Mag. Krivic je eden tistih, ki niso tiho, ko pri sebi vedo, da so državne institucije povozile pravo. Ta drža je vredna spoštovanja. Želel bi si je od vsakega pravnika v državi, še posebno pomembna pa je, ko gre za pravnike, ki imajo v družbi vpliv. Ti imajo do napredka pravičnosti in pravnosti posebno veliko odgovornost. Tako zgodovina kot strokovna literatura učita, da napredek namreč pride po njih, nikoli po tistih, ki se skrivajo, molčijo ali pozivajo k molku. Kritična strokovna in intelektualna javnost je v svobodni demokratični družbi prav posebna, ključna varovalka proti nepravnosti delovanja oblastnih organov in hkrati skrita gonilna sila napredka pravičnosti. Kolikor več pravnikov z zavedanjem o tem bomo imeli, toliko manj se nam bo treba bati za vladavino prava v Sloveniji.
Kar se tiče vsebine, je mag. Krivic v svojem mnenju o zadevi Patria (Delo, 10. 6. 2013) v prvem delu podrobneje ponovil bistvo stališča, ki smo ga v javnosti nekateri pravniki že razložili. V drugem delu pa je navedel stališče, s katerim se ne strinjam in o katerem menim, da se z njim po skrbnejšem premisleku noben ustavni pravnik, ki mu je mar za zavarovanje zoper nepopravljivo izničenje temeljnih ustavnih pravic, ne more strinjati.
»V dvomu odločiti
Resen in manj resen dvom rednega sodnika
Drugič, 156. člen ustave določa: »Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.« Krivic razlaga, da je treba zapis, »če sodišče meni« razumeti kot »če je sodiše prepričano«. Resen dvom naj ne bi zadoščal, kar, kot pravi, naj bi izhajalo tudi iz dosedanje ustavnosodne prakse. Mnenje spoštujem, a se z njim ne morem strinjati iz večih razlogov.
Po naravi stvari je popolnoma jasno, da sodišče vnaprej nikoli ne more vedeti, kako bi neko ustavno sodišče odločilo o skladnosti neke zakonske določbe (s 5 : 4, 4 : 5, 6 : 4, 4 : 6, 9 : 1, 1 : 9, 0 : 9, 9 : 0 itd). Dvom je torej neizogiben. Govorimo lahko le o resnem in manj resnem dvomu rednega sodnika o ustavnosti neke določbe, nikoli in nikdar o prepričanosti. Kdor bi slednji izraz vseeno uporabil, bi bil ta po naravi stvari zgolj opis resnega dvoma.
Mag. Krivic tudi zapiše, da »dokler sodišče meni, da lahko take ali drugačne pomisleke proti neki zakonski ureditvi zavrne z ustrezno, ustavi skladno interpretacijo, je celo dolžno, ne le upravičeno, ravnati tako«. S tem bi se celo strinjal (razen ko gre za specifične primere, o čemer morda kdaj drugič), a trdim, da noben ustavni pravnik, ki mu je vsaj malo mar za temeljne ustavne pravice, ne more razlagati, da je v tem konkretnem primeru obstajalo ustavno skladno opravičilo ne uporabe določbe iz 156. člena ustave, ki zahteva prekinitev postopka. Takšna ustavnopravno skladna razlaga tu ne obstaja. Že zaradi dejstva, ki sem ga prav tako pojasnil v svojem prejšnjem prispevku.
Sodba kateregakoli prvostopenjskega sodišča je lahko zaradi protiustavne uporabe gradiv zmotna in na višjih instancah razveljavljena, tega ne more zanikati nihče. V ustavnopravno povsem specifičnem primeru pa, ko gre za prvaka opozicije, že s tako obsodbo, ki bi bila pozneje povsem lahko spoznana za zmotno zaradi neustavno uporabljenih gradiv, nastanejo hude, nepopravljive posledice za temeljne človekove pravice ne le obtoženega, ampak predvsem volivcev. Gre za »domino effect«, ko se prvostopenjsko sodišče v vlogi neprimerljivo močnega medija povsem po nepotrebnem vmeša v demokratični proces in ga radikalno izkrivlja. Načeli enake in svobodne volilne pravice, ki ju ustavno sodišče presoja po najstrožji presoji, sta v primeru pozneje razveljavljene sodbe praktično izničeni. Volitve v takih okoliščinah so brezpredmetne, še najmanj so svobodne in enake.
Varovanje temeljev
----------------
Ddr. Klemen Jaklič predavatelj prava in etike na univerzi Harvard, ZDA, v tem semestru gostujoči predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani