Po besedah ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, izrečenih na srečanju Društva ekonomistov v zdravstvu oktobra 2015, je slovenski zdravstveni sistem zelo dober in to potrjuje primerjava z drugimi državami. Zdravstveni sistem je k varčevanju prispeval že 420 milijonov evrov. Dostopnost do javnega zdravja ne bo odvisna od denarja, ker je sedanji sistem preveč dober, da bi eksperimentirali. To je po njenih besedah ključno za ohranitev ravni, ki nam jo zavidajo tudi v najrazvitejših državah.
Samorazglašena odličnost
Bolj ko zdravniki govorimo o vse večjem zaostajanju slovenske medicine za svetom, več je izražanja samorazglašene odličnosti in samozadostnosti. Večje ko so proračunske luknje, raje tiščimo roke v prazne in strgane žepe ministra za finance, manj ko je na razpolago javnih virov, raje govorimo o javnem zdravstvu in zaničljivo o edini alternativi. Daljše ko so čakalne dobe na posege in specialistične preglede bolnih, raje govorimo o ohranjanju zdravja in izjemni dostopnosti bolj ali manj zdravih. Dokaj perverzno in na trenutke cinično. Večja ko je zdravstvena ustanova, večja je verjetnost, da jo vodi v. d., in bolj ko govorimo o slabi poslovni praksi, manj imamo sreče pri še vedno politični izbiri ustreznih vodstvenih kadrov. Če pri tem pomislim še na obglavljenje največjih zdravstvenih ustanov v državi in zavist tujine do našega izjemnega slovenskega zdravstva, se mi porajajo čudne misli.
Reforme v zdravstvu
Kako načrtuje ministrica za zdravje s konkretnimi ukrepi še izboljšati že tako zelo dober zdravstveni sistem v Sloveniji? Resnih strukturnih sprememb torej ni na vidiku oziroma jih ne bo, toda nekaj bo vseeno treba pokazati. Za začetek aktivnosti usmerja v uresničevanja 3. in 6. točke koalicijske pogodbe, ki govorita o podeljevanju koncesij, specializacijah in pristojnostih Zdravniške zbornice Slovenije. Odvračanje pozornosti od strateških težav slovenskega zdravstva in spopadanja z njimi bo zamenjala brezplodna razprava in začetek resnega nesporazuma z zdravništvom. To sicer ni nič novega, ta nesporazum je že dolgo latenten in priročen izgovor za ohranjanje istega stanja, ki nekaterim očitno še kako ustreza.
Namesto reforme poseganje v avtonomijo zdravništva
V Resoluciji nacionalnega zdravstva 2015–2025, ki ga pripravlja ministrica je veliko všečnih besed in idej, bolj ali manj povzetih iz predhodnih dokumentov, a žal v večini tudi neuresničenih usmeritev. Najprej diagnoza, nato terapija. Tako imenovane pregrešno drage »Analize slovenskega zdravstva z usmeritvami« v prihodnost še ni, toda »Resolucijo« že imamo. Nenavadno sicer, celo za naše razmere. Kakorkoli, tudi v tem političnem dokumentu se izogibamo ključnim dilemam, od tako imenovanih neomejenih zdravstvenih pravic do dolgoletne nerešljive uganke slovenskega zdravstva, vredne 450 milijonov evrov – dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga koalicijska pogodba sicer ukinja. Nastajanje strateških usmeritev države v zdravstvu izpod peresa enih in istih večnih vizionarjev ministrstva in ZZZS ne more postreči s perspektivo sodobnega zdravstvenega sistema.
Rešitev ministrica vidi v Zakonu o zdravstvenih delavcih. Gre za še enega od poskusov poseganja v zdravniško avtonomijo, ki je že tako na trhlih nogah in v temelje zdravniške samoregulacije, kot so izobraževanja. Zakon ne prinaša vsebinsko nič novega, kar ne bi bilo vključeno v številnih pobudah ZZS v zadnjih letih glede noveliranja Zakona o zdravniški službi, ki po oceni ministrice ni več potreben. Namera ni spodobna, ne po vsebini ne na način, kako je bila sporočena slovenskim zdravnikom. Poskus ponovnega ukinjanja Zdravniške zbornice Slovenije ni nekaj novega, je le ponovni poskus utišanja in discipliniranja zdravnikov. Tudi v času komunizma Zbornica ni bila zaželena in je bilo njeno delovanje ustavljeno brez dekreta za pol stoletja. Zdravstvo kot celota še vedno vedri v starih časih; še tisto, kar deluje, nameravamo razdreti in podoba socialističnega zdravstva bo spet popolna.
Noveliranje Zakona o zdravstveni dejavnosti v delu, ki se nanaša na koncesije, ni nič drugega kot nadaljevanje ideološke gonje proti zasebnim oblikam dela v zdravstvu. Nesporno ima majhen delež zasebne dejavnosti velike zasluge za že omenjeno izvrstno oceno slovenskega zdravstva, zato so spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti skregane z razumom. Še posebno ko postaja vse bolj jasno, da zgolj z javnimi viri ne bomo mogli vzdrževati hitrega razvoja medicine. Državljani so koncesionarjem naklonjeni, navsezadnje v večji meri spodbuja ustvarjalni in podjetniški potencial tudi med zdravniki. Koncesionarji imajo nadpovprečno število opredeljenih bolnikov, kot oblika dela so bolj socialno ranljivi in prožni. S spremembami se izkazuje le strah pred konkurenčnostjo in krepitev že tako privilegiranih javnih zdravstvenih zavodov, kar pa je v temeljnem nasprotju s samim zakonom. Tudi v tem delu ministrstvo sledi nameram Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, ki postaja vse bolj glasnik slabe poslovne prakse in retrospektive socialističnega zdravstva. Vsebinsko je novela nepremišljena in v nasprotju z evropskim pravnim redom. Tematika, ki bi se morala reševati v celoviti zdravstveni reformi, postaja, kot že večkrat do zdaj, predmet strankarske obsesije in odkljukanje točke v sicer nedomišljeni koalicijski pogodbi.
Zdravstvo ni rešeno, veliki problemi šele prihajajo
Težko je nekomu, še posebno ministrici odrekati zadovoljstvo nad njenim zdravstvom in svojim življenjskim poslanstvom. Tisti pravi uspeh ministrice bo slovenske zdravnike in državljane prepričati, da imamo zelo dobro zdravstvo. V zdravstvu prevladuje apatija in neperspektivnost, ki ubija voljo in duha. Nakazujejo se vse večji problemi, ki jih je vse težje krpati, in okvare sistema so vse pogosteje nepopravljive. Ministrica je ob sprejemanju funkcije zelo dobro vedela, da je nujna zahtevna zdravstvena reforma, za katero ji je očitno žal zmanjkalo poguma. Če je kdo ob ministrici za zdravje ta čas res lahko zadovoljen z našim zdravstvom, so to sosedske države z vse večjim prilivom naših bolnikov in domači dobavitelji, ki spretno krmarijo med profitno logiko in še vedno popolnoma socialističnim zdravstvom. Pregrešno lepo okolje, če si med izbranci. In si mislijo: da bi le tako še dolgo ostalo!
––––––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Prim. Andrej Možina, dr. med
predsednik Zdravniške zbornice Slovenije