Tiskane izdaje
Med več kot 140 državami razstavljavci je Slovenija med najmanjšimi, nikakor pa tega vtisa ne potrjuje njen paviljon, ki izstopa tako s svojo velikostjo kot s svežo in čisto arhitekturno zasnovo arhitekta Edvarda Blažka s kolegi. Da je v celoti iz lesa – kot sicer tudi velik del drugih paviljonov – in s svojo obliko ter dimenzijo pomeni velik tehnološki dosežek, nakazuje samo lesen zunanji opaž, čeprav bi celoten paviljon lahko opozarjal na to, da je Slovenija druga najbolj gozdnata dežela Evrope, vse leto sončna in zelena. Večina notranjih sten je namreč bleščeče bela in gladka, celota tako zapušča sicer zelo svetel vtis, vendar praznega 800 kvadratnih metrov velikega prostora. Ta se toliko bolj vtisne v spomin, ker obiskovalcev – v bolečem nasprotju s sosednjim, z vseh strani obleganim avstrijskim paviljonom – v njem skoraj ni!
A saj tudi ni prav veliko videti v njem: kitico pesmi Toneta Pavčka, z velikimi črkami (samo v slovenščini!) v višini oči napisano na vhodni del visokih sten, štiri pasove morske soli na tleh in par kosov tradicionalnega orodja za njeno pridobivanje, nekaj ekranov, štiri pravokotne steklene bazenčke, par vitrin in po stenah obešenih športnih rekvizitov, geslo »I feel Slovenija« na umetni zeleni steni in pod njim prodajo lokalnih jedi ter – od vsega še najbolj iskan – pult z brezplačno ponudbo kockic dobrega ajdovega kruha. V najožjem delu pa pod stropom Pipistrelovo letalo in – v ločenem zatemnjenem prostoru – slabo osvetljeno Groharjevo platno Postojnske jame. Kaj so hoteli snovalci razstave s tem povedati, celo tudi bolj razgledani slovenski obiskovalci iz predstavljenega gradiva, komaj uganemo.
Imeli bi kaj pokazati
In vendar imamo toliko za pokazati! Kot so Avstrijci za svoje glavno geslo vzeli čist zrak, bi mi lahko čisto vodo, ki je imamo danes na srečo še v izobilju – ponavljajoča se projekcija Zdravičevega filma o Soči na veliko platno, s posnetki presihajočega Cerkniškega jezera in drugih voda med odmori, bi gotovo mnogim ostala v spominu.
Da v velikem delu Slovenije še lahko uživamo presno zelenjavo, na mlekomatih kupujemo vsak dan sveže mleko in pri okoliških kmetih ali na tržnicah doma pridelano pšenico, jajca itd., da smo obdani z gozdovi in da je glede prehrane in svežega zraka življenje pri nas bolj zdravo kot v večini zahodne Evrope, je prednost, privlačna ne le za tiste turiste, ki to znajo ceniti, ampak predvsem za nas same.
Da se je sonaravno kmetovanje, za kar si spet prizadevajo agrarna gospodarstva razvitejših dežel, na manjših gospodarskih enotah pri nas k sreči – predvsem zaradi razgibanega ozemlja – še ohranilo in da smo bolj kot sosedje dežela lesa, bi obiskovalci lahko spoznali ob drugem kakovostnem Zdravičevim filmu O gozdu.
Vendar bi les kot material, s katerim smo več stoletij znali in še danes znamo iznajdljivo delati, morali prav tako srečati tudi znotraj paviljona. Ne samo zato, da bi obiskovalci bolje dojeli, da je to glavno gradivo njegove tehnološko najsodobnejše lupine, ampak da ga uporabljamo tudi v številnih najnovejših izdelkih, številnih tudi tesno povezanih s hrano.
Očiščeni minimalizem?
Očiščeni minimalizem, kot bi kak zelo dobronameren ocenjevalec tudi lahko imenoval izbor razstavljenih – bolj simbolov kot predmetov – pa v slovenskem paviljonu ni rezultat premišljenega izbiranja in čiščenja množice izhodiščnih zamisli, ampak logična posledica dveh procesov, ki nas na vseh področjih uprave tepejo že skoraj vse od osamosvojitve:
⚫ prvi je sprememba miselnosti večine povsem običajnih ljudi, ko so se (lahko tudi le začasno) iz zasebnih prelevili v javne uslužbence: običajni odzivi na nedolžne opombe ali predloge se postopno, pogosto pa tudi zelo hitro, spremenijo v odzive s pozicije moči – vse manj so novopečeni državni uradniki pripravljeni poslušati druge ali se posvetovati s širšim krogom ljudi, ki o problemu kaj vedo; češ jaz že ne bi bil na tem mestu (čeprav se na prejšnjem niti ni posebno izkazal), če se na svoj posel ne bi res dobro spoznal,
⚫ drugi, kot logična posledica prvega, je vse slabši pregled omenjenih uslužbencev, posebno na višjih mestih, nad izbiro alternativnih rešitev, sodelavcev in pogosto še neznanih možnosti, ki jih ob sedanjem res hitrem tehnološkem razvoju, ob enaki ali celo manjši končni ceni izvedbe, lahko omogočijo različne stroke.
Draga igrača
Rezultat ne ravno majhnega finančnega vložka Slovenije zato bolj spominja na otroka, ki so mu kupili drago igračo, pa ne ve, kaj z njo početi. Ne le da organizatorji niso znali izbrati najsposobnejših oblikovalcev razstav, ampak jim tudi pri pisanju programa in izbiri razstavnih predmetov ni uspelo jasneje izraziti vodilnih idej. Razumemo lahko, da je bil najpomembnejša omejitev premajhen proračun za ureditev razstave, toda bolje bi bilo vsa razpoložljiva sredstva osredotočiti na nekaj ključnih prikazov, na primer na veliko platno, zaželeno atmosfero pa ustvariti z do slovenskega okolja ustreznejšimi barvami.
Da moja ključna trditev o vzroku sedanjega fiaska ni brez podlage, dokazujeta najmanj dva vrhunska strokovnjaka. Prvi je že omenjeni Andrej Zdravič, ki so se mu organizatorji že oktobra lani zahvalili za ponudbo o sodelovanju, drugi je mednarodno znani oblikovalec, ki je po večkratnih neuspešnih poskusih vzpostaviti stik s komisarko paviljona, dobil enak odgovor marca letos. Da bi bilo sodelovanje bolj kakovostnih oblikovalcev razstave in bolj razgledanih sestavljavcev programa nujno, bo, vsaj upam, vsakogar prepričalo nekaj najbolj opaznih nerodnosti:
⚫ večina zaslonov je postavljenih tik nad tlemi, kot da bi imeli obiskovalci oči v kolenih,
⚫ nebogljena uporaba šesterokotnikov v velikem stenskem ogledalu, ki naj bi najbrž spominjalo na satje, torej na slovenske čebelarje, in še nerodnejši šesterokotniki podstavkov za steklene bazenčke z vodo, ki so pravokotne oblike; njihova vse prej kot uglašena pojavnost je šolski primer slabega, pretirano formalističnega oblikovanja,
⚫ da je končni vtis še slabši, v bazenčkih, ki naj bi najbrž predstavljali slovenske termalne vrelce s čisto mineralno vodo, najprej zagledaš smeti na steklenem dnu,
⚫ čeprav je šesterokotnih oblik uporabljenih tudi na nekaj drugih mestih, ni videti, da bi ta lik, ki je bil v petdesetih letih zelo mod(er)en, oblikovalec razstave uporabil nalašč, kot nekakšno »retro« oblikovanje, iz drugih, po stenah na redko posejanih predmetov pa lahko sklepaš, da mu je primanjkovalo tako idej kot oblikovalskega znanja,
⚫ kakšna klop tudi v notranjosti paviljona bi gotovo pritegnila več obiskovalcev, saj je bila temperatura v njem prav zmerna,
⚫ čisto za konec: kaj ima posamezni razstavljeni predmet opraviti z osnovnimi gesli razstave, nikakor ni mogoče uganiti.
Zanesljivo pa ugotoviš le eno: da je hudo manjkalo znanja in razgledanosti predvsem vodjem priprave slovenskega paviljona!
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Janez Lajovic, arhitekt
