Primer Patria konkretno zoper Janeza Janšo pravno nikoli ni obstajal. Trdim, da kdor razlaga ali celo odloči drugače, ta ne odloča po pravu. Ali ne razume bistva ustavne zahteve po dolžnem pravnem postopanju (»due process of law«) ali pa ga ženejo vzgibi zunaj prava, ki imajo pred seboj le en cilj: obsoditi, ker gre za konkretno osebo, ki jo je treba obsoditi. Takšni uporabi prava se čutim dolžnega upreti kadarkoli in za kogarkoli gre, imena me pri tem ne zanimajo. Primer proti Janši je pravna izmišljotina ne le zaradi neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja z elementi dejanja, kakršno je opredeljeno v očitanemu kaznivem dejanju iz 269. člena kazenskega zakonika, kar so javnosti pojasnili že drugi. Gre za posiljen primer tudi zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z neposrednimi zahtevami ustave po pravnem – nearbitrarnem – obravnavanju. Zgolj štirje primeri v ponazoritev.
V nasprotju z dolžnim pravnim postopanjem
Prvič, poleg mednarodne judikature tudi sodba Vrhovnega sodišča RS 153/2012 z dne 1. 3. 2012 v nekem drugem primeru določa osnovni pravni standard za vložitev obtožnega predloga in sojenja, skladnega z dolžnim pravnim postopanjem kot nasprotjem arbitrarnega obravnavanja. Takole pravi: »Očitki so splošni in brez stika s posamičnimi konkretnimi dejanji. Taki zato obdolžencu ne omogočajo obrambe. Brez posebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani zgolj zoper očitke, da je storil konkretno opisano dejanje, ne pa da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil [...] kaznivo dejanje … Vsak očitek o posamičnem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate.« Kdor ignorira tako jasen precedens in nanj niti ob vložitvi obtožnega predloga niti pozneje v času sojenja ne odgovori, ta ravna v neposrednem nasprotju z zahtevami po dolžnem pravnem postopanju, ki so med drugim bistveni sestavni del drugega člena slovenske ustave in šestega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Določitev širšega časovnega okvira in splošno navajanje neugotovljenih metod ipd. pri tem ne pomaga kaj dosti, saj je poanta standarda prav to, da se lahko očita le dejanje, ki je tako konkretno določeno, da se obdolženec sploh lahko brani (navede alibi, predlaga priče, ki spodbijajo konkretne navedbe glede na konkretno definirane očitane okoliščine itd.).
Ustavno nedopusten
Vložitev obtožnega
Problem nedopustnosti morebitnih »dokazov«
Četrtič, neizbrisni madež za pravnost primera pomeni tudi zaplet zaradi vprašanja nedopustnosti morebitnih »dokazov«, ki so bili pridobljeni v tujini na način, ki po naši ustavi krši človekove pravice. Ali je za pravnost postopka treba tovrstne »dokaze« izločiti? Kdor v tako občutljivem primeru, ob tako resni ustavnopravni dilemi, ignorira dejstvo, da je treba postopek prekiniti in vprašanje pred nadaljnjim odločanjem rešiti na ustavnem sodišču (izrecna zahteva 156. člena ustave), ta prav zares ravna v nasprotju s pravom. Primer proti Janši je pravno uničen, na njem je neizbrisljiv madež arbitrarnosti. Karkoli pride iz takega procesa, ni pravo. Žrtve tovrstnega obravnavanja – nespoštovanja – prava smo v prvi vrsti vsi državljani, ki v zadevi ne bomo izvedeli ne resnice in ne dosegli pravice, kakršnakoli ta že pač je. Pravne institucije ste za to, da sodite po pravu in zgolj pravu. Le tako nam lahko prinašate resnico in pravico. Tega iz zavoženega procesa ne bo. Proces proti Janši je v pravnem smislu škandal prve kategorije.
dr. Klemen Jaklič, predavatelj prava in etike na univerzi Harvard, ZDA, v tem semestru gostujoči predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani