Tiskane izdaje
Medtem ko virus ebole pustoši po Afriki, kakor še nikoli do zdaj, se mnogi sprašujejo, ali ni morda čas, da začnemo uporabljati nepreizkušena zdravila in cepiva. Ker ebola lahko ubije do 90 odstotkov vseh, ki zbolijo za to boleznijo – umrljivost je torej večja kot pri črni kugi –, se zdi, da ne moremo veliko izgubiti, če nekoliko prilagodimo klinične standarde. Toda pri takem predlogu se neizogibno pojavi več etičnih vprašanj – in ker so razmere zelo resne, nimamo veliko časa za razmislek.
Zanesljivega zdravila ali cepiva proti hemoragični vročici eboli nimamo med drugim tudi zaradi premetenosti bolezni, ki prehajajo z živali na ljudi. Ti virusi se prenesejo z živali, ki so nekakšni zbiralniki, v katerih se lahko razvijejo in mutirajo patogeni, zato raziskovalci zelo težko sledijo vsem različicam bolezni.
Tveganje in zapletenost pridobivanja dovoljenj
Toda eden od razlogov je tudi ta, da so farmacevtska podjetja vse manj zainteresirana za razvoj cepiv. Danes samo štiri podjetja izdelujejo cepiva, pred petdesetimi leti je bilo takih kar 26 podjetij. Podjetja vedo, da bo donos od njihove naložbe razmeroma nizek zaradi dolgega obdobja od predloga do uresničitve zamisli, ker so procesi razvoja zdravila zelo počasni (čeprav nekatere nove, hitrejše metode vzbujajo nekaj upanja).
Manj zanimanja za izdelavo cepiv je tudi zato, ker javnost manj zaupa cepivom. V drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja so ljudje začeli čedalje odločneje nasprotovati cepljenju proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Leta 2004 so v raziskavi organizacije New York Academy of Medicine ugotovili, da so ljudje zaradi stranskih učinkov dobro uveljavljenega cepiva proti kozam dvakrat bolj zaskrbljeni kakor zaradi učinkov same bolezni.
Nalezljive bolezni, kakršne so koze, so razmeroma neškodljive, in prav zato se čedalje pogosteje dogaja, da se ljudje ne zavedajo, kako nevarno je zavračati cepljenje. Ko se pojavijo epidemije, si ljudje hitro premislijo ter zahtevajo hitro pripravo in razpošiljanje cepiva. To je verjetno koristno, vendar zelo nerealistično razmišljanje.
Britansko farmacevtsko podjetje GlaxoSmithKline je pred kratkim sporočilo, da skupaj z ameriškim državnim inštitutom za alergične in nalezljive bolezni razvija eksperimentalno cepivo proti eboli. Vendar se začenja šele prva faza kliničnih preizkusov, s katerimi preizkušajo toksičnost. Čakata jih še dve preizkusni fazi, zato cepiva ne bo mogoče začeti uporabljati pred letom 2015.
Zaradi dolgega procesa preizkušanja cepiva je že slišati pritožbe, da je takšen pristop preveč birokratski in ne upošteva razmer v resničnem življenju. Vendar so takšne kritike neutemeljene, saj lahko predlagana zdravila povzročijo resne bolezni ali celo smrt. Preizkusi v prvi fazi, ko prvič preizkusijo zdravilo na ljudeh, so zelo tvegani in etično zapleteni, zato jih je treba izvajati zelo pazljivo.
Leta 2006 je bilo treba ustaviti prvo fazo preizkušanja zdravila TGN1412, potem ko je pri zdravih prostovoljcih odpovedalo več organov, nekateri so komaj preživeli. Farmakolog Trevor Smart z univerze UCL (University College London) je prepričan, da si morda nikoli ne bodo popolnoma opomogli.
Toda kaj storiti takrat, ko so ljudje že bolni? Leta 1996 med veliko epidemijo meningitisa v severni Nigeriji je farmacevtsko podjetje Pfizer oskrbelo zdravnike z oralnim antibiotikom trovan, ki so ga uporabljali skupaj z zdravilom ceftriakson.
Med preizkušanjem trovana je umrlo enajst otrok, drugi so imeli trajne posledice. Toda umrljivost med udeleženci preizkusa s trovanom je bila precej nižja kot pri bolnikih z meningitisom, ki jih sploh niso zdravili, zato nekateri trdijo, da bi morali že danes začeti uporabljati nepreizkušena zdravila proti eboli.
Pravzaprav je Svetovna zdravstvena organizacija že sporočila, da je uporaba eksperimentalnega seruma ZMapp – mešanice protiteles, ustvarjenih z genskim inženiringom, da bi bolnikom pomagali v boju proti bolezni – etična. Seruma ZMapp niso nikoli preizkušali na ljudeh in še nima dovoljenja ameriške agencije za prehrano in zdravila.
Upravičljivost odločitev
Doslej so pripravili samo nekaj odmerkov seruma ZMapp in moralo bi miniti več mesecev, preden bi izdelali vsaj skromno zalogo tega zdravila. Zato moramo rešiti še eno etično dilemo: kdo bi moral prejeti tako redko zdravilo?
Prve tri odmerke seruma ZMapp so uporabili pri ameriških medicinskih misijonarjih Kentu Brantlyju in Nancy Whitebol, ki sta si opomogla, ter pri španskem duhovniku Miguelu Pajaresu, ki je umrl. Nekateri so trdili, da je bila odločitev o tem, da je treba zdravilo najprej uporabiti pri Brantlyju in Whitebolovi, pravilna, čeprav so jo drugi močno kritizirali. Zagovorniki so poskušali upravičiti táko odločitev takó, da so opozarjali, da je smiselno najprej zdraviti zdravstvene delavce, saj bodo ti lahko še naprej pomagali drugim. Toda taka pojasnila so se izkazala za neutemeljena pri izbiri 75-letnega Pajaresa.
Taka pojasnila so postala nekoliko verodostojnejša, ko so odmerke zdravila uporabili pri treh afriških zdravnikih. Toda ne glede na vse zaplete je treba vedeti, da so zaloge seruma ZMapp izčrpane.
Opozoriti je treba, da so lahko zelo sporni tudi pragmatični argumenti o tem, kako je treba razdeljevati skromne zaloge zdravil. Med drugo svetovno vojno so morali vojaški zdravniki razdeliti omejene odmerke penicilina: odločili so se, da bodo dali prednost moškim s spolno prenosljivimi boleznimi, ki so se bili prej pripravljeni vrniti na bojišče. Toda mnogi so trdili, da si zdravilo bolj zaslužijo tisti, ki so bili ranjeni med bojem.
Če bi začeli upoštevati takšna moralna stališča pri razdeljevanju zdravila proti eboli, bi lahko trdili, da bi morali prej izbrati Afričane kakor Zahodnjake, ker so afriški zdravstveni sistemi slabše pripravljeni za boj proti tej bolezni. Toda zagovarjali bi lahko tudi mnenje, da bi morali imeti prednost zahodni zdravstveni delavci, ker so se bili pripravljeni prostovoljno izpostaviti bolezni, da bi pomagali tistim, ki niso imeli nobene izbire.
S takšnimi argumenti je skoraj nemogoče skleniti kakršen koli dogovor. Če namesto medicinskih upoštevamo družbena merila za razdelitev odmerkov zdravila, se lahko hitro znajdemo v nerešljivih težavah. Pomisliti je treba samo na razvpito seattelsko »Božjo« komisijo, ki je v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja določala, kdo potrebuje dializo ledvic. To so počeli na podlagi tega, koliko bolnik zasluži in ali je morda dejaven v cerkvi, ter celo na podlagi tega, ali je član skavtske organizacije ali ne. Uporaba družbenih meril pri razdeljevanju odmerkov zdravil je od takrat na zelo slabem glasu – in prav je, da je tako.
Donna Dickenson, častna profesorica medicinske etike na Univerzi v Londonu in avtorica knjige Me Medicine vs. We Medicine
Project Syndicate/Inštitut za humanistiko, 2014
