Tiskane izdaje
Medtem ko preostali svet okreva po veliki gospodarski krizi iz let 2008 in 2009, je evropski gospodarski razvoj zastal. Prihodnje leto bo gospodarska rast v evrskem območju predvidoma 1,7-odstotna. Kako lahko ukrepamo?
Ena od rešitev je šibkejši evro. Na začetku julija je izvršni direktor Airbusa pozval k drastičnim ukrepom za zmanjšanje vrednosti evra v primerjavi z dolarjem za približno deset odstotkov – z »norih« 1,35 dolarja na vrednost med 1,20 in 1,25 dolarja. Evropska centralna banka (ECB) je znižala depozitno obrestno mero z 0 na –0,1 odstotka ter učinkovito zaračunala bankam hranjenje denarja v centralni banki. Toda ti ukrepi so bolj malo vplivali na devizne trge.
Neuravnotežene plačilne bilance
To lahko ugotovimo predvsem zato, ker nihče nič ne stori za to, da bo spodbudil skupno povpraševanje. Velika Britanija, Združene države Amerike in Japonska so povečale svoje denarne zaloge, da bi spet obudile svoja gospodarstva, devalvacija valute pa je postala pomemben del okrevanja. Mario Draghi, predsednik ECB, pogosto omenja kvantitativno popuščanje: prejšnji mesec je ponovil, da »bomo po potrebi hitro ukrepali pri nadaljnjem sproščanju monetarne politike«. Vendar nikoli ni pripravljen zares ukrepati in zato že spominja na Marka Carneyja, guvernerja britanske centralne banke – eden od ministrov v nekdanji britanski vladi ga je pred kratkim označil za »nezanesljivega partnerja«.
Toda menjalni tečaj evra ne raste le zato, ker ECB ni pripravljena ukrepati. Na sedanje stanje močno vplivajo tudi neuravnotežene plačilne bilance po celotnem evrskem območju.
Presežek na nemškem tekočem računu – največji na evrskem območju – pravzaprav ni nič novega. Pojavil se je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se zmanjšal samo med združitvijo, ko so obsežne naložbe v gradbene projekte v nekdanji Vzhodni Nemčiji požirale državne prihranke. Zunanji presežek se je hitro povečeval zlasti na začetku novega tisočletja. Danes je podoben tistemu pred krizo leta 2007 in znaša 7,4 odstotka BDP.
Toda zdaj države, ki so nekoč imele primanjkljaj, dosegajo presežke, kar pomeni, da je tekoči račun plačilne bilance evrskega območja vse bolj pozitiven: presežek v evrskem območju bo letos in prihodnje leto znašal predvidoma 2,25 odstotka BDP. Evrsko območje bolj varčuje in manj vlaga oziroma izvaža več, kakor uvaža. Zato se njegova valuta krepi.
Oktobra 2013 je ameriško ministrstvo za finance sporočilo, da je nemški strukturni presežek vir vseh težav v Evropi. Trdilo je, da ko ima neka država presežek, mora druga imeti primanjkljaj, saj mora presežne prihranke in izvoz države, ki ima presežek, absorbirati druga država v obliki naložb, porabe ali uvoza.
Če država s presežkom ne naredi nič, da bi zmanjšala presežek – denimo tako, da bi povečala svoje domače naložbe in porabo –, bo država s primanjkljajem zmanjšala svoj primanjkljaj samo tako, da bo omejila svoje naložbe in porabo. Toda tako bo ustvarila »slabo« ravnotežje, ki ga bo povzročil gospodarski zastoj.
Nekaj podobnega se je verjetno zgodilo na evrskem območju. Nemčija je ohranila »dober« presežek, sredozemske države pa so znižale svoje primanjkljaje tako, da so omejile naložbe, porabo in uvoz. Stopnja brezposelnosti se je v Grčiji povečala na 27 odstotkov, skoraj tako visoka je tudi v Španiji, Portugalski pa se obeta bančna kriza.
Vse manj priložnosti
Toda Nemčija se ni strinjala s takšno razlago. Prepričana je bila, da je njen presežek na tekočem računu pravična nagrada za njeno trdo delo. Nemško ministrstvo za finance je trdilo, da presežek »ne bi smel nikogar skrbeti, ne Nemčije, ne evrskega območja, ne svetovnega gospodarstva«. Zato nismo potrebovali nobenih »popravkov« in samo države s primanjkljajem so bile tiste, ki so se morale prilagoditi, in sicer tako da so zategnile svoje pasove.
John Maynard Keynes je že leta 1941 opozarjal na deflacijske posledice takšnega pristopa. Države s primanjkljajem in nespremenljivim deviznim tečajem (takšne so države na evrskem območju) so prisiljene zmanjšati svojo porabo, medtem ko na države s presežkom nihče ne pritiska, naj povečajo svojo porabo. Keynes je predlagal, da bi težavo rešili tako, da bi vzpostavili mednarodni plačilni sistem, ki bi uveljavil simetrične prilagoditve tako v državah s presežkom kot v državah s primanjkljajem. Vztrajne presežke in primanjkljaje bi obdavčili z davkom, ki bi se postopno povečeval. Njegov načrt so zavrnili.
Država upnica lahko vedno pomaga dolžnici tako, da vanjo vloži svoj presežek. Nemčija je to načelno sicer pripravljena storiti, vendar vztraja, da mora imeti varčevanje prednost. Težave se pojavijo, ker je zaradi gospodarskega zastoja vse manj priložnosti za naložbe.
Kitajska je pokazala, da je prostovoljna prilagoditev države s presežkom mogoča. Do pred kratkim so bile težave z globalno neuravnoteženostjo povezane predvsem s presežkom Kitajske v dvostranskih odnosih z ZDA. Kitajska je s svojimi presežnimi prihranki kupila ameriške državne obveznice ter tako znižala svetovne obrestne mere in omogočila poceni posojila, zato si je Amerika lahko privoščila velikanski primanjkljaj na tekočem računu. Toda nizke obrestne mere so omogočile predvsem napihovanje nepremičninskega balona, ki je počil leta 2007 in neposredno povzročil finančno krizo leta 2008.
Pomisleki o legitimnosti varčevalne politike
Od takrat si Kitajska močno prizadeva zmanjšati svoj zunanji presežek. Na svojem vrhuncu leta 2007 je znašal 10,1 odstotka BDP in bil višji od nemškega; do konca leta 2013 se je znižal na 2 odstotka BDP.
Zakaj se je bila Kitajska pripravljena prilagoditi, Nemčija pa tega ni pripravljena storiti? Morda je ključna razlika med njima to, da Nemčija lahko pomembno politično vpliva na države s primanjkljajem, s katerimi trguje. Nemčija je lahko svojim sosedom učinkovito vsilila varčevalno politiko.
Zato se lahko začnemo spraševati o legitimnosti varčevalne politike. Njeni najodločnejši zagovorniki so upniki, ki jim lahko takšna politika zelo koristi (v primerjavi z drugo možnostjo, pri kateri bi morali zvišati domače plače in odpisati dolgove). Konflikti med upniki in dolžniki so bili vedno povezani z monetarno politiko, zato smo se zaradi vztrajanja pri varčevanju znašli v razmerah, ko se lahko dolžniki spet začnejo upirati.
Torej se bomo morali zanesti na Draghija in kvantitativno popuščanje, če bomo hoteli rešiti evro pred Nemčijo. Denar bo moral začeti padati iz zdaj že pregovornega helikopterja, preden bo Nemčija pripravljena zmanjšati svoj presežek.
Project Syndicate, 2014
Robert Skidelsky, član zgornjega doma britanskega parlamenta in zaslužni profesor politične ekonomije na Univerzi Warwick
