Tiskane izdaje
Gospodarska rast se odvija v ciklusih. Po industrijski revoluciji so se pojavili značilni dolgoročni valovi hitrejše in počasnejše gospodarske rasti s tipičnimi strukturnimi krizami na koncu – začetku vsakega nihaja. Evolucijska šola ekonomske misli (natančneje Carlota Perez) jih je poimenovala tehnoekonomske paradigme. Za vsako od njih je značilen specifičen način gospodarjenja v podjetjih, specifičen institucionalni okvir in specifična vloga države.
Sodobna tehnoekonomska paradigma se je začela po dveh »naftnih šokih« v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanjo je značilno fleksibilno gospodarjenje, temelječe na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, velik pomen »človeškega kapitala« (znanja) in aktivna vloga države pri a) uravnavanju makroekonomskega ravnotežja, b) organizaciji kvartarnega sektorja (šolstvo, kultura, znanost, zdravstvo, varnost), ki kreira in vzdržuje »človeški kapital« ter c) spodbujanju uvajanja novih tehnologij, novih poslovnih pristopov in novih podjetij (»razvojna politika«, tudi »industrijska politika«).
Razprodaja Slovenije
Vprašamo se lahko, kaj z vidika vloge države v gospodarstvu (razvojne politike torej) pomeni sedanja razprodaja Slovenije – na začetku prodaja pomembnih podjetij, kot so Mercator, Telekom, Aerodrom Ljubljana, Helios … Ali je v ozadju kakšen ekonomsko-teoretični koncept ali pa gre za preprosto popuščanje izsiljevanju določenih vplivnih krogov iz tujine?
Če se omejimo na razpravo o vodenju razvojne politike v sodobnem svetu (predpostavka je tržno gospodarstvo), potem lahko ločimo tri šole ekonomske misli, ki tekmujejo z razlago dogajanj v gospodarstvu in glede na to tudi različno presojajo koncept razvojne politike. Gre za neoliberalce (tudi monetariste), starokeynezijance in neokeynezijance. Prvi bodo državne deleže v podjetjih prodajali v veri, da bodo novi lastniki skladno z zakonom trga poslovali učinkovito, kar bo vplivalo na povečanje blaginje v Sloveniji. Druge gospodarjenje na ravni podjetja ne zanima in ne bodo pričakovali posledic sprememb lastniške strukture pomembnega podjetja. Tretji prodajo državnega deleža v danem podjetju razumejo kot priložnost ali pa hudo razvojno napako. Odvisno od primera do primera. Se pa temu problemu intenzivno posvečajo.
Gospodarski krožni tok
Neoliberalci, prej tudi monetaristi, izhajajo iz zakona trga (Sayevega zakona), po katerem vsaka ponudba ob dovolj nizki ceni dobi svoje povpraševanje. Gospodarski krožni tok se torej odvija avtomatično optimalno. V ta zakon so verjeli med »krompirjevo lakoto« sredi 19. stoletja in tudi na začetku gospodarske depresije 1929. Obakrat se je ta ekonomska teorija diskreditirala. Med gospodarsko depresijo in po njej je bilo prepričanje klasikov o avtomatskem in učinkovitem prilagajanju trga, tako da zagotovi optimalno delovanje gospodarskega krožnega toka, opuščeno.
V obdobju hitre inflacije v sedemdesetih letih 20. stoletja, in ko se je izkazalo, da je fiskalna politika (varčevanje pri državnih izdatkih ...) proti inflaciji neučinkovita, je vero v delovanje Sayevega zakona v svoji monetaristični teoriji »obudil« Milton Friedman. Restriktivna monetarna politika je na začetku osemdesetih let dejansko znižala inflacijo. To pa je bilo tudi vse. V zadnjem času nosi zastavo monetarizma Kenneth Rogoff. Je nasprotnik ekspanzivne fiskalne politike in poudarja nevarnost kopičenja javnega dolga.
Keynezijanci so nadaljevali ekonomsko teorijo, ki jo je v članku Gospodarske posledice gospoda Chuchilla (1925) zastavil John Maynard Keynes. John Hicks, Paul Samuelson, James Tobin in drugi so Keynsovo teorijo povezali s klasično ekonomsko teorijo Alfreda Marshalla in ustvarili tako imenovano neoklasično sintezo kot temelj sodobne ekonomske znanosti oziroma vedenja, kako deluje gospodarstvo. Celoten gospodarski krožni tok so obrazložili z vplivom obrestne mere na investicije (negativni predznak), nagnjenostjo k prihrankom ter vplivom investicij na BDP, pa tudi z vplivom obrestne mere na hitrost kroženja denarja (monetarna politika vpliva na obrestno mero, fiskalna na javno porabo, dohodkovna politika, če je izvedljiva, pa na plače). Obenem so opazovali dilemo med inflacijo in nezaposlenostjo (tako imenovana Phillipsova krivulja). Manjša kot je nezaposlenost, bliže je gospodarstvo polnemu izkoristku zmogljivosti in bolj rast porabe vpliva na inflacijo. Razvili so poseben model medsebojne povezanosti inflacije in nezaposlenosti med tako imenovanimi ponudbenimi šoki (na primer naftna kriza).
»Footloose« podjetja
V novejšem času so neokeynezijanci (za začetnika velja Edmund Phelps) natančno pojasnili obnašanje gospodarstva na ravni potrošnih in proizvodnih enot (mikroekonomski vidik delovanja gospodarstva) ter poudarili različne togosti in omejitve v delovanju gospodarskih subjektov, zaradi katerih je aktivna vloga države pri vzdrževanju gospodarskega ravnotežja neizogibna. Posvečajo se še definiciji pojma naravne brezposelnosti (z gospodarsko rastjo je ni več možno odpraviti), vlogi deviznega tečaja in pomena ravnotežja (presežka) v plačilni bilanci za delovanje gospodarstva. Poleg Edmunda Phelpsa sta najpomembnejša predstavnika te smeri Joseph Stiglitz in Paul Krugman.
Neokeynezijanski pristop lahko pripišemo tudi šolam ekonomske misli, ki se ukvarjajo s proučevanjem dolgoročnega potenciala gospodarske rasti (menim, da je prav ta razsežnost »lakmusov test«, po katerem razlikujemo neokeynezijance od starokeynezijancev). Razvojno politiko države in ustrezno orientacijo podjetij pojmujejo in ocenjujejo za del gospodarskega sistema. Ti pristopi so se razvili po naftni krizi v sedemdesetih letih 20. stoletja. Najpomembnejši med njimi so evolucijska šola ekonomske misli (zasnovala sta jo Richard Nelson in Sidney Winter ter se pri tem navdihovala pri teoriji mladega Josepha Schumpeterja), teorija endogene rasti (Paul Romer) in nova trgovinska teorija (Paul Krugman).
In po tej teoriji nosilci slovenske ekonomske ter razvojne politike ne bi smeli dopustiti razprodaje slovenskih razvojno intenzivnih podjetij, mrežnih podjetij (na nabavni in prodajni strani prepletenih z drugim delom našega gospodarstva, zlasti z malimi in srednjimi podjetji) ter naravnih monopolov. Prenos upravljanja v tujino bo deloval kot transformacija podjetja iz centra razvoja na nekem področju v tako imenovano »footloose« podjetje, ki bo Slovenijo zapustilo takoj, ko bodo stroški dela ob ustrezni ponudbi dovolj usposobljene delovne sile drugje nižji kot pri nas. Na začetku se bodo (in se že) te zakonitosti kažejo pri spreminjanju nabavnih tokov v prevzetih podjetjih.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. France Križanič, Ekonomski inštitut Pravne Fakultete Univerze v Ljubljani
