Tiskane izdaje
Danes le redkokdo dvomi, da bo Ljudska republika Kitajska postala vodilna država 21. stoletja. Za to bodo poskrbeli njena hitra gospodarska rast, strateške zmogljivosti, velikanski notranji trg, obsežne naložbe v infrastrukturo, izobraževanje in razvoj ter čedalje večja vojaška moč. V političnem in gospodarskem smislu se torej začenja stoletje vzhodne in jugovzhodne Azije.
Ne smemo pozabiti, da bi se svetu godilo precej slabše, če Kitajska ne bi bila tako uspešna. Toda kakšen bo ta svet prihodnosti? Resda lahko napovemo, katera sila bo določala geopolitične razmere, v katerih bomo živeli, toda kakšne vrednote bo ta sila zagovarjala?
Z uradno politiko »štirih vrst modernizacije« (industrijska, kmetijska, vojaška in znanstvenotehnološka), na podlagi katere je Kitajska rasla in se razvijala od sedemdesetih let naprej, ni mogoče odgovoriti na to vprašanje, ker se »peta modernizacija« – uveljavitev demokracije in pravne države – še vedno ni začela.
Politični modernizaciji odločno nasprotuje kitajska komunistična partija, ki se ne namerava odpovedati izključni pravici do oblasti. Prehod v pluralistični sistem, ki omogoča politične spore, namesto da bi jih preprečeval, bi bil res tvegan podvig, vendar bo tveganje toliko večje, kolikor dlje bo država vztrajala pri vladavini ene stranke (in korupciji, značilni zanjo).
Kitajsko vodstvo v ideološkem smislu zavrača človekove pravice, demokracijo in pravno državo s trditvijo, da so te domnevno splošno veljavne vrednote samo izgovor za uveljavitev zahodnih interesov; zavračati te vrednote zato pomeni ohraniti samospoštovanje. Zahod ne bo nikoli več vojaško podjarmil Kitajske, ki pa ne bi smela dopustiti niti tega, da bi ji vsilil svoje norme.
Tako smo spet pri konceptu »azijskih vrednot«, ki se je najprej pojavil v Singapurju in Maleziji. Toda vse do danes, tri desetletja pozneje, njegov pomen ni popolnoma jasen. Z njim so predvsem upravičevali kolektivistično-avtoritarno oblast, in sicer tako, da so ga povezovali z lokalno tradicijo in kulturo, samostojnost pa definirali s konceptom drugosti – torej tako, da so poudarjali razlike med njimi ter Zahodom in njegovimi vrednotami. »Azijske vrednote« zato niso splošno veljavne norme, ampak predvsem samoohranitvena strategija, povezana s politiko identitete.
Prisila ali sodelovanje?
Če upoštevamo zgodovino zahodnega kolonializma v Aziji, je težnja po ohranitvi posebne identitete upravičena in razumljiva. To velja tudi za prepričanje, ki se je uveljavilo v številnih azijskih državah s Kitajsko na čelu – prepričanje o tem, da je napočil čas, ko je treba poravnati stare račune. A tudi če razumemo prizadevanja za ohranitev moči, potrebo po posebni »azijski« identiteti in željo po popravi zgodovinskih krivic, še vedno ne moremo odgovoriti na vprašanje, kakšne vrednote bo širila Kitajska, ki postaja vodilna sila stoletja.
Odgovor na vprašanje je zelo pomemben, ker bo določal značaj globalne sile in njen odnos do drugih, šibkejših držav. Država postane svetovna sila, ko njeni strateški pomen in zmogljivosti začnejo vplivati na ves svet. Takšne države nato praviloma poskušajo zaščititi svoje interese tako, da poskušajo prevladati nad drugimi, to pa je recept za nevarne konflikte, če njihovo delovanje temelji na prisili namesto na sodelovanju.
Svet se je po hladni vojni navadil hegemonistične strukture, ko svetovne sile zagotavljajo mednarodni red. Sovjetska zveza ni bila protizahodna v ideološkem smislu, ker sta se tako komunizem kot socializem pojavila na Zahodu, bila pa je protizahodna v političnem smislu. In ni razpadla samo iz gospodarskih vzrokov, ampak tudi zato, ker sta njeno notranje in zunanje vedenje temeljili na prisili, in ne na sodelovanju.
Mehka moč
Gospodarski in politični model Združenih držav Amerike in Zahoda, kjer poudarjajo pravice posameznika in odprto družbo, pa sta, nasprotno, dokazala, da sta bila pravzaprav najmočnejše orožje v hladni vojni. ZDA niso prevladale zaradi svoje vojaške premoči, ampak zaradi svoje mehke moči. Zato, ker ameriška prevlada ni temeljila na prisili (čeprav je uporabljala tudi takšna sredstva), ampak predvsem na sodelovanju.
Katero pot bo ubrala Kitajska? Svoje starodavne in občudovanja vredne civilizacije ne bo spreminjala, vsekakor pa mora priznati, da se je znova uveljavila zato, ker je sprejela sodoben zahodni model modernizacije – to je velikanski dosežek Deng Xiaopinga, ki je državi pokazal sedanjo pot razvoja pred več kot tremi desetletji. Toda na odločilno vprašanje o politični modernizaciji še vedno nismo slišali odgovora.
Državni interesi in včasih tudi čista moč seveda vplivajo na to, kako ZDA in druge zahodne države uveljavljajo vrednote, kakršni so človekove pravice, pravna država, demokracija in pluralizem. Vendar te vrednote niso samo ali pretežno ideološke kulise, za katerimi se skrivajo interesi Zahoda. So resnično splošno veljavne; to še toliko bolj velja v dobi globalizacije.
Prispevka Azije – in zlasti Kitajske – k razvoju splošno veljavnih vrednot še ni mogoče predvideti, vendar ga lahko pričakujemo, če se bo Kitajska zaradi »pete modernizacije« politično preoblikovala. Pot Kitajske kot svetovne sile bo odločilno zaznamovalo prav to, kako se bo lotila tega preoblikovanja.
***
Project Syndicate
Institute for Human Sciences, 2012
Prispevek je mnenje avtorja
