Predrzni, neotesani in nedotakljivi

Psiholog Abraham Maslow je leta 1943 razvil lestvico s petimi ravnmi človekovih potreb, od najnujnejših fizioloških po dobrinah, potrebnih za življenje, do najbolj »vzvišenih« po uresničevanju in popolnem razvoju vseh njegovih sposobnosti. Takoj za najnujnejšimi potrebami je navedel potrebe po varnosti. Te so ob nevarnostih, ki jih ustvarja narava, pogojene tudi z medsebojno odvisnostjo ter stiki med ljudmi in težavami ali celo grožnjami, ki jih življenje v združbah in družbi lahko ustvarja.

Tu ne bom obravnaval tveganj oziroma nevarnosti kot neposrednih groženj drugih s poškodovanjem ali celo smrtjo, kot so spolno in druge vrste nasilja, ropi, kraje, rasni, verski ali politični nemiri, oboroženi spopadi ter revolucije in vojne, ampak le nekaj oblik posrednega ogrožanja kakovosti našega okolja in s tem zdravja ter vsakodnevnega življenja.

Nekateri bralci utegnejo pri tem najprej pomisliti na različne načine večjega onesnaževanja okolja, kot so nevarni izpusti iz industrijskih objektov v številnih dejavnostih, škropljenje kmetijskih površin s škodljivimi pesticidi, zastrupljanje voda z nevarnimi odplakami, odlaganje nevarnih in drugih odpadkov v naravo, požari na odlagališčih podobno. To so početja, ki so odmevna, njihovi krivci pa lahko neznani ali celo znani, a tudi ti zadnji so pogosto sumljivo oprani krivde in zato nekaznovani.



V skupino nekoliko manj odmevnih nezaželenih dejanj drugih posameznikov pa uvrščamo ob številnih prekrških udeležencev v prometu, o čemer bo več napisanega pozneje, primere izogibanja cepljenju pred nalezljivimi boleznimi, odmetavanja cigaretnih ogorkov, žvečilnih gumijev, praznih steklenic in kozarcev po različnih popivanjih ter neodstranjevanja iztrebkov hišnih ljubljencev, predvsem psov, za kar so odgovorni njihovi lastniki. V tem času virusne pandemije seveda ne moremo mimo primerov neuporabe zaščitnih mask na območjih, kjer je to predpisano, in njihovega odmetavanja. Prav neuporaba mask v enem od trgovskih središč v Ljubljani in neprimeren odziv – opisal bi ga lahko kar kot bevskanje – enega od kršiteljev na opozorilo sicer opazno večjega in močnejšega varnostnika sta me ob pozneje omenjenem članku spodbudila, da spet napišem nekaj več o zvrsti prometnih prekrškarjev, ki se na opozorila večinoma odzivajo približno tako ali še bolj neprimerno kot omenjeni kršitelj v trgovskem središču.

Okoljevarstveni, zdravstveni in prometni prekrškarji ogrožajo našo varnost. Tudi ti so neznani, ker jih pri dejanju nihče ni zalotil ali pozneje odkril, ali znani. Menim, da je slovenska država pri odkrivanju »neznanih« premalo učinkovita, pri obravnavanju znanih pa preveč strpna.

Ocena prevelike strpnosti do znanih prekrškarjev je vezana na veliko skupino udeležencev v prometu, ki jim je javnost nekritično nadela avreolo »najzaslužnejših za čisto okolje«. To so kolesarji ter vozniki na skirojih in podobnih vozilih, ki jim je še posebno ob električnem pogonu vozil težko pripisovati večjo okoljevarstveno ozaveščenost kot pešcem, pa naj gre za sprehajalce, pohodnike in druge, ki se gibljejo brez prevoznih sredstev.

Če se osredotočim le na kolesarje, je seveda med njimi veliko takih, ki jih je treba pohvaliti, saj dosledno spoštujejo prometne predpise. To, na primer, velja za družino, ki se opremljena s čeladami po manj prometni enosmerni ulici, kjer je največja hitrost 30 kilometrov na uro, pelje pravilno po desni strani ulice; oče pelje na otroškem sedežu dveletnega otroka, njima s kolesom sledi približno pet let star otrok, za njim na kolesu pa mati kot »varnostnica« družinske »ekspedicije«. Istočasno po pločniku na isti ulici s hitrostjo približno 15 kilometrov na uro pridrvi štiričlanska družina z okoli deset let starima otrokoma, ne oziraje se na možnost, da iz ene od hiš ali vrtov ob »varnem« pločniku lahko vsak hip stopi nekdo, na primer petletni otrok, in nesreča bi bila tu.

K tej kritiki kolesarjev pa me je še posebno spodbudil članek Kristine Novak z naslovom 19. Evropski teden mobilnosti bo drugačen, objavljen v glasilu občine Ljubljana (7. september 2020, strani 10 in 11). V njem je navedeno kar nekaj ukrepov, s katerimi poskuša ta občina kolesarjem izboljšati pogoje za vožnje. Nič novega, saj se je Ljubljana že lani tretjič zapored uvrstila na lestvico dvajsetih do kolesarjev najprijaznejših mest na svetu, je pa na lestvici zdrsnila z osmega na 14. mesto.

Za udeležence v prometu je zato boleča ugotovitev, da je Ljubljana »napredovala« tudi na lestvici mest z najbolj neprijaznimi kolesarji; je na »zavidanja vrednem« 12. mestu, pred njo so le še nekatera azijska velemesta. Neprijaznost je vsaj zame povezana s pridevnikoma predrznost in neotesanost. Ti »odlikujeta« (pre)veliko število ljubljanskih kolesarjev, s tem pa se povečuje nevarnost za pešce in druge; terjata pa tudi večjo opreznost vseh udeležencev v prometu. Omenjeni lastnosti sta zame hkrati nasprotje hvaležnosti, ki bi jo morali kolesarji čutiti prav zaradi vlaganj v izboljšanje ljubljanske kolesarske infrastrukture.



Predrznost je seveda povezana s pogostim kršenjem prometnih pravil, kar je po moji oceni za najmanj 50 odstotkov kolesarjev »mala malica«, za nekatere pa kar adrenalinski šport. Naj jih naštejem le nekaj. Celo na cestah in ulicah z urejenimi kolesarskimi stezami se vozijo raje po pločnikih za pešce ali po cestišču, pogosto v napačni smeri (celo po prometni cesti!), rdeča luč na semaforju je zanje deseta briga, če je treba izsiliti le pešce, križišča in krožišča »premagujejo« z iskanjem najbližje poti ne oziraje se na predpisano smer in druge udeležence v prometu, tudi disciplinirane kolesarje, v sončni pripeki se mirno napačno peljejo po senčni strani in podobno. V primeru dežja izberejo vožnjo pod arkadami, rezerviranimi za pešce, ne da bi sestopili s kolesa, in pri tem nekateri pridno zvončkljajo, če se jim pešci ne umaknemo.

Kot podmnožica udeležencev v prometu so v povprečju mlajši, močnejši, višji in bolj zdravi kot pešci, zato z njimi ne kaže zobati češenj, saj boste pri večini tudi ob prijaznih opozorilih hitro priča neotesanim odzivom. Verjetno je neotesane kolesarje prav zaradi podobnih izkušenj z njimi gledališka igralka Polona Vetrih v eni izmed oddaj Zadnja beseda na TVS označila za plebs vulgaris. Oznaka vulgaren (po Velikem slovarju tujk iz leta 2006 (nlat. iz lat. vulgaris navaden, vsakdanji, preprost iz vulgus nižje ljudstvo, množica) pomeni 1. a) prostaški, grob, ki se glede na moralna pravila družbe neprimerno vede …).

So pa, kot kaže, za poklicane nedotakljivi, saj brezskrbno delajo prekrške pred očmi redarjev in policistov ter celo pred sedeži policijskih postaj. Nedotakljivost je seveda mišljena drugače kot pri Eliotu Nessu, legendarnem borcu proti kriminalu iz televizijske serije The Untouchables. Objestni kolesarji se vedejo kot dvoživke, sproti »si sami vol(i)jo vero in postave« med statusom gibanja (vozečih) pešcev in statusom voznikov. Ob njihovih številnih prekrških, ki ogrožajo druge udeležence v prometu, se sprašujem, ali je nad njimi res samo nebo. Kje so tisti, zadolženi za varnost v prometu in njihovi nadrejeni, od župana do notranjega ministra, ne le sedanjih dveh?! Varnost ljudi mora šteti tudi v njihovih očeh, še posebno zato, ker je tudi zagotavljanje varnosti državljanov zakonska obveznost teh nosilcev javnih funkcij.

***
Prof. dr. Miran Mihelčič je ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.