Tiskane izdaje
Predsednik Vlade Republike Srbije Aleksander Vučić je v ponedeljek, bil je začetek drugega adventnega tedna, nenadoma zapustil sklicane sestanke v Bruslju. Takoj zatem je povedal, da ne bo dovolil, da bi grozili in poniževali njegovo državo. Povod njegovega upora je bil povsem nepričakovan. V ponedeljek, 12. decembra 2016, nekaj ur pred začetkom novega kroga evropskih pristopnih pogajanj z Beogradom, je Hrvaška blokirala pogajalsko poglavje številka 26 o izobraževanju in kulturi.
Skrivnostna ohladitev čez noč
Seveda bi lahko bila tako pogajalska blokada kot uporni premierjev odhod zgolj predstava, namenjena domačim volilcem. Srbija je pred pomembnimi volitvami novega predsednika države, nova hrvaška vlada pa mora skrajnemu delu vladajoče stranke dokazovati svojo trdnost in doslednost. Samo tako lahko razumem opravičilo hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović, da je otrokom v Dubrovniku pomotoma podarila tudi drobno čokoladico, narejeno v Srbiji. Ali sejo odbora hrvaškega sabora in dolgotrajno razpravo o tem, ali lahko zahtevajo umik v Jasenovcu nedavno postavljene spominske plošče, ki ima v grbu ustaški pozdrav.
Vučić je imel prav tiste dni v Beogradu na obisku ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki je verjetno znova prinesel zahteve o postavitvi ruske vojaške baze v Nišu. Obenem pa pred seboj tudi odločitev, kdo bo kandidat njegove stranke na pomladanskih predsedniških volitvah: ali sedanji predsednik Tomislav Nikolić, ki mu meritve ne kažejo prav dobro, ali kar Vučić sam. Kar bi pomenilo tudi najverjetnejši ponoven razpis predčasnih parlamentarnih volitev.
Pa vendar se je samo nekaj ur kasneje pokazalo, da ni šlo zgolj za dokazovanje o moči in doslednosti dveh politik. Vložek je bil enostavno prevelik. Vučić je o novem balkanskem sporu obvestil obe ključni osebi, ki imata zavezujoča mnenja o razmerah v regiji, nemško kanclerko Angelo Merkel in ameriškega podpredsednika Joeja Bidena. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović pa je zgolj odgovorila, da zahtevani kriteriji za odprtje poglavja številka 26 niso politični problem in da jih sosednja država lahko izpolni z lahkoto.
Informacij o tem, kaj se je dejansko dogajalo in zgodilo v ponedeljek popoldne v Bruslju, skorajda ni. Zato moramo razpreti dostopne podatke in poskusiti določiti vsebino in razloge novega hladnega hrvaško-srbskega spora. In najbližja točka je 20. junij 2016.
Hrvaška obljuba Srbiji
Tisti ponedeljek zvečer sta v mestni hiši v Subotici premier Aleksander Vučić in predsednica Kolinda Grabar Kitarović podpisala deklaracijo o medsebojnih odnosih dveh držav. Bilo je slavnostno in optimistično. Hrvaška predsednica je govorila o skorajda zgodovinskem pomenu podpisa, s katerim se bo začelo reševanje vprašanj, ki obremenjujejo odnose med državama. Kasneje je k temu tudi javno dodala, da je sokreatorka hrvaške zunanje politike in da ima zato vso potrebno moč narediti potrebno, da podpisana deklaracija ne bo ostala zgolj mrtev papir. Ter, kar je danes pomembno, da Hrvaška ne namerava blokirati Srbije v evropskih pristopnih pogajanjih, saj sta Srbija in njeno polnopravno članstvo v EU pogoj za trajen mir, stabilnost, varnost in razvoj regije. In da so prav vsi problemi rešljivi z medsebojnimi pogovori.
Kaj se je torej zgodilo v manj kot šestih mesecih tako pomembnega, da je Hrvaška ob razmeroma manj zahtevnem poglavju kljub izrečenim obljubam blokirala pogajanja?
Občasne zaostritve odnosov med sosednjima državama so ponavljajoče. Toda skoraj vedno je bil vzrok spora v svoji politični vsebini razviden.
Odziv uradnega Beograda ob hrvaškem priznanju samostojnosti in neodvisnosti Kosova je bil popolnoma predvidljiv. Prav tako zaprtje meddržavnih meja ob vrhuncu begunskega vala ter kasnejše medsebojne gospodarske sankcije. Razvidnost dosedanjih sporov med Srbijo in Hrvaško je bil tisti politično racionalen moment, ki jih je naredil tudi rešljive.
Strateški obisk v Beogradu
Hrvaška je priznala Kosovo sredi marca leta 2008. Sledilo je leto hladnih odnosov z Srbijo. Do sredine marca 2009, ko je prišel na uradni obisk v Beograd predsednik hrvaške vlade dr. Ivo Sanader. Prišel sem, da bi skupaj, je dejal gostitelju, takratnemu srbskemu predsedniku Borisu Tadiću, razbila staro načelo, po katerem je meni bolje, ko je sosedu slabo. Zato moja in s tem hrvaška podpora Srbiji ni demagoška, saj obstaja toliko vprašanj, kjer lahko drug drugemu pomagamo in s tem krepimo položaj obeh.
To je že bil čas, ko je Sanader minimaliziral in slabil odnose s Slovenijo kot razmeroma nepomembno državo, sicer članico EU in obrambne zveze Nato, a dejansko obremenjujočo zaradi svojih dolgoletnih zahtev po določitvi meddržavne meje in njenega stika z odprtim morjem. Bivši hrvaški predsednik je bil prepričan, da bo prav ureditev in vzpostavitev trdnih odnosov z Srbijo tisti mehanizem, takšno jamstvo stabilnosti v celotni regiji, ki bo slovenske zahteve prepustil toku ponavljajočih se in nikoli končanih pogajanj o mejah. Zato ob takratnem marčevskem obisku v Beogradu tudi pojasni, da gre za več kot rutinski državniški obisk. To je, pravi Sanader, sporočilo Evropi o pomebnosti dobrih hrvaško-srbskih odnosov za razvoj celotne regije. Pa tudi sporočilo, da poznamo našo skupno preteklost, a da vemo, da ne smemo pozabiti prihodnosti.
Seveda je Sanader takrat tudi vedel, da so prav takšni obiski in sporočila Bruslju in Washingtonu najzanesljivejše orodje za hlajenje teze, da sta stabilnost in mir v regiji mogoča zgolj z istočasnim sprejetjem in Hrvaške in Srbije v polnopravno evropsko članstvo. Zato je tudi vedno ponovil neke vrste izrek, ki ga hrvaški politiki po potrebi ponavljajo tudi danes, da se Hrvaška ne bo obnašala kot Slovenija in da bo tudi zato kot bodoča članica EU Srbijo vseskozi popolnoma podpirala. O tej v Zagrebu tako priljubljeni frazi, o obnašanju Slovenije v času hrvaških pristopnih pogajanj, bo vredno napisati nekaj več, pravzaprav pokazati na prav nasprotno slovensko držo v času pogajanj o sporazumu o arbitraži, toda to bi nas zdaj odpeljalo stran od današnjega vprašanja.
Tragična zapuščina
Če bi bil referendum izglasovan, bi morala Hrvaška takoj vojaško intervenirati v bosanski Posavini in prekiniti ozemeljski koridor med Banjaluko in Srbijo, je dejal. Srbski predsednik Tadić je o vsebini izjave takoj obvestil generalnega sekretarja OZN. Pa je v Mesićevi izjavi šlo bolj za njeno notranje politično uporabo.
V poznih 50. letih so si v beograjskem generalštabu takratne Jugoslovanske ljudske armade (JLA), v njeni prestižni Prvi upravi, delili pisarne razmeroma mladi in ambiciozni polkovniki Franjo Tuđman, Veljko Kadijević in Dušan Bilandžić. Ob začetku jugoslovanskih vojn v 90. letih postane prvi hrvaški predsednik, drugi obrambni minister in poveljnik vojske JLA, tretji akademik z občasnimi političnimi nalogami. Ena izmed njih je bila tudi vodenje posebne skupine hrvaških pogajalcev, ki naj bi operacionalizirali tajne dogovore Tuđmana in Miloševića ter med obe državi razdelili tretjo, Bosno in Hercegovino. Izhodišče delitve je bilo preprosto: po liniji Banjaluka–Mostar, pri čemer bi vse ozemlje zahodno od Neretve pripadlo Hrvaški, vzhodno od reke pa Srbiji. Pogajanja so se hitro končala. Delitev je bila neizvedljiva.
Junija leta 2012 pa je pogajalec Bilandžić v intervjuju hrvaškemu tedniku Nacional zatrdil, da sta bila Milošević in Tuđman dogovorjena tudi o usodi Posavine, kjer je bilo razen v Banjaluki večinsko prebivalstvo hrvaško in muslimansko. In konča z grozovito tezo, da so bili vojaški spopadi srbskih in hrvaških oboroženih enot v bosanski Posavini namenjeni zgolj javnosti, saj da naj bi mu Tuđman pojasnjeval, da je treba pač igrati, da je bilo ozemlje izgubljeno v vojni, in ne predano brez bojev.
Samo dobronamerne
Vrhunska politična srečanja in podpisi deklaracij, kot je bila tista v Subotici, junija letos, so pomembna, toda prav tako je pomembna odločitev o neposredni podpori pogajalskim skupinam, ki iščejo rešitve za nastale posledice zadnjih vojn in tudi za dobro, kot je rekel Sanader, prihodnost celotne regije.
Borut Šuklje,
mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
