Tiskane izdaje
Na jeruzalemskem okrožnem sodišču se je nekdanji premier Ehud Olmert soočil s svojo nekdanjo tajnico Šulo Zaken. Vsi so gledali samo njiju. Dogajanje je bilo podobno dogajanju v limonadah.
Jeruzalensko dekle Šula je bilo staro 17 let, ko je prvič srečalo Ehuda, ki je bil odvetnik na začetku kariere, ona pa tajnica v njegovi pisarni.
Od takrat naprej je bila Šula več kot 40 let Ehudova senca, ki ga je spremljala od postaje do postaje: župan Jeruzalema, minister za trgovino in končno premier. Bila je njegova najbližja sodelavka, njegova zaupnica, njegova vse.
Potem pa je šlo vse po zlu. Olmert je bil vpleten v nekaj velikih korupcijskih škandalov in bil prisiljen odstopiti. Že leta je stalnica sodniških dvoran in televizijskih poročil s sodišč. Šula Zaken, zdaj 57-letna, rahlo okrogla gospa, je soobtoženka. Podpirala ga je v dobrem in slabem, dokler ni v svojem pričanju vso krivdo zvalil nanjo. Šula je v zaporu odsedela 11 mesecev. Ehud je bil (spet) oproščen.
To pa je bila točka preobrata. Kot kaže, je predana tajnica leta in leta snemala svoje zasebne pogovore s šefom. Kot pravi, zato, ker ni zmogla živeti brez tega, da ne bi slišala njegovega glasu. Vendar nekateri menijo, da je bilo to njeno življenjsko zavarovanje.
Ta teden je sodišče, potem ko se je Šula pogodila s tožilstvom, poslušalo množico posnetkov, ki lahko pošljejo Olmerta za mnogo let za zapahe.
Njuna drama je bila povsod. Bila je na naslovnicah novic, vse drugo je bilo nepomembno. Zgolj peščica se je ukvarjala s pravo pomembnostjo škandala.
Posnetki razkrivajo vseobsegajočo korumpirano ozračje na najvišjih položajih v vladi. Velike podkupnine so bile samoumevne. Povezanost med tajkuni in premierom je bila tako tesna, da je lahko taod kateregakoli tajkuna zahteval po telefonu, da nakaže njegovi tajnici na desetine tisočev dolarjev za njegovo zasebno luksuzno življenje in za njen molk.
Posnetki ne razkrivajo, kaj so ultrabogati dobili v zameno. To lahko zgolj ugibamo.
Kot kaže podobna simbioza med vrhovnimi politiki in »premožnimi« (kar je ameriški sinonim za nesramno bogate), prevladuje tudi v ZDA. Tudi s tega vidika je podobnost med obema državama očitna. Vsekakor imamo skupne vrednote − majhne skupine plutokratov, ki v obeh državah nameščajo politike na vrhovne položaje.
Pa se medtem, ko vsi buljijo v dogajanje na sodišču, kdo ozre na to, kar se dogaja onkraj naših meja?
Pred 2400 leti so se Galci pripravljali na nepričakovan nočni napad na Rim. Mesto je rešila gos v templju na Kapitolu, ki je naredila tak kraval, da so se prebivalci takoj zbudili.
Mi nimamo templja in nimamo gosi, ki bi nas opozarjale, samo nekaj obveščevalnih agencij z vrsto neuspehov.
Isis je daleč stran. Imamo vrsto sovražnikov, ki so bliže: Hamas, Mahmud Abas, »Palestince«, »Arabce«, Hezbolah in malo dlje, »Bombo« (Iran).
Kot mi je znano, nas nihče od teh eksistencialno ne ogroža. Isis pa nas.
Kot sem pisal prej, Isis (»Islamska država«) ne predstavlja vojaške grožnje. Zdajšnji in nekdanji generali, ki odločajo o izraelski politiki, se lahko ob omembi te »grožnje« samo nasmejijo. Nekaj deset tisoč lahko oboroženih bojevnikov proti ogromnim izraelskim oboroženim silam? Nesmiselno.
Res je smešno. V vojaškem smislu.
Izraelci so, tako kot Američani, praktični ljudje. Ne upoštevajo moči idej. Razmišljajo tako kot Stalin, ki je, ko so ga posvarili pred papežem, vprašal: »Koliko divizij ima?«
Ideje spreminjajo svet. Mojzesova ideja. Jezusova, Mohamedova ali Marxova. Koliko divizij je imel Lenin, ko je v zapečatenem vlaku prečkal Nemčijo?
Isiss ima idejo, ki lahko pomete vso regijo: narediti hočejo to, kar je naredil Mohamed. Obnoviti kalifat, ki je vladal od Španije do Indije. Pomesti z umetnimi mejami, ki delijo islamski svet. Pregnati vse zaničevanja vredne in pokvarjene arabske voditelje. Uničiti vse nevernike (vključno z nami).
Za milijone in milijone mladih muslimanov, ki živijo v nemočnih, obubožanih in propadlih državah, je to ideja, ki jim vzravna hrbet in izboči prsi.
Idej se ne da zaznati z vohunskimi droni. Ne da se jih zradirati z bombniki. Prepričanje Američanov, da lahko zgodovinske probleme rešiš z bombardiranjem iz zraka, je primitivna iluzija.
Stara je tožba Izraelcev, da kadarkoli gre kaj narobe v soseski, je za to kriv Izrael. Vzemite na primer pokol Sabra in Šantila. Takratni načelnik štaba je vzkliknil: »Pogani pobijajo pogane in za to smo krivi Judje.«
In ponovno. Isis nima nič opraviti z nami in je popolnoma islamska stvar. Toda mnogi krivijo Izrael.
Vendar pa tokrat grajanje ni brez razloga. Izrael se ima za otok v regiji, znamenito »vilo v džungli«. A to je zidanje gradov v oblakih. Izrael je lociran sredi regije. Če hočemo ali ne, ima vse, kar storimo ali ne storimo, ogromen vpliv na vse države okoli nas.
Presenetljiv uspeh Isisa je neposreden rezultat splošnega nezadovoljstva in ponižanja, ki ga čuti nova generacija Arabcev, ki se soočajo z našo vojaško premočjo. Tlačenje Palestincev je moč čutiti povsod po arabskem svetu.
(Včeraj sem gledal na televiziji star saudski film o univerzitetnem študentu, ki ga je učitelj kaznoval, ker se je vozil na kolesu. Kazen je bila globa »za naše palestinske brate«. Sam film ni imel prav nobene zveze s Palestino.)
Če Izraela ne bi bilo, bi si ga moral Isis izmisliti.
Marsikdo, ki rad kuje teorije zarote, bi lahko prišel do zaključka, da so Benjamin Netanjahu in njegove sluge Isisovi tajni agenti. Namreč, ali obstaja še kakšna druga razumna razlaga njihovih dejanj?
Eden od glavnih načel Isisa je ta, da je boj proti Izraelu verska vojna, sredi katere je vzvišeno svetišče v Jeruzalemu.
Že mesece v Jeruzalemu dviguje prah skupina judovskih fanatikov, ki hočejo na območju dveh islamskih svetišč − Kupole na skali in mošeje Al-Aksa − zgraditi tretji judovski tempelj. Tolerirata in celo spodbujata jih policija in vlada, kar se vsak dan objavlja v novicah.
Vzvišeno svetišče (ali »Tempeljski hrib«) je eden od najbolj občutljivih krajev na svetu. Le kdo pri zdravi pameti bi rušil status quo in dovolil Judom, da tam molijo, ter bi s tem preobrnil politični konflikt v verski, natanko to, kar hoče Isis?
V teh dneh so postali nasilni protesti v priključenem vzhodnem Jeruzalemu vsakdanja stalnica. Vlada pa je pravkar sprejela zakon, po katerem lahko palestinske najstnike, ki mečejo kamne, zapre za devet let. To ni tipkarska napaka: let, ne mesecev.
Nedavna vojna v Gazi je vzbudila sočutje po vsem arabskem svetu. Človeške izgube in materialna škoda, ki jo je utrpelo palestinsko prebivalstvo, sta neizmerna, kakor je neizmerna tudi jeza po vsej regiji. Kdo s tem pridobi? Isis.
In tako dalje. Neprestani tok dejanj in zločinov, katerih namen je vznemiriti Palestince, Arabce in ves muslimanski svet. Hrana za Isisovo propagando.
Zakaj za božjo voljo naši politiki to počnejo? Zato, ker so zgolj politiki. Njihov edini interes je zmagati na naslednjih volitvah, kar pa se bo verjetno zgodilo bolj zgodaj, kakor pa nalaga zakonodaja. Tlačiti Arabce je priljubljeno. Tradicionalni prezir do vsega arabskega jih slepi pred nevarnostmi, ki ležijo naprej.
Isis je začetek nove dobe v naši regiji. Nova doba pa zahteva ponovno ovrednotenje realnosti. Včerajšnji sovražniki lahko postanejo današnji prijatelji in jutrišnji zavezniki. In obratno.
Če je Isis največja grožnja za našo eksistenco, moramo ponovno oceniti naše politične odločitve.
Vzemite Arabsko mirovno iniciativo. Že leta se vleče naokoli kot zavržen papir za zavijanje sendvičev. Iniciativa zatrjuje, da je celotni arabski svet pripravljen priznati Izrael in vzpostaviti z njim normalne odnose, če Izrael v zameno konča okupacijo in sklene obsežen izraelsko-palestinski mirovni sporazum. Naša vlada se ni niti odzvala. Okupacija in naselbine so pomembnejše.
Ali ima to smisel?
Mir s Palestinci na podlagi panarabske iniciative bi vzel veliko vetra iz Isisovih jader.
Če je Isis naš glavni sovražnik, lahko prejšnji sovražniki postanejo potencialni zavezniki. Celo ogabni Bašar al-Asad. Zagotovo pa Iran, Hezbolah in Hamas. Izrael mora premisliti svoj odnos do njih.
Ko je mongolska invazija leta 1260 uničila Irak in ogrozila celoten arabski svet, je križarska država odprla svoja vrata in pustila muslimanski vojski, da je prečkala njeno ozemlje ter odšla do Ajn Džaluta v Izraelski dolini. Tam so v bitki, ki je spremenila zgodovino, porazili Mongole.
Samo Izrael, ki sklene mir s Palestinci, se lahko pridruži regionalni formaciji za soočenje z Isisom, preden ta pogoltne celotno regijo. To je stvar preživetja.
Veliki izraelski državnik bi prepoznal zgodovinski izziv in zgodovinsko priložnost ter jo pograbil.
Na žalost na vidiku ni velikega izraelskega državnika. Zgolj mali Netanjahuji, ki so prikovani na zgodbo o Ehudu in Šuli.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
