Tiskane izdaje
Stanje je alarmantno, pravi vlada. Slovenija je v globoki recesiji, javnofinančni primanjkljaj znaša približno dve milijardi evrov in se je leta 2011 celo povečal na 6,4 odstotka BDP, javni dolg je približno 50 odstotkov glede na BDP in javni izdatki glede na BDP so presegli 50 odstotkov BDP. Grozi nam stanje, podobno tistemu v Grčiji, ne moremo se več zadolževati, Evropska unija nam diha za ovratnik, finančni trgi nas kritično opazujejo. Takoj je treba ukrepati in izravnati javne finance.
Vlada se je odločila za skrajno rešitev, in sicer za izravnavanje javnih financ le s krčenjem javnofinančnih izdatkov, da bo primanjkljaj odpravila takoj in da bo to naredila s samostojnim ukrepom, brez širšega programa izhoda iz krize. Vlada trdi, da je to edina pot!
Izravnava proračuna
v štirih letih
Posledica takšne politike je poglobitev in podaljšanje recesije zaradi zmanjševanja agregatnega povpraševanja. Po napovedih Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) za to leto bodo zasebna in državna poraba ter investicije izkazovali negativno rast. Vsi elementi agregatnega povpraševanja, razen izvoza, naj bi se zmanjšali, BDP naj bi upadel za 0,9 odstotka. Vsakdo ve: če ni povpraševanja, ni prodaje. In tudi proizvodnje ni.
Vprašanje je, ali je obstajala možnost drugačne fiskalne politike? Fiskalni svet je v svojem letnem poročilu za leto 2012 predlagal alternativno fiskalno politiko, in sicer naslednje: zamrzniti javnofinančne izdatke do konca leta 2012, po potrebi tudi v letu 2013, potem pa uresničevati pravilo, da se javnofinančni izdatki nominalno povečujejo za dve odstotni točki počasneje od nominalne rasti BDP, dokler ne bi javne finance postale izravnane.
Tako bi letos z lahkoto znižali primanjkljaj za 300 milijonov evrov, z 1,5 milijarde evrov na 1,2 milijarde evrov, leta 2013 za še nadaljnjih 300 milijonov evrov in konec leta 2013 bi zanesljivo imeli primanjkljaj proračuna nižji od treh odstotkov BDP, saj bi znašal manj kot eno milijardo evrov. V štirih letih bi proračun lahko izravnali.
Takšna fiskalna politika ne bi povzročila radikalnega krčenja agregatnega povpraševanja in bi omogočala, da BDP raste vsaj na podlagi izvoza. To bi zelo olajšalo položaj javnih financ.
Neodvisna institucija
Kakšna bi bila rast BDP, če bi sledili drugačni fiskalni politiki? Kdo naj bi to izračunal? Umar je vladna institucija in tega ne more narediti neodvisno; preveč je izenačen z vladno politiko. Koristno bi bilo, če bi imeli neodvisno strokovno institucijo, ki bi lahko predvidela različne fiskalne politike ter izračunala posledice vladne in alternativnih politik.
To bi lahko bil fiskalni svet, če bi bil ustrezno kadrovsko in materialno podprt. To je bila moja namera kot predsednika. Fiskalni svet naj bi presojal fiskalno politiko, opozarjal na alternative in tudi naredil ustrezne izračune. To bi bila nato vsebina vsakega letnega poročila. Vendar to ni več mogoče. Ko sem videl, da nimam podpore nove vlade, sem odstopil kot član in predsednik fiskalnega sveta.
Zgrešena diagnoza problema
Ker nimam lastnih izračunov, se lahko malo poigram s številkami. OECD je Sloveniji za letos napovedal stopnjo rasti –2,0 odstotka, predvsem zaradi ukrepov ekonomske politike. Ob predpostavki nespremenjenih javnofinančnih izdatkov – kar je predlagal fiskalni svet – bi lahko pričakovali rahlo pozitivno stopnjo rasti. Cena radikalnega fiskalnega krčenja bi torej lahko bila izguba gospodarske rasti za 2 odstotni točki v enem letu. To je približno 700 milijonov evrov izgube BDP zaradi ukrepov. Seveda to ni natančna, ampak le približna, izhodiščna ocena. Pomembno je namreč postaviti vprašanje, koliko nas stane izbrana fiskalna politika v obliki izgubljenega dohodka ter zaposlenosti in trpljenja ljudi.
Čemu takšna žrtev? Vlada in Umar pripovedujeta, da je potrebna najprej žrtev, to je poglobitev krize, da bo Slovenija potem hitreje rasla. To je teza, ki v ekonomiji ni dokazana. OECD in IMF sta v svojih študijah pokazala, da kriza uničuje proizvodne zmogljivosti in s tem znižuje potencialno rast. Zato je krizo bolje preprečiti. Saj ni treba gledati na Grčijo, poglejmo Veliko Britanijo, ki vodi podobno politiko fiskalnega krčenja kot Slovenija. Traja že dve leti, gospodarstvo pa si še vedno ni opomoglo. Po katerem empiričnem primeru se zgleduje slovenska vlada?
Diagnoza osnovnega problema je zgrešena. Povod za krizo v Sloveniji je bil močan padec izvoza leta 2009. Ta je sicer hitro okreval, je pa sprožil krizo, ki je bila latentna. V tako imenovanem realnem sektorju smo bili priča gradbenemu bumu. Nepremičnine so postale naložbe, s katerimi se špekulira. Priča smo bili tudi prevzemnemu bumu, to je bumu prevzemov podjetij, ki ga opredeljujejo tajkuni. Prevzemni bum bi naj dokončal proces privatizacije, zato ga je na začetku vlada celo spodbujala. Tretji bum je bil delniški bum: vsi so kupovali delnice in cene so se zvišale. Vsi trije bumi so ustvarjali fiktivno, to je navidezno premoženje, ki je bilo pokrito zgolj s precenjenimi vrednostnimi papirji.
Vsi ti bumi so se z recesijo razpočili. Podjetja so ostala zadolžena, brez novih kreditov za redno poslovanje, kaj šele za investicije. Govorimo o kreditnem krču. Banke so ostale s slabimi terjatvami, s krediti, ki so jih dala podjetjem in jih ne morejo izterjati.
Spopad z zadolženostjo gospodarstva in bank
Problem slovenskih javnih financ je, da se dolgovi podjetij prenašajo na banke, dolgovi bank pa na državo. Na državo se nalaga, da rešuje tudi problem solventnosti bančnega sektorja, ki je obremenjen s slabimi posojili gospodarstvu. Skratka, država naj bi nosila velik del bremena razvrednotenja navideznega premoženja.
Kako se bo vlada spopadla z zadolženostjo gospodarstva in bank? Bo pustila, da zadolžena podjetja propadejo? Kaj bo storila s solventnostjo bank? Jih bo prodala komurkoli, ki jih bo hotel kupiti, in po kakršnikoli ceni? Bo banke prepustila krčenju delovanja? Najprej je trdila, da za to ne bo porabila javnih sredstev. V času pisanja tega besedila je mogoče slišati, da bo vendarle upoštevala nasvet fiskalnega sveta, naj v skrajni sili vsaj začasno z javnimi sredstvi dokapitalizira NLB.
Kako bo pasivnost vlade pri teh vprašanjih vplivala na gospodarsko dejavnost? Brez rešitve tega vprašanja gospodarstvo ne more okrevati.
Veliko je govora o mednarodnih finančnih trgih. Ali kdo misli, da bo nanje naredil vtis z radikalnim zmanjševanjem javnih izdatkov? Da ti ne vedo, da pretirano zmanjševanje izdatkov vodi do negativnih gospodarskih rasti? Da ne bodo opazili ekonomske preproščine naše vlade, ki je to posledico zanemarila? Mednarodni finančni krogi bodo prav gotovo opazili, da je slovenska vlada postavila napačno diagnozo stanja. Zdaj že vrabci čivkajo, ne samo OECD, Mednarodni denarni sklad in evropska komisija, da je glavni problem nekaterih držav, kakršni sta Španija in Irska, zadolženost podjetij in bank ter prenašanje tega problema na javne finance.
Slovenija ni v skupini Grčije, ampak prej v skupini Španije. Lotila se je reševanja posledic, zadnjega člena v verigi, ne pa vzroka problema. Prej ali slej se bo treba lotiti problema pri izvoru. Ali bo čakala tako dolgo kot Španija, da bo morala zaprositi za pomoč v Evropskem mehanizmu za stabilnost?
dr. Marjan Senjur, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, bivši predsednik fiskalnega sveta
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
