Tiskane izdaje
Težave, ki hromijo državo
Čeprav je večini, to je politiki (upam) in zainteresirani strokovni javnosti, dokaj jasno, kaj je problem tega našega JS (z vsem spoštovanjem do svetlih izjem, ki verjetno tudi obstajajo), hočem, poleg že povedanega, navesti nekaj najbolj perečih, če ne že kar v nebo vpijočih nepravilnosti in težav, ki na poseben način hromijo učinkovitost celotne države, med državljani pa po nepotrebnem ustvarjajo slabo voljo in nezadovoljstvo:
neučinkovitost inšpekcijskih služb, v katerih je odsotna vsakršna osebna odgovornost (ni zgolj naključje, da sem to postavil na prvo mesto),
dolge čakalne vrste v zdravstvu,
predolgi in premalo učinkoviti sodni postopki,
neusklajeni zakoni, uredbe in drugi izvedbeni akti,
nerazumljivo dolgi upravni postopki pri umeščanju objektov v prostor,
neskladnost šolskega sistema s potrebami gospodarstva in tudi preostalega dela JS,
neznosna birokracija itd.
Pa še nekaj dejstev govori v prid trditvi, da tudi po nekajkratnih linearnih znižanjih plač in nekaterih drugih stroškov v JS bremena naše krize v primerjavi z gospodarstvom niso uravnoteženo razporejena. Pri tem pa ne nasprotujem dejstvu, da so plače v JS stalne in redne, da odpuščanj ni ali so minimalna, da dobro oziroma slabo delo nista primerno ovrednotena, vrhunski strokovnjaki so podplačani, slabo delo pa ni materialno sankcionirano, da so poprečne plače precej višje kot v gospodarstvu, da so še vedno nekatera primerljiva delovna mesta v JS precej višje ovrednotena kot v gospodarstvu (v večini držav EU je to prav nasprotno), da niso odpravljena nesorazmerja med nekaterimi osnovnimi plačami (policisti, medicinske sestre, na primer), zaradi katerih se je leta 2001 začel pripravljati novi zakon o sistemu plač, da so bila v teh kriznih časih večinoma ukinjena napredovanja in deli plač na podlagi delovne uspešnosti, kar je uravnilovko še povečalo, da se je pri napredovanjih, kolikor ga je še ostalo, uveljavil avtomatizem, ki z motivacijskimi vzgibi nima prav nikakršne zveze, da je v številnih institucijah JS organiziranost, preprosto povedano, razkošna, da so nekatera delovna mesta sistemizirana brez resne povezave z realnostjo in špekulativno zato, da se lahko nekaterim neupravičeno zvišujejo osnovne plače, da so za razporeditve, predvsem v državni upravi večinoma uporabljena najvišje vrednotena delovna mesta (višji oziroma samostojni svetovalec, na primer), da so dopusti neprimerno daljši, da se je v zadnjem času (april–julij 2013) število zaposlenih, kljub drugačnim napovedim, povečalo za približno tisoč … itd.
V ponazoritev trditev teh navedb še dve moji osebni opažanji:
Spomladi sem se, kot že vsa leta prej, udeležil tradicionalne tridnevne mednarodne konference v Portorožu. Na njej jih je bilo od več kot tristo udeležencev le slab ducat iz našega gospodarstva, vsi drugi pa iz JS, čeprav so bile teme zanimive za oboje. Naslednji primer: v velikem slovenskem počitniškem naselju, kjer v zadnjih letih redno dopustujemo, so vsi počitniški objekti v zasebni lasti in v lasti institucij našega JS (predvsem občin) zelo lepo, lahko bi dejal, razkošno obnovljeni in opremljeni, tisti v lasti gospodarskih družb pa se prodajajo in propadajo.
Razlogi za racionalizacijo
Opisana primera nedvomno kažeta, da jim v številnih institucijah našega JS še vedno ne gre tako »za nohte«, kot bi nekateri radi prikazali, in da bi se še brez posebne škode za raven kakovosti storitev dalo še marsikaj privarčevati.
Še nekaj konkretnih razlogov za racionalizacijo v javnem sektorju:
Ne dolgo tega so mediji objavili, da imamo v Sloveniji največ sodnikov na število prebivalcev in tudi največ sodnih zaostankov, da imamo tudi največ policistov in, dodajam, po številu prebivalcev tudi najštevilnejšo državno upravo v Evropi. Dobro pa vemo, da kakovost storitev ni vedno premo sorazmerna glede na zaposlenost.
Katastrofalno stanje v varnosti v cestnem prometu pa kar kliče po ukrepanju. Znano je, da se s temi vprašanji ukvarjajo na Darsu, Direkciji RS za ceste, ministrstvu za promet, ministrstvu za notranje zadeve, na Policiji, AMZS, na Svetu za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in verjetno še kje. O enotnem »telesu«, ki bi to celovito in na enem mestu urejal, se ne morejo dogovoriti.
Tudi o birokraciji bi bilo treba kaj napisati, saj se je razrasla čez vse razumne meje.
Iz naštetega je več kot očitno, da je v našem JS potrebna temeljita reforma, racionalizacija, prenova ali kako drugače, potrebe so več kot očitne.
Ne bo povedano prvič, nabor ukrepov vlad se je izčrpal, linearno zmanjševanje plač, če se le BDP (bruto domači proizvod) ne bo drastično zmanjšal, ne pride več v poštev, ker se s tem še bolj podirajo nesorazmerja v plačah v JS in nekaterim delajo še večje krivice. Nujni so sistemski ukrepi, v čim krajšem možnem času pa je treba izvesti kakovostno pripravljeno racionalizacijo, ki bo celovito in kar se da pravično zarezala v stvar. Verjamem, da se večina zaposlenih v JS, če bodo stvari in ukrepi domišljeni, strokovni ter z zelo jasnimi cilji, temu ne bo upirala, nasprotno. Sedanje stanje s stalnimi grožnjami z zmanjševanjem plač in tudi odpuščanji za nikogar ni prijetno in povzroča malodušje, ki kakovost dela in storitev le še poslabšuje. Močno verjamem, da si večina zaposlenih v tem sektorju, kot to velja za gospodarstvo, želi dobro in pošteno delati, biti dobro organizirani, ustrezno vodeni in motivirani, kar so pomembni pogoji za doseganje želene učinkovitosti in kakovosti storitev. Za to pa povsem upravičeno pričakujejo tudi primerno plačilo, motivacijo za nenehen strokovni razvoj in napredovanje. Kar se plačil tiče, ki bodo prav gotovo ena od pomembnih točk neizogibne racionalizacije, vendar ne glavna in edina, je treba poudariti, da bo treba vse zaposlene postaviti v aktiven, ne v mezdni odnos, v kakršnem so zdaj in v katerem bodo njihova prizadevanja opažena, v pozitivnem primerno nagrajena in v nasprotnem ustrezno sankcionirana.
Vrhunska kakovost storitev
Racionalizacija ne pomeni enostranskega ukinjanja ali združevanja nekaterih služb ali institucij in sorazmernega zmanjšanja števila izvajalcev – zaposlenih. Je nekaj bistveno več: narediti jih maksimalno učinkovite, optimalno organizirane in vodene z zelo jasno določenimi cilji, opredeljenimi pristojnostmi in odgovornostmi na vseh ravneh, začenši po hierarhiji navzdol. Preprosto povedano, racionalizacija je pregled vseh procesov, kjer se ugotovi, kaj je za doseganje ciljev na ravni države nujno, kaj pa ne in kaj se lahko izvede na čim bolj učinkovit in stroškovno sprejemljiv način, pri čemer mora biti zagotovljena vrhunska kakovost storitev in kar se da spoštovano zadovoljstvo vseh zaposlenih.
Začeti bi bilo treba že pri zakonodaji, s čimer bi za posamezno področje ugotovili potrebnost in usklajenost vseh zakonov ter podzakonskih aktov in iz tega izhajajočih postopkov, dokumentov ter zlasti organizacijskih oblik – institucij, prek katerih smo državljani neposredno povezani in kjer urejamo svoje vsakdanje potrebe in uveljavljamo svoje državljanske pravice.
Posebno poglavje so posamezne institucije v okviru dejavnosti in panog: Ali so zaradi zadovoljevanja državljanskih potreb v najširšem smislu res vse nujne in učinkovite? Ali je morda katera sama sebi namen in je nastala zaradi birokratskih in ne vem kakšnih (političnih, strankarskih) še nagibov?
Naslednje vprašanje je njihova organiziranost: Ali je sodobna, učinkovita, tudi racionalna, ali kadrovska zasedba zagotavlja kakovost dela in storitev, doseganje ciljev ter ali so zaposleni dovolj dobro motivirani za svoj strokovni razvoj in uspešno delo?
Kako pristopiti k tako zahtevnemu projektu? Vsekakor so nujni jasno opredeljeni cilji na ravni države, ki jih mora pripraviti vlada oziroma njene strokovne službe. Nato naj bi sledila usklajevanja na ravni socialnih partnerjev, ki morajo doseči visoko stopnjo soglasja, sicer »iz te moke ne bo kruha«. Potem se lahko uvedejo konkretni predlogi sistemskih in drugih ukrepov, izobraževanj in usposabljanj. Po mojem globokem prepričanju bodo ključna vprašanja uspešne uvedbe v prakso naslednja: primerno usposobljeni in motivirani menedžment ter zainteresirani zaposleni, ki morajo v tem projektu videti svojo prihodnost.
Posebno pa me skrbi, kako bomo presegli zakoreninjeno birokracijo, ker se tega z dekretom ali pravilnikom ne da.
––––––
