Raus med Begun(j)ci

Ko gledam v Karavanke, opazim »Strojevo gnezdo«, ki ni orlovo gnezdo, ker v zgodbi ni nobenega orla. Razumem, da ima država pokazati vsaj en primer reda in discipline. Ne razumem pa, da je pri tem tako neuspešna, da tako rekoč ponavlja isto lekcijo že drugič.

Razumem tudi ustvarjalno žilico avtorja »gnezda« in željo po prelepem pogledu zviška na našo prelepo »Deželo« (dežela je ime za okolico Radovljice). Vsi se malo privoščljivo smejemo na račun države, toda vsi smo v svoji duši puntarji in bi za svoj »uržah« bili pripravljeni storiti vse.

Grad Kamen, Stroj in Begunjci

Eno tako štorijo smo Begunjci že imeli. Ko se je gradil Grad Kamen, je vrag vsako noč porušil, kar je bilo tisti dan zgrajenega. Dokler ni dobil svojega gradiča na bližnjem pobočju v kamniti votlini Zjavki. Potem so gradnjo mirno nadaljevali. Tudi že organizirani smo bili dobro. Ko so pozneje gradili graščino nasproti cerkve, so ljudje, ki so stali v kilometer in pol dolgi vrsti in prelagali iz rok v roke strešno opeko in zadružno pod tujo komando organizirano prekrili s strešino starega gradu novi objekt. Popolna reciklaža že v tistih časih. Pri tem so jasno pospešili propad stare stavbe.

Če bi Slovenci oziroma Begunjci znali, bi Stroju ali njemu podobnim poklonili Grad Kamen za en evro, da ne bi vlačil kamen na svoje gnezdo na Dobrčo. Tako bi svoje graditeljske ambicije ustvaril na stari ruševini in zadeva bi bila zanimiva tudi za turizem. Zraven bi stopili tudi drugi in zavihali rokave.

Zdaj pa služijo predvsem odvetniki in advokati v norih pravdah, ki se vlečejo desetletja. Morda je bilo na našem koncu včasih lepše, ko je jezični dohtar, raje pesmice pisal. Za njim so ostali nesmrtni verzi, in ne le pravde.

Smisel pravde je obtožba ali oprostitev in, recimo, še poprava krivic. Tožba »Partija«, pardon »Patrija«, sem dislektik pa ne vidim prav veliko razlike. Če je bil Janša umaknjen z volitev in je vse bila samo farsa, nam nihče ne more povrniti krivic, ker ne vemo, kje bi bili zdaj, če bi se zadeve razpletle drugače. Morda bi Slovenci potrebovali časovni stroj, ki bi omogočil, da se vračamo v preteklost in popravljamo krivice za nazaj ter se pri tem vsakič kaj novega naučimo.

Preseljevanja so v živalskem svetu naraven pojav

Evropo je preplavil val beguncev, ki so kot jata rib ali ptic čez morje kolektivno začeli preseljevati narode. Kot so nekoč krenili iz Egipta Judje, izza Karpatov po germanski teoriji barbari (beri Slovani) ali pa v novi svet zaradi zlate mrzlice in vojne vsi narodi iz Evrope.

Dejstvo je, da so preseljevanja v živalskem svetu naraven pojav. Številne ptice si pozimi ne bi mogle zagotoviti dovolj hrane in se zato podajo na toplejša območja, kjer lahko preživijo. Tako v zadnjih letih vidimo veliko čapelj, letos pa celo štorkelj, tudi na Gorenjskem. Morda je tudi pri naši vrsti enako: ko ugotovi, da ni več možnosti za preživetje, se odpravi na pot. To so velike spremembe v načinu življenja ljudi.

Zakaj je za večino beguncev obljubljena dežela prav Nemčija? To, da v Albaniji, Turčiji uživa blagovna znamka Mercedes kultno čaščenje, je znano že dolgo. V Nemčiji živi veliko Kurdov, ki so jih že desetletja omejevali sosednji narodi in nimajo svojega pravega prostora. Paradoks pa je, da Kurdi v Nemčiji postanejo kar Turki, uradniki in nacionalisti pa med njimi ne delajo razlik. Nemčija bo očitno znala izrabiti val beguncev za nov zagon gospodarstva. Tako se polnita z dela željnimi že od nekdaj Amerika in Kanada.

V Evropi so države, ki so nekoč imele kolonije – Anglija, Francija, Španija, Portugalska – že dolgo dobivale priseljence iz nekdanjih kolonij. Nemčija je šele po drugi svetovni vojni na široko odprla vrata proti Balkanu, Italiji, Grčiji, Turčiji … S tem so dobila svežo relativno poceni delavno silo in postali multinacionalna država. Hkrati se je tako povečeval tudi ekonomski vpliv države, od koder so prihajali, dobro znanje jezikov je bilo koristno na obeh straneh. Doma se je povečeval tudi ultrazakrknjeni nacionalizem in sovraštvo do vsega tujega.

Kulture se prepletejo in krvno mešajo le v določenem odstotku. Preveč so različne sredine, iz katerih izvirajo ljudje, in premočne družinske religiozne vezi. Ko se v Münchnu pelješ s taksijem in trikrat zapored sedeš v taksi, ki ga vedno vozi kak šofer, ki prihaja iz Male Azije, ti postane jasno, koliko odstotkov določenih del že opravlja tuja delavna sila. V hotelu srečaš med osebjem vse narodnosti in vse odtenke barve kože.

Nastaja nekakšna nova kultura, kjer so v določenih sredinah nekdanji domačini že v manjšini. Ko beseda nanese na zasebno življenje, taksist pove, da je bil poročen z Nemko, toda ko se je ljubezen pohladila so bile razlike prevelike, zato je drugo ženo pripeljal od doma. Ko se starajo, se jim domotožje povečuje, generacija, rojena v Nemčiji, pa je ujeta med dva svetova.

Če ni naravnega prirastka, kar je tipično tudi za Slovenijo, nastajajo območja redke poselitve. Ljudje vedno iščejo prostore, kjer je mogoče preživeti, včasih so bili to naravni viri, kot so voda, divjad in pozneje polja, rudna bogastva. Zdaj pa so to večplastna stičišča kapitala, industrije in razvoja.

Če je Stroj zgradil opazovalnico na hribu, je to spet samo vrnitev h koreninam, ker smo tudi včasih imeli okoli vsake cerkvice tabor, kamor smo se umaknili pred hrumečo hordo Turkov, ki je prihajala na osvajalske pohode celo do Dunaja. Levstik je našel rešitev v narodnem junaku, Krpanu, ki ni imel soli samo v glavi, ampak tudi v vrečah.

Zakaj bi se sploh ločevali in delili

Za Evropo ni rešitev graditi več sto kilometrov zidov, kot so to počeli včasih na Kitajskem, okoli Berlina, zgradili so jih tudi na južni meji ZDA in v Izraelu, najnovejše gradijo na Madžarskem. Morda je edina rešitev pred pretiranim priseljevanjem in izumrtjem lastnih narodov v povečanju lastnih družin in večjem številu potomcev.

To blizu nas je lep primer Kosovo, kjer je nekoč zibelka Srbske pravoslavne cerkve in kulture preplavljena z drugo etnično skupino. Vprašanje je, zakaj bi se sploh ločevali in delili na različne nacionalnosti, saj smo, gledano biološko, vsi isti vrabci, le da imamo različno barvo perja; nekateri mislijo, da so jastrebi, drugi pa le nemočno ždijo. Ko pogledam trume Beguncev, ki hodijo po avstrijskih avtocestah, je to morda veliko bolj normalno in ekološko kot poletna reka pločevine, vsak poletni dom, napolnjen z vso mogočo tehniko in zalogami hrane in pijače, pa zadaj še plovilo, in se vsako leto seli sever na jug, da bi zasedel košček najboljšega zemljišča ob vodi.

Očitno teh mešanj in selitev ne moremo tako preprosto preprečiti in ustaviti. Interesi in razlike so preveliki. Če bi nam uspelo ustaviti vsaj morije in vojne. Zdi se, da imajo vsi ti konflikti podoben namen in načrt ter vedno se pojavi nekdo, ki ima dovolj orožja, da preganja druge.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Andrej Čufer, u. d. i. a., Begun'c od rojstva