Tiskane izdaje
Zaradi Delovih bralcev pa moram vendarle kot absurdno zavrniti osnovno tezo, na kateri Blaž Zgaga gradi celotno svojo interpretacijo slovenske osamosvojitve.
Sestanek 24. januarja 1991 v Beogradu ni bil nikakršen »dogovor slovenskega in srbskega vodstva«, kot to piše Zgaga. Bilo je zgolj prvo v vrsti srečevanj z vodstvi vseh republik takratne države po slovenskem plebiscitu v decembru 1990. Vsa so imela isto vsebino in na vseh je Slovenija predstavila ista stališča. V iskanju miroljubne rešitve jugoslovanske krize se je pri vseh republikah zavzemala za dogovor o mirni razdružitvi države. Odločitev za svojo osamosvojitev je utemeljila s pravico do samoodločbe, ki jo je priznavala tudi vsem drugim republikam, tudi Srbiji, pod pogojem, da ne posežejo v enake pravice drugih.
Zgagova trditev, da sta se »Milošević in Kučan dogovorila, da Slovenija lahko mirno odide iz Jugoslavije, Slovenija pa je Srbiji priznala pravico, da vsi Srbi živijo v eni državi oz. do Velike Srbije« ter da je »šlo za dogovor Srbije in Slovenije v škodo Hrvaške in BiH«, nima nikakršne osnove v dejstvih in kaže na odsotnost poznavanja in razumevanja takratnih procesov. Zgolj raziskovanje trgovine z orožjem, čeprav hvalevredno, tega pač ne omogoča. Ne Milošević ne Kučan drug drugemu nista nič dovoljevala ali priznavala, tega nista niti mogla.
Pa še to: Zgaga vztrajno ponavlja, da se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in s tem zakrivila tragični razpad nekdanje skupne države. Žal Slovenija drugim republikam ni mogla vsiliti poti miroljubne razdružitve. Je pa model razdružitve s pravico do samoodločbe, kakršnega je ponujala Slovenija, potrdila tudi arbitražna komisija mirovne konference o Jugoslaviji, bolj znana kot Badinterjeva arbitraža.
