Tiskane izdaje
Bilo je 11. maja 1860, ko se je Garibaldijevih »tisoč« izkrcalo v Marsali in krenilo na znameniti pohod za priključitev Sicilije Italiji. In kot zapiše sloviti pisatelj Giuseppe Tomasi di Lampedusa v svojem romanu Gepard, imamo ga v čudovitem prevodu Cirila Zlobca, je na Siciliji nastal preplah kot še nikoli prej. Vsega in vseh vrst zavojevalcev vajeni Sicilijanci, od starih Grkov do Normanov, Francozov, Špancev in Avstrijcev, so se zares prestrašili šele, ko jim je na vrata potrkal savojski združevalec Italije Garibaldi. V zmedi in neredu se je najbolje znašel mladi plemič Tancredi, ki je svojemu kralju svetoval: »Spremeniti moramo vse, če naj vse ostane, tako kot je.«
In vse odtlej se na Siciliji zares ni veliko spremenilo. Vse priložnosti, da bi postali država in o svoji usodi odločali sami, ki so jih Sicilijanci zamujali skozi stoletja, je vselej unovčeval nekdo drug, ropal njihova bogastva, zaničeval njihovo identiteto, jim zanikal avtohtoni jezik in kulturo. Deloma zato, ker se priložnosti, ko je treba nekaj tvegati, ne vrnejo, deloma pa zato, ker je bilo za sicilijanske vladarje bolje in predvsem lagodneje, da je za vse odgovoren nekdo drug, nekdo tam onstran, nekdo tam višje in nekje drugje, ki je namesto njih samih kriv za vse tegobe. Tako se je na tleh starodavne Sicilije odigrala ključna predstava rojstva Italije. In medtem ko se je po zidovih hiš po komaj združeni državi pisalo geslo »Garibaldi je združil Italijo«, so na Siciliji dopisovali »… in razdružil Sicilijo«.
Slovenci smo brez posebne državotvorne dediščine, a tudi brez posebnih zadržkov izkoristili svojo prvo – ali pa morda drugo – veliko priložnost v zgodovini, unovčili ideale svojih prednikov, se v pravem trenutku osamosvojili in postali narod z državo, nacija. S tem nam je uspelo nekaj, kar se mnogim zdi danes že samoumevno in prenekaterim celo odveč, pa vendar nekaj, kar nam mnogi narodi bolj ali manj odkrito zavidajo, tudi narodi s tako dolgo in imenitno državotvorno tradicijo, kot so Škoti, Baski, Katalonci, Valižani, Flamci, Valonci in še mnogi drugi, ki si še danes prizadevajo za lastno državnost in samostojnost iz vzgibov, ki so povsem naravni ali pa kar biološki; tako kot vsak posameznik si tudi vsak narod želi biti svoboden, sam odločati o svoji usodi in biti čim bolj enakopraven z drugimi.
V dobro državljanov
Zdaj smo Slovenci država že več kot dve desetletji in v tem času smo preživeli marsikaj, od revščine prvih petih let po osamosvojitvi, do blaginje prvih petih let po vstopu v EU. Potem pa je šlo naenkrat vse po zlu, tako zelo, da nam še danes ni tako, kot nam je že bilo. Razdelili smo se v dva tabora: tistega, ki je krivdo videl v premajhni skrbi za nacionalne interese, in tistega, ki je ravno v nacionalnem interesu videl razlog za zlom nacionalnega gospodarstva. Prav so imeli eni in drugi, celo tako zelo, da nam še danes ni jasno, kaj z nacionalnim interesom početi, in se ugiba celo, ali nam je sploh potreben. S tem slednjim je treba opraviti kar takoj in ugotoviti, da držav brez nacionalnih interesov ni, so le države, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov toliko nebogljene, da nacionalnega interesa ne znajo, ne zmorejo ali pa nočejo formulirati. To pa največkrat pomeni, da jim nacionalne interese »pomaga« oblikovati nekdo drug, običajno kakšna pomembna sosednja država ali pa dovolj velika in bogata »nadnacionalna« korporacija. Kaj takega se seveda ne more zgoditi v velikih nacijah, ki imajo tako jasne nacionalne interese, da so vidni in prepoznavni že v njihovem vsakodnevnem delovanju. Pa ne gre le za velesile in narode iz G7 in G20, ampak tudi za majhne države, ki imajo izrazite nacionalne interese in velik vpliv v mednarodnih odnosih, kot so Avstrija ali skandinavske države.
Metternich je nacionalni interes opredelil v svoji enkratni, zdravorazumski preproščini: »Nacionalni interes država uravnava v razmerju med lastno varnostjo, močjo in dobrim počutjem državljanov ter varnostjo, močjo in dobrim počutjem državljanov drugih držav.« Iz tega neposredno izhaja, da je nacionalni interes izrazito vprašanje nacionalne varnosti in s tem skrbi za vitalne interese državljanov. Metternich je s tem samo pritisnil piko na i ugotovitvi Georgea Washingtona, ki je zapisal, da »nobenemu narodu ne gre zaupati dlje kot do meja njegovega nacionalnega interesa, moder državnik ali politik bo to vedno upošteval«. Iz tega pa izhaja, da država ali narod, ki nima jasno opredeljenega nacionalnega interesa, ne more biti resen sogovornik drugim narodom, kaj šele uživati njihovega spoštovanja in biti upoštevan v mednarodnih odnosih.
Brez lastnih interesov puščamo dolg zanamcem
Je mar ravno odsotnost jasno vidnega nacionalnega interesa kot formalno opredeljenih ciljev nacionalne in zunanje politike tisto, kar se zadnja leta dogaja Sloveniji? Deloma zagotovo, kajti le kako naj tuji državniki ali politiki spoštujejo naše nacionalne interese, če pa jih niti sami ne poznamo ali pa se jim celo odrekamo? Govorimo o zelo konkretnih stvareh, ki nam lahko prinesejo ali pa odnesejo ogromno, poleg ugleda tudi milijarde evrov.
Eksemplaričen primer je slovenski odnos do edinega pristanišča, ki ga narod premore, Luke Koper, ki je ta hip še največje severnojadransko pristanišče, pa zaradi zgolj enotirne povezave z zaledjem to morda že kmalu ne bo več. Ker nimamo opredeljenega nacionalnega interesa, utemeljenega na geografskih danostih Slovenije, pri čemer je morje strateškega pomena, se Luka Koper namesto kot nacionalna prioriteta obravnava kot lokalni problem.
Obratno je v primeru gradnje Teša 6, kjer se lokalni interes obravnava kot nacionalni in se tudi financira na račun celotne nacije oziroma vseh državljanov. Rezultat nesposobnosti, da bi oblikovali jasne nacionalne cilje, je zmeda in slaba volja, posledica pa zdaj že dolgotrajna politična nestabilnost, izostanek gospodarskih koristi in skokovito naraščanje dolgov za naše zanamce.
Podobno neracionalen je primer reševanja slovenskih državnih bank, v katerem je jasen interes bankirjev, ni pa jasen interes nacije. Jasno je predvsem, da se je banke rešilo za več kot 40 odstotkov letnega proračuna države in s tem povezano ogromno zadolžitev, ni pa jasno, kako se bomo s tem osrečili državljani. Islandci so na podlagi nacionalnega premisleka in strateške odločitve svoje banke raje prepustili bankrotu, zdaj pa uživajo plodove izjemne gospodarske rasti in polne zaposlenosti. Thomas Jefferson, oče ameriške ustave, ki je bil zelo kritičen do države, ki jo je soustvaril, je daljnosežno opozarjal: »Bančne ustanove ogrožajo našo svobodo bolj kot armade.«
Izženimo geparda
Svet okrog nas je domala vržen iz tečajev, vojne niso več samo onstran morij in daleč, pred našimi očmi v plamenih izginja Ukrajina, kakršno smo poznali še do lani. Pa vendar imamo kar nekaj težav pri oblikovanju jasnega nacionalnega stališča do tamkajšnjega dogajanja, pri čemer je edina »krivda« Ukrajine to, da si je želela v EU in morda tudi v Nato. Ruski zunanji minister Lavrov pa gre že dalje in sporoča, da Srbija, BiH in Makedonija ne bi smele razmišljati o vstopu v Nato, ker bi Rusija to razumela kot »provokacijo«. Stališče sleherne svobodoljubne in demokratične države sveta ob tem bi moralo biti jasno: ustanovna listina ZN še vedno velja, človekove pravice veljajo za vse enako in vsi narodi smejo svobodno odločati o svoji usodi in svojih povezavah z drugimi, tudi Ukrajinci in tudi narodi Balkana.
Tveganje je veliko, kadar država zaradi hipnih koristi izgubi načelnost in verodostojnost, kar nazadnje lahko stane vsote, ki so daleč višje od zgolj hipnih zaslužkov. Zato tudi tu še kako pomaga imeti jasno oblikovane nacionalne interese, pri njihovem oblikovanju pa je treba izhajati iz tistega, kar kot narod smo in kar nas definira v času in prostoru. Pri čemer gre še najmanj za to, kakšne krvničke se pretakajo po naših žilah, ampak za upoštevanje temeljnih dejstev in spoznanj: da smo Srednja Evropa, Mediteran, Alpe in deloma, čisto malo, tudi Balkan, tudi v tem vrstnem redu. Pa da smo seveda narod, ki se je osamosvojil sam in v pravem zgodovinskem trenutku izkoristil svojo temeljno pravico, pravico naroda do samoodločbe, ki jo priznavamo tudi vsem drugim.
Ko smo 25. junija 1991 razglasili neodvisnost Slovenije, se nam je v dvorane in sobane, kjer se je neodvisnost pripravljala, priplazil gepard, ki je poskrbel, da smo vse spremenili tako, da je ostalo vse tako, kot je bilo. In dlje kot smo odtlej, bolj se zdi, da je še bolj tako, kot je že bilo. Čas bo, da kaj spremenimo zato, da se bo kaj spremenilo. Geparda pa izženimo tja, od koder se je priplazil k nam.
––––––
Vojko Volk je slovenski diplomat.
