Razmišljanja na morski obali

Sanje o združeni in enotni novi hebrejski naciji so že zdavnaj mrtve. Izrael je zdaj zelo raznovrstna država, skorajda federacija ločenih »sektorjev«.

Objavljeno
08. december 2015 09.42
PALESTINIAN-ISRAEL/ATTACKS
Uri Avneri
Uri Avneri

Bilo je čudovito. Na morsko obalo sem se odpravil prvič po operaciji, ki sem jo prestal pred tremi tedni. Pet minut hoje od hiše. Morje je bilo mirno in nevzvalovano. Šibko sonce je svetilo blizu roba obzorja; ni bilo ne prevroče ne premrzlo, ampak ravno tako, kakor nam je všeč. Pihal je hladen, a ne premočan veter. Srkal sem skodelico »ameriške« kave in razmišljal, da je z najboljšim od vseh možnih svetov vse v najlepšem redu.

To seveda ni bilo res. Pravzaprav je bilo vse narobe z najslabšim od vseh možnih svetov. Na drugi strani sinje modrega morja v oddaljenem Parizu so se na največjem zborovanju svetovnih voditeljev v zgodovini resda pogovarjali o tem, kako rešiti planet pred podnebno katastrofo. Tam je bil tudi naš Benjamin Netanjahu z velikansko delegacijo, čeprav večina Izraelcev, tudi Netanjahu, kvečjemu prezira to vprašanje, saj se jim to zdi nekakšna lažna težava za razvajene države brez resnih težav, ki jih je pri nas več kot dovolj. Tja je odšel samo zato, da bi se rokoval in fotografiral z vsemi največjimi svetovnimi voditelji, tudi arabskimi, ter tako postavil na laž vse tiste, ki se pritožujejo zaradi čedalje večje izoliranosti Izraela v sodobnem svetu. Vendar je bilo vse skupaj samo pretvarjanje. Izrael, država, ki jo imam rad, je v veliki nevarnosti. Pravzaprav ji grozi več nevarnosti hkrati.

Medtem ko sem pogledoval proti morju, sem razmišljal o treh velikih nevarnostih, na katere nisem mogel pozabiti niti v bolnišnici.

Prvič, Izraelu grozi, da bi lahko postal država z apartheidom (to se je že zgodilo na zasedenih palestinskih ozemljih). Prej ali slej bo namišljena meja med Izraelom in »ozemlji« popolnoma izginila. Še vedno obstaja v pravnem smislu, toda kako dolgo bo še tako? Med Sredozemskim morjem in reko Jordan živi skoraj enako število izraelskih Judov in palestinskih Arabcev − obojih je približno 6,5 milijona. To bo država z apartheidom v najslabšem pomenu besede. Če bo Izrael sčasoma prisiljen priznati enake pravice arabskim prebivalcem, denimo volilno pravico (danes se vse to zdi še zelo zelo oddaljeno), se bo začelo stanje nenehne državljanske vojne. Ta dva naroda namreč nimata nič skupnega − socialno, kulturno, versko, gospodarsko −, razen medsebojnega sovraštva.

Drugo nevarnost predstavlja Islamska država (Daeš/IS/ISIL/ISIS). Vse sosednje države se lahko združijo pod črno Alahovo zastavo in nas napadejo. To se je zgodilo pred 900 leti, ko je veliki Salah-ad-Din (Saladin) združil arabski svet v boju proti križarjem in jih pometal v morje (Saladin pravzaprav ni bil Arabec, ampak Kurd iz severnega Iraka). Med čakanjem na takšen razplet bo Izrael ostal oborožen do zob z množico atomskih bomb in bo postajal čedalje bolj militarizirana, špartanska in versko fanatična država, pravzaprav judovska zrcalna slika islamskega kalifata.

Tretja težava je najbrž najhujša: čedalje več mladih, dobro izobraženih, nadarjenih Izraelcev se bo izseljevalo v ZDA in Nemčijo ter za seboj zapustilo manj izobražene, primitivnejše in manj produktivne prebivalce. Ta proces že poteka. Skoraj vsi moji prijatelji imajo sinove in hčerke v tujini. Mimogrede, oddaljenost od doma menda krepi »domoljubje«: Netanjahu si zdaj prizadeva, da bi podelili volilno pravico Izraelcem, ki stalno živijo v tujini, saj je očitno prepričan, da jih bo večina volila za skrajno desnico. Kaj pa prihodnost sveta? K vragu z njo.

Zelo malo ljudi opozarja na te težave. Tiho se strinjajo, da »na voljo ni nobenih rešitev«. Zakaj bi si torej razbijali glavo z njimi? Vsi pa nenehno omenjajo še eno težavo: razpad izraelske družbe. Ko sem bil mlad, še pred rojstvom države Izrael, smo bili odločeni ustvariti novo družbo, novo nacijo, nov hebrejski narod. Izogibali smo se besedi »judovski«, ker smo se razlikovali od svetovnega judovstva − v praktičnem, ozemeljskem, nacionalnem smislu.

Zavestno smo slavili prototip »sabra«. Sabra je hebrejska beseda za kaktus, ki smo ga imeli za domorodno rastlino v naši državi (čeprav je pravzaprav priseljenka iz Mehike). Z besedo smo označevali novo generacijo, ki se je rodila v državi.

Sabra naj bi bila praktična in običajna ter močno različna od judovskih sofizmov. Nezavedno smo predvidevali, da bo nov tip modrooki Aškenaz evropskega rodu. Pod takšno zastavo smo ustvarili nekaj, kar se nam je zdelo nova hebrejska kultura. Zdelo se nam je, da to kulturo sestavljajo ne samo književnost, poezija, glasba in tovrstne stvari, ampak tudi vojaške in državljanske norme, torej pravzaprav vse.

Naše početje je bilo precej domišljavo, vendar smo bili ponosni na to, da ustvarjamo nekaj popolnoma novega. Pomagalo nam je, da smo se postavili na svoje noge, zmagali (čeprav komajda) v vojni leta 1948 in ustanovili državo. Vanjo smo privabili velikanski val novih priseljencev in tu so se začele težave. Ob »izbruhu države«, kakor v šali večkrat rečemo v hebrejščini, nas je bilo približno 650.000. Zelo hitro se nam je pridružilo več kakor milijon novih priseljencev − to niso bili samo preživeli po holokavstu v Evropi, ampak tudi skoraj vsi Judje iz muslimanskih držav. Tistim, ki so oklevali, so drugi pomagali, da so se odločili. V Iraku so izraelski tajni agentje nastavili bombe v nekaterih sinagogah in prepričali Jude, da morajo oditi. Pričakovali smo, da nam bodo novi priseljenci podobni − če ne takoj, pa čez generacijo ali dve. To se ni zgodilo. »Orientalski« Judje so imeli svojo kulturo in tradicije in prav nič si niso želeli postati »sabre«.

Upanje ljudi, kakršen je bil David Ben Gurion, ki je pričakoval, da bodo težave rešene v nekaj letih, se je pokazalo za lažno. To se ni zgodilo. Prav nasprotno, zamere in medsebojna nenaklonjenost so bile čedalje večje. Danes se tretja in četrta generacija tega zavedata bolj kakor kdaj prej.

Potem je tu še »nacionalno-religiozni« tabor − tisti, ki nosijo pletene kipe. Po izbruhu države so vsi pričakovali, da bo religija izginila. Hebrejski nacionalizem je prevladal, judovska religija spada k diaspori in bo izginila v tej državi skupaj s starimi ljudmi, ki se je še vedno oklepajo. Zato so jih prijazno prezirali.

Zgodilo se je prav nasprotno. Po vojni leta 1967, ko so izraelski vojaki prišli do starodavnih biblijskih krajev, se je religija hitro začela krepiti. Zaradi nje se je pojavilo gibanje naseljencev, prevladala je v desničarskem taboru in je zdaj prevladujoča sila v izraelskem življenju in politiki, počasi se polašča tudi vsemogočne vojske.

»Pleteni«, kakor jim pravimo, se razlikujejo od ortodoksnih, posebne skupine, ki živi v ločenih četrtih ter nosi črne klobuke in oblačila. Popolnoma zavračajo sionizem, vendar izkoriščajo svojo volilno moč in znajo z njo prisiliti državo, da podpira njihove številne otroke. Po propadu Sovjetske zveze se je v državo priselilo veliko ruskih judovskih priseljencev. Približno vsak peti Izraelec je zdaj »Rus« (mednje spadajo tudi vsi iz nekdanjih sovjetskih republik). Večina jih prezira vse, kar je vsaj malo podobno socializmu ali levičarstvu, naklonjeni so skrajno desničarskim, nacionalističnim in celo rasističnim pogledom.

K temu je treba dodati še približno 20 odstotkov izraelskih državljanov, ki so Arabci − ti pripadajo in hkrati ne pripadajo državi, večina jih je sicer bolj vključenih v družbo, kakor se zavedajo, vendar jih imajo mnogi za sovražnike. Vzklik: »Smrt Arabcem!« je redno slišati na nogometnih tekmah.

Sanje o združeni in enotni novi hebrejski naciji so že zdavnaj mrtve. Izrael je zdaj zelo raznovrstna država, skorajda federacija ločenih »sektorjev«, ki niso preveč navdušeni drug nad drugim: Aškenazi, Orientalci, nacionalno-religiozni, ortodoksni, »Rusi« in Arabci s številnimi podskupinami.

Edina vez, ki povezuje večino sektorjev, je vojska, v kateri vsi (razen ortodoksnih in Arabcev) služijo skupaj. In seveda tista velika povezovalka: vojna.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.