Tiskane izdaje
Vesel sem, da so demonstracije prejšnji četrtek bile. Organizatorjem gre priznanje in zahvala in prav tako udeležencem, da se je kljub mrazu zbralo toliko ljudi. Če bi bil tam, bi sodeloval. Ker sem precej daleč stran, lahko samo pišem. To mi narekuje čut politične odgovornosti. Menim namreč, da so bile demonstracije tudi demonstracija politične neumnosti in neodgovornosti. Morda se motim. Rad pa bi, da se o tem razmišlja in razpravlja, da bo naslednjič bolje.
Na slovenski meji, ob reki Kolpi, je slovenska vlada po (najverjetneje neformalnem) nalogu EU postavila žico z ostrimi rezili. Sodelovali so, kot sem prebral, pripadniki tujih vojsk. Zdaj z gradbeno mehanizacijo čistijo teren ob reki Dragonji. S to žico je bilo okupirano slovensko ozemlje. Grobo je bilo poseženo v vsakdanje življenje lokalnih skupnosti. Kršene so bile temeljne pravice in svoboščine prebivalcev. Preprečena ali otežena je bila njihova gospodarska dejavnost, nasilno so bili pretrgani odnosi z ljudmi na drugi strani meje (v državi, ki se je pridružila EU!) in kruto so bile prerezane poti divjadi. Tem našim sodržavljanom, ki so neposredno prizadeti in jih obravnavajo kot brezpravno rajo, smo dolžni podporo in solidarnost.
Posredno smo prizadeti vsi, ker zdaj živimo za bodečo žico, ker nam je vsem kršena svoboda gibanja, ker nam je preprečen dostop do javnih dobrin (reke in druge vode so javno dobro), do tega, kar je po ustavi naše, in ker ne razpolagamo več z vsem svojim ozemljem. Pri sprejemanju te odločitve nismo imeli nobene besede. Na njeno sprejetje in izvajanje nimamo nobenega vpliva. Ta žica je poleg vsega drugega simbol naše politične razlaščenosti. Kot živina smo zaprti v žično ogrado. Žica kaže na neenakopravnost odnosov v EU. Slovenija je že nekaj časa postavljena v položaj kolonije. Ponavlja se zgodba iz časov fašistične okupacije, ko je bilo pod pretvezo varnosti naše glavno mesto obdano z bodečo žico, voditelji slovenskih političnih strank pa so se šli priklonit Mussoliniju. Bo naša izvoljena vlada prevzela vlogo – ali pa jo je (bognedaj) že –, ki jo je takrat v Provincii di Lubiana imel Emilio Grazioli?
Ta žica je simbol vsega,
Mnogi demonstranti pa so namesto konkretne politične zahteve, ki se dotika nezadovoljstva, ki vre v veliki večini ljudi, postavili svetovnonazorska gesla o odpravi vseh žic in meja. Slovenija je v položaju, ko bi morala braniti svojo mejo, ker jo z zaščito schengenske meje izgublja. Demonstranti pa, ko govorijo o svetu brez meja ali o metaforičnih mejah v človeških glavah, ljudsko nezadovoljstvo hromijo, namesto da bi ga mobilizirali. Žica ob Kolpi je svet brez meja! Dokler bodo demonstranti zahtevali odpravo vseh žic, bo žica ob Kolpi mirno stala, kjer je, in se širila.
Ko imamo konkretni materialni in simbolni predmet nasprotovanja, v katerem so kondenzirane naše temeljne politične težave in zahteve, je neodgovorno speljevati pozornost stran od njega in proti nekakšni »njihovi vojni« in v zahteve po »drugačni Evropi« in svetu brez sovraštva.
Vojna: »Ne gremo se njihove vojne« – seveda ne, saj nas kot državljanov ni nihče nič vprašal ali povabil k sodelovanju. Te vojne se po definiciji bijejo brez nas. Krivi smo toliko, kolikor dopuščamo, da ostajajo na oblasti vlade, ki dajejo kozmopolitski vojni stranki tudi našo »slovensko« podporo.
Evropa: Nobene »drugačne Evrope« ni in ne bo, dokler bo stala ta žica. Ta žica je EU. Odstranimo to konkretno žico in bomo spremenili Evropo (ali pa, če to ne bo mogoče, šli iz nje).
Sovraštvo in ljubezen: Klicati proti sovraštvu v svetu je nepolitično. Politično bi bilo sovraštvo, ki je človeško in bo vedno obstajalo, usmeriti proti pravim tarčam, denimo, stran od beguncev in proti našim skupnim sovražnikom. Kdor v danem položaju ne sovraži slovenske vlade, ki in ker je ukazala postaviti žico, in tistih v EU-središčih moči, ki so naši vladi ukazali, naj sprejme ta ukrep, si zasluži, da živi obdan z bodečo žico.
Demonstracije kot
Saj s temi levičarskimi vrednotami v resnici ni nič narobe (tudi meni večinoma niso tuje), vendar: ne zamenjujmo njihovega razkazovanja s politiko. Neposredni učinek demonstriranja teh vrednot je odvračanje mnogih, ki bi z nami radi delili politični cilj – odstranitev žice –, jim pa ni do tega, da bi z nami delili naše vrednote na naš način. Neposredni učinek je torej depolitizacija. Drugi učinek je oblikovanje percepcije, da je politični cilj ista mineštra kot vrednote, ki jih razkazujejo demonstranti, in tisti, ki jim ni do te mineštre, bodo zavrnili tudi politični cilj. Torej še hujša depolitizacija. Z razkazovanjem vrednot se izvaja selekcija in sproducira pričakovani rezultat: proti percipirani kršitvi levičarskih vrednot se bo pokazalo na ulici nekaj sto ali nekaj tisoč zagovornikov tistih vrednot (usual suspects, kot pravijo anglofoni).
To ne bo pognalo strahu v kosti nobenemu politiku. Za demonstriranje takih vrednot bo EU še plačala, saj so to večinoma tudi njene deklarirane vrednote. To je zagotovilo, da bo šlo vse lepo naprej po starem. In politiki imajo prav, da jih tega ni strah: z vrednotami, pa če jih še tako demonstriramo, ne bomo dosegli nobene politične spremembe. Te vrednote ne bodo niti izkrvavele na rezilih žice ob Kolpi niti tiste žice ne bodo nikamor premaknile. Vse, kar lahko s tem dosežemo, je samozadovoljstvo. Živimo pa v enem ne prav pogostih trenutkov, ko so možne politične spremembe.
–––––––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Tomaž Mastnak
znanstveni svetnik, ZRC SAZU
