Tiskane izdaje
Vedel sem, da me na nekoga spominja, vendar se nisem mogel točno spomniti, na koga. Kdo je že bil tisti, ki se je tako vneto tolkel po svojih prsih? Nato sem se spomnil. To je bil junak filma, ki so ga posneli, ko sem bil star deset let: King Kong. King Kong, velikanski primat, ki je imel zlato srce ter je podiral visoke stavbe in uničeval letala s svojim mezincem. Uf. Predsednik Kong, najmogočnejše bitje na svetu.
Nekateri med nami so upali, da bo predsednik Donald Trump drugačna oseba od tiste, ki je nastopala med predvolilno kampanjo. Med kampanjo ljudje izrečejo precej nesmiselnih besed, na katere je najbolje pozabiti že naslednji dan.
Toda naslednji dan je prišel in minil, nesmiselnih besed pa je bilo čedalje več. Neverjetni Trump, o katerem smo mislili, da pravzaprav sploh ne obstaja, bo ostal med nami − še vsaj štiri leta. Prvi dan njegovega predsednikovanja smo opazovali nesmiseln prizor dveh dečkov na šolskem dvorišču med prepirom o tem, kdo se lahko pohvali z večjo velikostjo. Tokrat je šlo za velikost množice ljudi, ki so spremljali slovesno zaprisego predsednika. Vztrajal je, da ga je spremljala največja množica ljudi doslej. Lahko bi pričakoval, da se bodo že čez nekaj minut na televiziji pojavile fotografije, ki so jih posneli od zgoraj in so prikazovale, da je bilo ob slovesni zaprisegi Baracka Obame navzočih precej več ljudi. Se je torej opravičil?
Prav nasprotno, vztrajal je pri tem, da ima prav. Tiskovna predstavnica je nato kot razlago za različno razumevanje ponudila »drugačna dejstva«. Čudovita besedna zveza. Škoda, da nisem vedel zanjo v vseh tistih letih, ko sem delal kot novinar. Če opoldne izjavim, da je polnoč, gre torej samo za drugačna dejstva (seveda je to res − na Havajih ali nekje drugje).
Res ne vem veliko o ekonomiji. Toda vsaj neznatna količina preprostega logičnega razmišljanja mi pove, da so Trumpove gospodarske obljube kratko malo neumnosti. Nihče ne more »povrniti delovnih mest« samo s pogovori. Ročna dela so izginila zaradi avtomatizacije dela. Nemški in britanski tekstilni delavci so uničevali stroje, ki so jim odvzeli njihove službe. To se je dogajalo pred 300 leti in njihova dejanja jim niso prav nič pomagala.
Trump se zdaj ozira za sto let v preteklost in bi rad dosegel, da bi bilo spet vse tako kakor takrat. Pred stotimi leti smo potrebovali tisoč delavcev, da so opravili neko delo, za katero danes potrebujemo deset delavcev. To se ne bo spremenilo. Pravzaprav se bodo razmere še zaostrile, tudi če uničite vse računalnike na svetu. Globalizacija je postala duh časa. Je naravna posledica stanja, zaradi katerega se lahko odzovem na Trumpove besede samo nekaj sekund po tem, ko jih izgovori. Zaradi takšnega stanja lahko obkrožim svet v precej manj kot 80 urah. In Trump glede tega ne more veliko storiti. Ne more vrniti »protekcionistične« politike 18. stoletja. Če bo kaznoval Kitajsko z dodatno obdavčitvijo njenih izdelkov, bo Kitajska uvedla davke na uvoz izdelkov iz ZDA. Ta teden se je že tako ali tako začela trgovinska vojna med ZDA in Mehiko.
Lahkoverneži morda verjamejo takšnim poenostavljenim sloganom. In tako pridemo do problema, povezanega z demokracijo. Pravkar sem prebral članek, ki je trdil, da je demokracija mrtva. Ni je več. Izginila je. Winston Churchill je nekoč izrekel zamenito izjavo, da je demokracija zelo slab sistem, vendar so vsi drugi sistemi, ki smo jih preskusili do zdaj, še slabši. Dodal je še, da je najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem.
Demokracija bi lahko delovala, če bi uporabili ustrezen filter med kandidatom in ljudmi. Resnicoljubni mediji, izobražena elita. Celo v Nemčiji leta 1933, ko je bilo v državi na milijone brezposelnih, Adolf Hitler ni dobil večine na svobodnih volitvah. Zdaj, ko se kandidati sporazumevajo z volivci neposredno po družbenih medijih, so vsi filtri izginili. Izginila je tudi Resnica. Najhujše laži potujejo po twitterju in facebooku in v nekaj sekundah končajo v glavah milijonov, ki niso niti približno zmožni soditi o njih.
Mislim, da je Joseph Goebbels zapisal, da čim večja je laž, tem lažje ji verjamejo, saj si preprosti ljudje ne morejo predstavljati, da bi kdor koli lahko razširil takšno laž. Takšna je, denimo, trditev predsednika Trumpa, ki je izjavil, da so mu ukradli tri milijone glasov volivcev in da je zato izgubil volilno večino. Brez dokazov. Za takšno trditev ni na voljo niti najmanjših dokazov. Gre za popoln nesmisel, toda zdi se, da mu milijoni običajnih ljudi verjamejo. Toda, če postaja demokracija zastarela, kaj bi jo lahko nadomestilo? Že Churchill je namignil, da nimamo na voljo nobenega boljšega sistema.
Takšni so torej rezultati prvega tedna novega predsednika v pisarni: vsak dan še več laži oziroma »drugačnih dejstev«. Kaj lahko povemo o pomembnih vprašanjih? Če smo mislili, da je bilo veliko njegovih političnih obljub namenjenih samo volilni kampanji, smo se motili. Trump je pri enem vprašanju za drugim začel zvesto uresničevati svoje obljube. Pravica do splava. Zaščita okolja. Zdravstveno zavarovanje. Davki za superbogate. Vse gre navzdol in izginja nekje v daljavi. Tudi to je znamenje sodobnega časa: najrevnejši glasujejo za najbogatejše v nasprotju s svojimi temeljnimi interesi. To velja tako za Ameriko kot za Izrael.
Oh, Izrael. V Izraelu do onemoglosti ugibajo, kaj se bo zgodilo s Trumpovo obljubo o selitvi ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem. Pričakovali bi lahko, da se bo Izrael ukvarjal z večjimi težavami. Tu divja nekakšna državljanska vojna med vlado in arabsko manjšino, ki ima 21-odstotni delež pri skupnem prebivalstvu države Izrael. Žrtve so na obeh straneh. Zlasti med beduini (v državi Izrael), ki se prostovoljno pridružujejo vojski, vlada pa poskuša uničiti njihove domove, da bi naredila prostor za judovske naseljence.
Omeniti je treba tudi zasedbo Zahodnega brega. In blokado Gaze. In več preiskav korupcijskih dejanj premiera in njegove žene ter morebitnih velikanskih podkupnin, izplačanih sorodnikom Benjamina Netanjahuja, zaradi zasega podmornic. In podkupovanje medijskih tajkunov. To so seveda samo malenkosti v primerjavi s sedežem ameriškega veleposlaništva.
Načrt OZN o delitvi iz leta 1947 je vzpostavil pravno podlago za ustanovitev države Izrael, vendar ni vključeval Jeruzalema na izraelskem ozemlju. Predvideval je judovsko in arabsko državo v Palestini, Jeruzalem in Betlehem bi bila posebna enklava. Izrael je seveda anektiral Zahodni Jeruzalem takoj po svoji ustanovitvi, vendar se vanj ni preselilo nobeno tuje veleposlaništvo. Vsa so ostala v Tel Avivu, ki je grše, a precej živahnejše mesto. Vsa veleposlaništva so še vedno tam. Tudi ameriško veleposlaništvo, ki ima svoj sedež na obali v Tel Avivu, ravno nasproti mojega okna (medtem so se v Jeruzalem preselile nekatere bananske države iz Južne Amerike, vendar so se kmalu preselile nazaj).
Na vseh ameriških volitvah nekateri kandidati obljubljajo, da bodo preselili veleposlaništvo v Jeruzalem, nato vsak novi predsednik prekliče obljubo, potem ko mu strokovnjaki pojasnijo, kakšne so resnične razmere. Tudi Trump je izrekel takšno obljubo. Tudi on je hotel privabiti nekaj judovskih glasov poleg tistega, ki mu ga je dal njegov judovski zet. Trump je verjetno razmišljal takole: poleg teh nekaj prekletih Judov, kdo drug sploh misli na kaj takega?
Toda pozabil je na približno 1,5 milijarde muslimanov po vsem svetu. Ti zelo pogosto razmišljajo o tem vprašanju. Če bi Trump bolje poznal to vprašanje, bi vedel, da je bila kibla (smer, kamor mora biti musliman obrnjen med molitvijo) v prvih letih islama ravno Jeruzalem, nato je to postala Meka. Vzhodni Jeruzalem je tretje najsvetejše mesto v islamu. Če bodo ZDA priznale celoten Jeruzalem, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, za prestolnico Izraela, bi tako lahko spodbudile neverjetno nasilje proti ameriškim uradnim stavbam vse od Indonezije do Maroka. Zdi se, da so strokovnjaki to povedali tudi Trumpu, saj je zdaj začel jecljati, kadar mora govoriti o tem vprašanju. Najbrž razmišlja o tem. Potrebuje več časa in morda se bo tega lotil nekoliko pozneje. Morda bo novi ameriški veleposlanik, goreči desničarski sionist, živel v Jeruzalemu, veleposlaništvo pa bo ostalo v Tel Avivu. Ubožec. Vsak dan bo moral potovati iz Jeruzalema v Tel Aviv po cesti, na kateri so zaradi gneče skoraj vedno prometni zastoji. Toda vsi moramo trpeti zaradi svojih prepričanj.
Vendar je najbolj žalostno to, da je v vseh govorih predsednika Donalda Trumpa po slavnostni zaprisegi glavna tema (pravzaprav skoraj edina tema) beseda jaz-jaz-jaz. Jaz-jaz-jaz z veliko trkanja po prsih. Bodite pozorni na novi film − King Kong II.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
