Primer Patria: Resnica in pravica

Primer proti Janši je pravno uničen, na njem je neizbrisljiv madež arbitrarnosti. Karkoli pride iz takega procesa, ni pravo.

Objavljeno
07. junij 2013 10.22
Razsodba v primeru Patria v Ljubljani, 5. junija
Klemen Jaklič
Klemen Jaklič

Primer Patria konkretno zoper Janeza Janšo pravno nikoli ni obstajal. Trdim, da kdor razlaga ali celo odloči drugače, ta ne odloča po pravu. Ali ne razume bistva ustavne zahteve po dolžnem pravnem postopanju (»due process of law«) ali pa ga ženejo vzgibi zunaj prava, ki imajo pred seboj le en cilj: obsoditi, ker gre za konkretno osebo, ki jo je treba obsoditi. Takšni uporabi prava se čutim dolžnega upreti kadarkoli in za kogarkoli gre, imena me pri tem ne zanimajo. Primer proti Janši je pravna izmišljotina ne le zaradi neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja z elementi dejanja, kakršno je opredeljeno v očitanemu kaznivem dejanju iz 269. člena kazenskega zakonika, kar so javnosti pojasnili že drugi. Gre za posiljen primer tudi zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z neposrednimi zahtevami ustave po pravnem – nearbitrarnem – obravnavanju. Zgolj štirje primeri v ponazoritev.

V nasprotju z dolžnim pravnim postopanjem

Prvič, poleg mednarodne judikature tudi sodba Vrhovnega sodišča RS 153/2012 z dne 1. 3. 2012 v nekem drugem primeru določa osnovni pravni standard za vložitev obtožnega predloga in sojenja, skladnega z dolžnim pravnim postopanjem kot nasprotjem arbitrarnega obravnavanja. Takole pravi: »Očitki so splošni in brez stika s posamičnimi konkretnimi dejanji. Taki zato obdolžencu ne omogočajo obrambe. Brez posebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani zgolj zoper očitke, da je storil konkretno opisano dejanje, ne pa da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil [...] kaznivo dejanje … Vsak očitek o posamičnem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate.« Kdor ignorira tako jasen precedens in nanj niti ob vložitvi obtožnega predloga niti pozneje v času sojenja ne odgovori, ta ravna v neposrednem nasprotju z zahtevami po dolžnem pravnem postopanju, ki so med drugim bistveni sestavni del drugega člena slovenske ustave in šestega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Določitev širšega časovnega okvira in splošno navajanje neugotovljenih metod ipd. pri tem ne pomaga kaj dosti, saj je poanta standarda prav to, da se lahko očita le dejanje, ki je tako konkretno določeno, da se obdolženec sploh lahko brani (navede alibi, predlaga priče, ki spodbijajo konkretne navedbe glede na konkretno definirane očitane okoliščine itd.).

Ustavno nedopusten konflikt interesov

Drugič, obtožni predlog je sestavila in v proceduro vložila tožilka, ki je vedela, da je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov. Resen pravni problem je, da naj bi bila tožilkin soprog in Janez Janša menda »na bojni nogi« zaradi več ponavljajočih se resnih konfliktov. Če je to res, bi se, kot sem enkrat že pojasnil, morala tožilka izločiti, še posebno ko je bila takšna izločitev, in s tem zavarovanje nepristranskosti postopka, z lahkoto mogoča. Pred nekaj leti smo v Beneški komisiji definirali skupne evropske standarde na tem področju, ki jih opisano ravnanje neposredno krši. Kdor je ignoriral to dejstvo in zavestno vztrajal pri neizločitvi, je ne le kršil ustavo, ki temelji na omenjenih standardih, ampak žal dal tudi jasno vedeti, da v tem primeru hote ali nehote odloča arbitrarno, po vzgibih zunaj prava.

Vložitev obtožnega predloga, ne obtožnice

Tretjič, tožilstvo je namenoma vložilo obtožni predlog, in ne obtožnice. V delu, v katerem ta sedanja ureditev omogoča preganjanje političnih prvakov brez možnosti predhodne sodne preverbe (in ko bi bila ta sicer povsem mogoča prek obtožnice), je zakonska ureditev po veljavni doktrini po mojem trdnem prepričanju neustavna. Med drugim je v nasprotju z načelom svobodne in enake volilne pravice vsakega državljana, saj politična tekma v okoliščinah prelahko vloženih obtožb radikalno izkrivi politični proces in s tem izniči omenjeno ustavno varovano vrednoto. Iz ustavnopravne judikature pa jasno sledi, da je zakonodajalcu, če obstajajo zakonodajna sredstva, ki bi z vidika volilne pravice pomenila milejši poseg, hkrati pa bi bila enako ali ne dosti manj učinkovita za potrebe pregona, edino ustavno dopustno predpisati tovrstna sredstva. Kakršnokoli kaznivo dejanje vodilnih politikov bi bilo hipotetično mogoče zelo učinkovito preganjati z obtožnico, ki pa takšno predhodno sodniško preverbo zahteva. Tovrstno zakonsko sredstvo torej ob enaki učinkovitosti pregona hkrati precej manj ogrozi ustavno varovano načelo enakosti svobodne volilne pravice. Sodnica je za te resne pomisleke več ustavnih pravnikov v državi (celo nekdanjega predsednika ustavnega sodišča) vedela, pojasnilo je bilo v javnosti, a nikoli odgovorjeno. Vsak redni sodnik v Republiki Sloveniji je po 156. členu ustave izrecno dolžan, če se pojavi dvom o ustavnosti neke določbe zakona, postopek ustaviti in za rešitev vprašanja najprej povprašati ustavno sodišče. To se ni zgodilo, ta »neugodni« vidik se je, kot kaže, zavestno potlačilo. Kdor tako neposredno ignorira zahtevo izrecne ustavne določbe, ta se odloči ravnati v nasprotju s pravom, pri odločanju ga očitno – hote ali nehote – žene nekaj drugega, arbitrarnega.

Problem nedopustnosti morebitnih »dokazov«

Četrtič, neizbrisni madež za pravnost primera pomeni tudi zaplet zaradi vprašanja nedopustnosti morebitnih »dokazov«, ki so bili pridobljeni v tujini na način, ki po naši ustavi krši človekove pravice. Ali je za pravnost postopka treba tovrstne »dokaze« izločiti? Kdor v tako občutljivem primeru, ob tako resni ustavnopravni dilemi, ignorira dejstvo, da je treba postopek prekiniti in vprašanje pred nadaljnjim odločanjem rešiti na ustavnem sodišču (izrecna zahteva 156. člena ustave), ta prav zares ravna v nasprotju s pravom. Primer proti Janši je pravno uničen, na njem je neizbrisljiv madež arbitrarnosti. Karkoli pride iz takega procesa, ni pravo. Žrtve tovrstnega obravnavanja – nespoštovanja – prava smo v prvi vrsti vsi državljani, ki v zadevi ne bomo izvedeli ne resnice in ne dosegli pravice, kakršnakoli ta že pač je. Pravne institucije ste za to, da sodite po pravu in zgolj pravu. Le tako nam lahko prinašate resnico in pravico. Tega iz zavoženega procesa ne bo. Proces proti Janši je v pravnem smislu škandal prve kategorije.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

dr. Klemen Jaklič, predavatelj prava in etike na univerzi Harvard, ZDA, v tem semestru gostujoči predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani