Tiskane izdaje
Volitve predsednika republike so za vsako demokratično kulturo pomemben dogodek. To potrjujejo živahne diskusije pri nas, ki so se začele, še preden so nastopile uradne predstavitve kandidatov. Vrtijo se okoli enega vprašanja, ki pa je le redko eksplicitno izrečeno: kdo ali kaj je predsednik republike. Nanj si mora odgovoriti vsak volivec. Nanj odgovarjajo razprave o kandidatih. Nanj odgovarjajo tudi ocene in kritike aktualnega predsednika.
Naša ureditev je podobna večini evropskih in predsedniku ne podeljuje pooblastil izvršilne oblasti (kot npr. v ZDA). Zato je predsednik – če damo na stran vrsto še vedno zelo pomembnih pooblastil – v prvi vrsti simbolno mesto. Je obraz države, tako navzven kot navznoter. Zato ni pomembna le njegova vrednostna drža, njegove geste, izbira besed, pač pa tudi take finese, kot je izbira trenutka, v katerem kaj reče, in trenutka, ob katerem obmolči. Lahko bi rekli, da je – bolj kot njegova operativnost – pomembna njegova avtoriteta.
Zato je razumljivo, da je doživela buren odziv izjava aktualnega predsednika, da ni in ne želi biti (moralna) avtoriteta. Naslednje vrstice želijo odgovoriti na vprašanje, ali naj bo predsednik avtoriteta in v kakšnem smislu. Takoj postane jasno, da odgovor nanj ne bo enostaven. Teza, da predsednik ni avtoriteta, je sporna, saj je, denimo, od njegovega podpisa odvisno delovanje celotne zakonodajne oblasti. Nasprotna teza, da predsednik je avtoriteta, pa prav tako, saj je v koliziji, denimo, s svobodo vesti. Ta posamezniku zagotavlja, da kot edino avtoriteto priznava le lastno prepričanje, in ne stališča politika.
Razni pomeni avtoritete
Več kot dovolj razlogov je, da pogledamo, v kakšnih pomenih lahko razumemo pojem avtoritete. Naslonili se bomo na razčlenitev, ki jo poda O. Höffe, ko raziskuje njen pomen za utemeljitev moderne države. Ugotovi, da avtoriteta nekega človeka lahko temelji na sili, pooblastilu in pripoznanju.
Sila. Kdo razpolaga s silo, s katero lahko druge prisili v neka dejanja, ima avtoriteto. Kot primer lahko vzamemo režime, ki so temeljili na arbitrarnem preganjanju, zapiranju v gulage ali koncentracijska taborišča, na vsiljevanju prepričanj, na prisilnem delu itd. Voditelji take države imajo avtoriteto, tega ni mogoče zanikati. Čeprav je predsednik republike vrhovni poveljnik najmočnejše oborožene sile v državi, je jasno, da tovrstne avtoritete nima. In bi bilo zaskrbljujoče, če bi menil, da jo ima. Njegove odločitve morajo temeljiti na pravu (kar sicer velja za delovanje države v celoti). V pravni in demokratični ureditvi mora biti vsaka uporaba prisile strogo regulirana in nikoli ne sme nastopiti kot gola sila.
Pooblastilo. To je drug pomen avtoritete. Temelji na ločevanju med osebo in funkcijo, ki jo ta poklicno opravlja. S tako vrsto avtoritete se srečujemo vsak dan: uradnik, ki izda potni listi, ravnatelj šole, ki podpiše spričevalo, policist, ki izreče kazen itd., imajo avtoriteto, ki sloni na pooblastilu. Taka avtoriteta je temelj pravne države, saj preprečuje arbitrarno obnašanje. Jasno je, da predsednik republike tovrstno avtoriteto ima: podpisuje zakone, imenuje osebe na določene funkcije, je vrhovni poveljnik vojske itd. Toda to je le formalni vidik avtoritete. Za demokratično ureditev je nujen tudi vsebinski vidik, ki pa temelji na pripoznanju.
Pripoznanje. Gre za tretjo, najbolj dovršeno raven avtoritete, ki temelji na prostovoljnem aktu. Kot arhetipski primer lahko vzamemo npr. uglednega znanstvenika ali umetnika, ki je bil sprejet – tj. pripoznan – kot avtoriteta v javnem življenju. Za razliko od prejšnjih dveh primerov je tu odnos obrnjen v nasprotno smer, od ljudi proti nosilcu avtoritete, saj mu je njegova vloga svobodno podeljena.
Ali je predsednik republike avtoriteta v tem pomenu?
Tukaj se situacija zaplete. Predsednik je izvoljen z večino, za katero gotovo predstavlja avtoriteto, ki smo jo ravnokar opisali. Za njih je pripoznan. Toda kakšna avtoriteta je predsednik republike za tiste, ki so podprli kakega drugega kandidata? Za razliko od državnozborskih volitev tu del glasov – lahko zelo velik (!) – ne dobi svojega predstavnika. V državnem zboru so namreč reprezentirani vsi glasovi, tudi tisti, na katerih ne sloni izvršna oblast. Stranke, ki ne podpirajo vlade, lahko oblikujejo opozicijo. Njena vloga je institucionalizirana, saj ima za svoje delovanje na voljo vrsto instrumentov (od poslanskega vprašanja do interpelacije). Specifika predsedniških volitev je, da del glasov ostane brez predstavnika. Ti glasovi so neke vrste »poraženci« volitev in za njih je predsednik zgolj pooblaščena avtoriteta.
Dve drži predsednika republike
Od tukaj naprej se opirata dve poti. Za poslanca v parlamentu je običajno, da sledi zgolj interesom tiste skupine, ki ga je izvolila in zastopanje drugih prepušča drugemu poslancu. Predsednik pa je le eden. Zato se odpira vprašanje njegovega odnosa do tistih, ki ga niso podprli. Možni sta dve drži, lahko bi jih poimenovali vključujoča in izključujoča. Pri slednji si izvoljeni predsednik prizadeva za promocijo vrednostne orientacije, s katero se je razlikoval od protikandidatov. Pogosto se opredeljuje do dogajanja v parlamentu, do razmerji moči v njem, ob akutnih (ideoloških) vprašanjih zavzema stran in tako učinkuje kot igralec v notranjepolitični konstelaciji.
Ta drža je legitimna in v nekem smislu zvesta volivcem, ki so ga podprli. Toda po drugi strani je v koliziji z naravo instituta predsednika republike, ki naj v eni osebi predstavlja vse državljane. Temu poskuša slediti vključujoča drža. Zaznamuje jo afirmativen odnos tudi do tistih volivcev, ki predsednika niso podprli. Gradi na zadržanost do vrednostne orientacije, zlasti do akutnih družbenih problemov. To ne pomeni, da mora molčati ali se v povsem izogniti tem temam, nasprotno. Ocene, nagovori, stališča, ki izhajajo iz ustavnega reda in človekovih pravic, so njegova predpravica. Toda ostati mora na ravni, ki ne začenja razdvajati in polarizirati, kar je sicer značilno za diskurz v parlamentu.
Ta drža izhaja iz spoštovanja svobode vesti kot vrhovnega načela zahodne kulture. Če bi predsednik zavzel izključujoče vrednostno stališče, bi ga izrekel s pozicije, kjer ni zastopnika nasprotnega stališča, zato bi neogibno deloval avtoritarno. Zavračanje avtoritete v tem pomenu je temelj razsvetljenske kulture in tega se zaveda tudi nedemokratična institucija par exellence, Rimskokatoliška cerkev. Znane so besede papeža Bergoglia, češ, kdo sem jaz, da bi sodil o istospolno usmerjenih osebah. S tem ni izrekel nič drugega kot, jaz nisem (moralna) avtoriteta. Besede papeža so besede nekoga, ki ima dosmrtni mandat in je po »službeni dolžnosti« nezmotljiv. Zato je zadržanost do teh vprašanj še toliko bolj na mestu pri funkciji predsednika republike, ki sloni na mandatu, ki mu ga podeli volivec.
Ravnotežje nad dvema prepadoma
Toda po drugi strani predsednik republike je avtoriteta. Je predstavnik vseh državljanov, kolikor so politično organizirani. Je predstavnik države, ki ima dostojanstvo, zaščiteno v Kazenskem zakoniku. Nobenega dvoma ni, da predsednik republike je vrhovna avtoriteta vsake demokratične ureditve. To je napetost, ki jo mora ta funkcija vključevati v sebi. Ne le da hkrati je in ni avtoriteta; še več, avtoriteta je lahko le, kolikor ne poskuša nastopati kot avtoriteta: kolikor ne zavzema izključujočih vrednostnih (ali celo ideoloških) stališč. To ga postavlja v izjemno zahteven položaj. Metaforično rečeno, stati mora na rezilu med dvema prepadoma, v katera zlahka zdrsne. Balansirati mora med vzvišenostjo in banalnostjo funkcije, med ideološkostjo in njeno praznostjo, med odločnostjo in preudarnostjo.
Avtoritete predsednika ni lahko opisati, saj ne vključuje le enega od njenih pomenov. Lahko bi rekli, da ima avtoriteto prav v tem, da zna vzdrževati ravnovesje med različnimi pomeni avtoritete. Bolj kot všečna retorika in privlačni programi mora biti ključno merilo za presojo kandidatov prav to: v kakšni meri so ti v preteklosti že izkazali sposobnost za vzdrževanje takega balansa in v kakšni meri si lahko to od njih obetamo v primeru izvolitve. Skrbno in odločno mora opravljati naloge, za katere je pooblaščen. Ob tem pa ohranjati prostor za univerzalen in vključujoč diskurz, ki ga na državnozborski ravni ni že po definiciji: stranke so le strani celote in zato vselej (pri)stranske. Hkrati pa ta diskurz ne sme postati nadomestilo za državnozborskega niti njegovo dopolnilo. Gre za povsem drugo raven, ki mora ostajati jasno ločena. Le tako lahko ohranja enotnost državne subjektivitete, ki v sebi vključuje povsem legitimno tekmovanje izključujočih si stališč in interesov.
Prof. Rok Svetlič,
Inštitut za filozofske študije, ZRS Koper
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
