Primer vojaka A

Zdi se, kakor da je bilo glede incidenta, ki pretresa Izrael, že vse izrečeno, napisano, razglašeno, zahtevano in zanikano.

Vse, razen glavne poante.

Incident se vrti okoli »vojaka iz Hebrona«. Vojaška cenzura ne dovoljuje, da bi se omenjalo njegovo ime, zato mu lahko rečemo vojak A.

Dogodek se je pripetil v soseski Tel Rumaida, v okupiranem mestu Hebron na jugu Zahodnega brega. Tam živi skupina zelo skrajno desničarskih naseljencev, ki jih obkroža 160.000 Palestincev. Izraelska vojska jih zelo dobro ščiti. Nasilnih incidentov je na pretek.

Tistega dne sta dva tamkajšnja Palestinca z noži napadla vojake. Oba so na mestu ustrelili. Pri tem so enega od njiju ubili, drugi pa je bil težko ranjen in je ležal na tleh.

Na samem kraju je bila množica ljudi. Reševalci so oskrbovali ranjenega vojaka (ne pa Palestinca), naokoli je postavalo nekaj oficirjev, vojakov in naseljencev.

Po šestih minutah se je na prizorišču pojavil vojak A. Štiri minute se je razgledoval naokoli, nato pa se je približal ranjenemu napadalcu in ga hladnokrvno pokončal s strelom v glavo. Avtopsija je pokazala, da je bil prav ta strel za Palestinca usoden.

Za konec pa posnetek prikazuje vojaka A, kako se rokuje z enim od naseljencev. Slednji je zloglasni Baruh Marzel, vodja nezakonite stranke pokojnega Meira Kahaneja, ki ga je vrhovno sodišče razglasilo za fašista.

Do tu ni dvoma o dejstvih in to zaradi preprostega razloga: celotni incident je od blizu posnel neki tamkaj živeči Palestinec. Izraelska skupina za človekove pravice B'Tselem je za prav takšne primere številne Palestince oskrbela s kamerami.

(B'Tselem je biblični izraz, ki pomeni »po (njegovi) podobi«. V knjigi Geneze je namreč zapisano, da je bog ustvaril človeka »po svoji podobi«. Ta vrstica je ena od najbolj humanih v Bibliji, saj pomeni, da so vsa človeška bitja, brez izjeme, ustvarjena po božji podobi.)

Kamera je v incidentu odigrala osrednjo vlogo. V zdajšnji intifadi je bilo namreč ubitih veliko arabskih napadalcev. Obstaja močan sum, da so bili mnogi od njih ubiti po tem, ko so bili »nevtralizirani« (vojaški izraz za arabske napadalce, ki ne morejo škodovati, ker so mrtvi, težko ranjeni ali zaporniki).

Navodilo izraelske vojske se glasi, da vojakom ni dovoljeno ubiti sovražnikov, če ti ne predstavljajo več nevarnosti. Po drugi strani pa številni politiki in vojaški oficirji menijo, da po napadu »teroristi ne bi smeli ostati živi«. Takšen je bil tudi neformalni ukaz pokojnega premiera Jicaka Šamirja (ki je bil sam nekdaj izvrsten terorist).

Vendar pa vojaško poveljstvo ni nikoli sprejelo tega ukaza. V času, ko je bil Šamir premier, je vodja Šin Beta ubil dva zajeta ugrabitelja avtobusa. Grozila mu je obtožnica za zločin, a ga je pomilostil predsednik Izraela. Bil je odslovljen.

V nekem drugem incidentu je bilo mogoče na posnetku videti palestinsko najstnico, ki je tekala naokoli po ulici in v rokah vihtela škarje. Od blizu jo je s strelom pokončal policist.

V vseh teh primerih je bila pomembna kamera. (Mogoče bi bilo treba božjo zapoved spremeniti: »Ne ubijaj, ko so naokoli kamere!«)

Nadrejeni je vojaka A na mestu samem vprašal, zakaj je ustrelil ranjenega Palestinca. Vojak A je spontano odgovoril: »Ranil je mojega tovariša, zato si je zaslužil smrt.«

Hitro je spoznal, da je bil njegov odgovor napačen, zato se je popravil: »Premikal se je in v njegovi bližini je bil nož, zato sem se počutil ogroženega.« Vendar pa se je izkazalo, da je neki drug vojak že prej brcnil nož stran.

Pozneje je navedel še en razlog, ki se ga še zdaj drži: »Pod njegovo jakno sem videl izboklino in sem mislil, da ima na sebi razstrelivo. Ubil sem ga, da bi mu preprečil poboj vseh prisotnih.« Kar pa je povsem nemogoče, saj je iz posnetka zelo jasno razvidno, da so vsi drugi ljudje v bližini povsem mirni. Ranjenca so že pred tem preiskali. Vojaška policija je zato naznanila, da je vojak A v preiskavi zaradi umora.

Izbruhnila je ogromna nevihta. Po vsej državi so desničarji, naseljenci, politiki in podobni napadali vojsko z besedami, ki jih pred tem ni izrekel še nihče.

Minister za izobraževanje Naftali Bennett, vodja skrajno desničarske stranke Judovski dom, je ostro napadel ministra za obrambo, ki je nekdanji vodja generalštaba in zmerni desničar stranke Likud.

Toda zdajšnjega voditelja generalštaba Gadija Eizenkota vse to ni prepričalo. Znova je navedel iste ukaze vojski in podprl akcije vojaške policije proti množici čvekačev, ki so družabne medije preplavili s tisoči objavami, v katerih so žalili vojaško poveljstvo. Benjamin Netanjahu je sprva mlačno podprl ministra za obrambo, nato pa je poklical očeta vojaka A in mu izrazil svojo podporo.

To pa je bil šele začetek. Starša vojaka A sta v medijih odprto napadla vojaško poveljstvo, češ da se je »odpovedalo« svojemu ljubljenemu sinu, vojaki v enoti vojaka A so odprto preklinjali svoje poveljnike in vojaško policijo, po vsej državi pa se je razlegal krik, da je vojak A »junak«.

Pred vojaškim sodiščem, ki se nahaja znotraj vojaškega poslopja, so vojaki in civilisti izvedli demonstracije. Vladni ministri in člani kneseta so prišli v sodno dvorano, da bi s tem pokazali svojo solidarnost z »junakom«. Množica je od vodje štaba in obrambnega ministra zahtevala, da odstopi.

Na tem mestu bi rad dodal nekaj svojih misli.

V vojni leta 1948 sem bil vojak v enoti komandosov, ki je bila nagrajena s častnim nazivom »Samsonove lisice«. Udeležil sem se okoli petdesetih spopadov. Na podlagi svojih izkušenj sem napisal dve knjigi. Prvo, Na filistinskih bojiščih, sem napisal med vojno in v njej opisal spopade. Vse, kar sem v njej zapisal, je bila resnica in zgolj resnica, a ne vsa resnica. V drugi knjigi, Druga plat medalje, ki je bila izdana takoj po vojni, pa sem opisal temne plati vojne, vključno z vojnimi zločini.

Na podlagi teh izkušenj si upam izjaviti, da vsak, ki ima vojaka A za junaka, žali na stotine tisoče poštenih vojakov, ki so od takrat pa do danes služili v izraelski vojski. Nekateri med njimi so bili pravi junaki (na primer štirje v Maroku rojeni vojaki, ki so tvegali svoja življenja, da so me ranjenega odnesli na varno).

Junak je vojak, ki tvega življenje, da reši tovariša ali pa da izvrši katero drugo pomembno nalogo. Kdor ustreli ranjenega sovražnika, pač ni junak. Imenovati ga junak je žalitev za vse dostojne vojake, ki se v težavnih in včasih nemogočih situacijah trudijo ohraniti svojo človečnost.

Dostojen vojak ne potrebuje navodil vojske za razlikovanje med dovoljenim in prepovedanim, med primernim in kriminalnim, med junakom in prekletim strahopetcem, ampak mu je vse to preprosto jasno.

Nekatere ljudi bi morda utegnil zanimati moj odnos do vojske.

Sem pacifist in zavračam vojno in nasilje. Toda nisem tepček. Zavedam se, da vsaka država potrebuje vojsko. Ne samo v času vojne, ampak tudi v času miru.

Vojska je ubijalski stroj. Toda po 30-letni vojni v 17. stoletju je civilizirano človeštvo postavilo omejitve. Na kratko, nasilje je dovoljeno, če služi namenom vojne, a je popolnoma prepovedano, če ga uporabljamo proti nemočnim ljudem, na primer ujetnikom in ranjencem.

Kot smo nekateri že prej predvideli, je skoraj 50-letna okupacija na številne načine pokvarila našo vojsko. To ni več vojska, v kateri sem služil in na katero bi bil lahko ponosen. Bolj spominja na kolonialno policijo kakor pa na vojsko, katere naloga je obramba države v razburkanem sosedstvu.

Tujcem se verjetno zdi nenavadno, da je poveljstvo vojske na splošno bolj zmerno kot pa vlada in politiki. Zaradi zgodovinskih razlogov je bilo vedno tako. Vojaško poveljstvo obsojam zaradi številnih napak in zločinov, toda v tem konkretnem primeru ga moram pohvaliti zaradi njegovega močnega karakterja.

Glavna poanta incidenta, ki si je nihče ne upa izreči, je ta, da smo prvič v zgodovini Izraela priča uporu.

Tega ne moremo definirati na noben drug način.

Skupina vojakov, ki jih podpira glavnina politikov, se je uprla svojim poveljnikom. To je velika grožnja ustroju naše države in izziv za to, kar je ostalo od naše demokracije.

Razkrajanje, ki se je začelo na okupiranih ozemljih, se je razširilo po vsej deželi. Pojavilo se je v instituciji, ki so jo imeli do zdaj radi vsi (judovski) Izraelci: v vojski.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.