi poleg dolžine skoka ocenjevali tudi slog (pa še pri najlepšem slogu moraš pri doskoku ostati na nogah). Odpravljanje krize je maraton, pri katerem je pomembno le to, da dosežeš cilj v čim krajšem času. Lepota sloga teka za oči gledalcev in sodnikov pri ugotavljanju rezultata ne šteje.

Namesto sklepa

Ker gre vendarle za vprašanje spremembe ustave, ki se tiče vseh slovenskih državljanov in v zvezi s katero bi morala biti izpeljana širša razprava (v tem primeru zlasti med ekonomisti in ustavnimi pravniki), za katero imamo tudi na podlagi pogodbe o fiskalnem pravilu dovolj časa, se z razpravo pravzaprav ne mudi.

Pakt o fiskalnem pravilu bo začel veljati po določbi drugega odstavka 14. člena pakta 1. januarja 2013 – če bo do takrat listino o ratifikaciji deponiralo dvanajst pogodbenic, katerih valuta je evro, ali prvi dan meseca po deponiranju listine o ratifikaciji dvanajste pogodbenice, katere valuta je evro.

Izključevanje družbe iz razprave o spremembi ustave je do konca nedemokratično in nesprejemljivo, predvsem ker je v bistvu to razprava o vlogi države v ekonomskem sistemu. Z razpravo o spremembi ustave se ne mudi, mudi pa se sprejeti in začeti izvajati druge, bistvene ukrepe.