Prijateljstvo: vrlina iz mešanega humusa

Po izbruhu arbitražne afere sem na twitterju objavil tole intimno razočaranje: »Kaj bi dal, da bi se motil glede nesrečnega arbitražnega sporazuma, pa se žal nisem. Mejo bi bilo treba urediti pred včlanitvijo RH v EU!«

Prijateljstvo je vrlina, ki se razcveti v najimenitnejšem sijaju, če vzklije iz mešanega humusa. Že antični rimski komediograf Terencij je menil, da je med prijatelji vse skupna last, Cicero je med lastnosti resničnega prijateljstva uvrščal vzajemno opominjanje, Enij pa je svaril, da ne pričakujmo od prijateljev, kar lahko naredimo sami. Toda po Juvenalu je sosedov posevek videti večji in boljši, kar je bržkone eden od razlogov – tako Tacit –, da do najhujšega sovraštva prihaja ravno med najbližjimi.

Slovenija ni ravno pod srečno zvezdo rojena glede soseščine: Italija nam grozi s plinskimi terminali in izpodkopava drugi tir, Avstrija stiska naše koroške rojake, Madžarska črviči porabske Slovence, Hrvaška pa je sploh nepremagljiva, od hrvatizacije slovenskega gospodarstva in bančnih peripetij do jadranskega naftnega vrtanja, terana in mejaške kalvarije. Ampak obsojeni smo na sobivanje pod isto evropsko streho, zato bi bilo edinole konstruktivno, da složno sodelujemo, namesto da si sprto mračimo prihodnost. To velja predvsem za gospo Šahovnico, s katero nas poleg veroizpovedi in nekdanje skupne države povezujeta še sorodni jezik in kultura.

Kuhanje zadnje večerje na podlagi slabega recepta

Politika ima kratek spomin in včasih še krajšo pamet. Pred petimi leti sem, denimo, nasprotoval sporazumu o arbitraži zaradi neposrečenega postopka nastajanja v soju žarometov in televizijskih kamer dveh ljubečih politikov in pod pritiski Washingtona, Bruslja in Berlina, kakor tudi zaradi določitve kopenske in morske meje brez sklicevanja na pravičnost (»ex aequo et bono«), nedorečenosti izraza »stik« z odprtim morjem in negotove izvršitve arbitražne odločbe. Sporazum ni bila rešitev, temveč odložitev problema. Vedoč, da bosta morali obe državi v šestih mesecih po sprejetju razsodbe ukreniti vse potrebno za njeno izvajanje, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, me je skrbelo pomanjkanje zadostnega jamstva, da bo Hrvaška dejansko upoštevala prisojeno razmejitev, tudi če ji ne bo pogodu. Dotedanje pogajalske izkušnje s sosedo nam niso mogle vlivati zaupanja, Slovenija pa je izgubila eno poslednjih pogajalskih žezel, saj bi kot polnopravna članica EU lahko preprečila hrvaško včlanitev zaradi neevropskega obnašanja. Žal bi bilo takšno »izsiljevanje« edini jezik, ki bi ga razumeli v Zagrebu, če se že nismo opogumili za posvojitev (moje) provokativne ideje, da vsaj za eno sezono bojkotiramo letovanje na hrvaški obali, kar bi sosedo silovito udarilo po žepu. Poleg tega so na Hrvaškem pri ključnih zadevah vsi povsem složni in trobijo v isti rog, pri nas pa se krega stroka, politika, javnost in mediji, ki dodatno razpihujejo strasti, včasih pa so celo nepojmljivo bolj naklonjeni hrvaškim interesom kot domovinskim.

Kmalu po ratifikaciji arbitražnega sporazuma je Hrvaška sprejela pravilnik o mejah v ribolovnem morju, ki je razpolovil piranski zaliv. S to ponovno samovoljno potezo je kršila peti člen, ki določa, da noben enostranski dokument ali dejanje po 25. juniju 1991 nima pravnega pomena za arbitražo, ne zavezuje nobene strani v sporu in nikakor ne more prejudicirati razsodbe. Zato sem slovenski vladi in parlamentu predlagal, da zahtevata razveljavitev sporazuma zaradi kršitve načel dobre vere oziroma vestnosti in poštenja ter spoštovanja sklenjenih pogodb, ki jih zapoveduje dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, a naš politični vrh se, kot običajno, ni odzval.

Zakaj nismo izločili hrvaškega arbitra?

Pred tremi leti in pol sem prav tako svetoval, da na podlagi sporazuma o arbitraži in izbirnih pravilih stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje v sporih med dvema državama zahtevamo izločitev dr. Budislava Vukasa zaradi tako imenovane »issue conflict«, ki nastane, kadar arbiter pred začetkom arbitražnega postopka izrazi mnenje o pravnih ali dejanskih spornih vprašanjih, saj od take osebe ni mogoče pričakovati neodvisnega in nepristranskega odločanja. Če bi Vukas objavljal splošna mnenja, ki se ne nanašajo na konkreten problem pred arbitražo, to ne bi bilo sporno, vendar je zagovarjal svoje specifično stališče prav v tem postopku in nas tudi žalil. Med drugim je raztolmačil izraz »odprto morje«, rekoč, da arbitražno sodišče Sloveniji ne bi smelo dosoditi dimnika oziroma koridorja, po katerem bi ladje plule v slovenske teritorialne vode, temveč le služnostni prosti prehod. Iz njegovih javnih stališč je bilo torej očitno, da ima o zadevi že izdelano mnenje, zategadelj ni bil primeren za funkcijo arbitra.

Naši politiki zopet niso ukrenili ničesar, zdaj pa se jim je »preudarna« pasivnost maščevala in jih kot bumerang treščila v prislovično sklonjene glave. So tako ravnali zaradi uslužne ponižnosti ali morebitnega diplomatskega taktiziranja, da naj bi naš arbiter zaradi Vukasove arogantnosti že od začetka užival večji ugled pri tujih kolegih? Je nemara v praksi običajno, da je stopnja nepristranskosti in diskretnosti arbitrov, ki jih imenujejo sprte strani, po definiciji nižja in manj samoumevna kot pri sodnikih? Vukasova nastanitvena lokacija na hrvaškem veleposlaništvu v Haagu vzbuja še dodaten dvom v njegovo zatrjevano neomadeževanost, a ga očitno slovenska obveščevalna služba ni uspela najti z roko v prepovedani marmeladi, kot je to uspelo nekomu drugemu, kakopak na našo škodo.

»Pirangate«

Vohunsko prisluškovanje naivni in silno neprevidni dvojici je bistveno bolj alarmantno kot pravna in etična spornost pogovorov, za katero sta oba vpletena že plačala visoko ceno. Razkrivanje posnetkov z več kot polletnim zamikom kaže na premišljeno taktiko hrvaških politikov, da se prebijejo v ospredje pred uradnim startom volilne kampanje in arbitražo izničijo ali ustvarijo klimo, v kateri bodo lažje ignorirali prisojeno razmejitev zaradi postopkovnih kršitev. Bodo slovenski politiki sprožili preiskavo pri pristojnih evropskih in mednarodnih institucijah ali pa se bodo tudi tokrat sprijaznili s hlapčevsko tradicijo, da lahko z nami kjerkoli in kadarkoli pometajo?

Po odstopu dr. Jerneja Sekolca je Slovenija imenovala novega arbitra, pri čemer se ne strinjam s tistimi kolegi, ki so vehementno pozdravili »modro« odločitev naše vlade, da se je odločila za uglednega tujca (mimogrede, poznavalci že petnajst let brez haska opozarjamo na nujne spremembe zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč, kar je še eden od primerov politične ignorance!). Mar nimamo dovolj lastnih strokovnjakov, ki bi bili zmožni soodločati o našem najpomembnejšem nacionalnem interesu, recimo dr. Ernest Petrič? Ali naj pragmatičnost prednjači pred domoljubnostjo? Ne tarnam kot Ezopova lisica pod namišljeno kislim grozdjem, ker sem se že vnaprej izločil iz te grde igre, saj sem že več let najmanj tako pristranski kot dr. Vukas, kajpak v našo korist.

Možni scenariji

Kadarkoli imamo opravka s hrvaškimi politiki, so napovedi še manj predvidljive od vremenske prognoze, medtem pa diplomatske note v neznosni kakofoniji glušijo medsebojno naklonjenost obeh narodov. Prav ima kolegica dr. Vasilka Sancin, da 60. člen dunajske konvencije ni relevanten, ker ne gre za bistveno kršitev, poleg tega pa je ta pravni akt splošnejše narave kot sporazum o arbitraži, ki ima dovolj precizne določbe za ukrepanje v primeru kontaminiranega arbitra. Pridružujem se dr. Janji Hojnik, da bi morala Slovenija, če soseda ne bo spoštovala arbitraže – ne glede na sestavo – in dokončnost sodbe, blokirati vstop Hrvaške na schengensko območje. Alternativno bi obe državi lahko ravnali v duhu osmega odstavka 6. člena sporazuma o arbitraži, ki arbitražnemu sodišču omogoča, da v vsaki fazi postopka pomaga pogodbenicama »pri njunih prizadevanjih najti prijateljsko rešitev spora«. Še vedno bi bilo mogoče obuditi iz pozabe soliden dogovor Drnovšek-Račan, ki sicer za nas pomeni minimum, a je glede na okoliščine dokaj sprejemljiv kompromis. Teoretično bi bilo mogoče tudi zamrzniti mejni spor za nedoločen čas, a kaj, ko bi Hrvaška prej kot slej izklopila hladilno skrinjo in pospešila gnitje vsebine.

Za iskreno prijateljstvo sta potrebna vsaj dva, ki sta dovolj samozavestna, poštena, zanesljiva, sočutna in solidarna, da zmoreta negovati tovariško razmerje. Na žalost se ima Slovenija premalo rada in Hrvaška pretirano, kar zmoremo preseči le navadni ljudje, ki izbiramo svoje politične predstavnike. Bo kdo raje kar sam odstopil?



––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Marko Pavliha, pravnik, profesor in publicist