Rektor sprašuje, minister odgovarja

Ko sem prebral odziv rektorja prof. dr. Staneta Pejovnika na moj zapis v Delu 4. avgusta, sem se najprej vprašal, ali je moj prispevek sploh prebral. In takoj zatem, ali je prebral svoj prispevek z dne 28. julija. Takrat je napisal veliko mnenj in mi postavil tri vprašanja: kdo je pripravil rebalans proračuna, ali bom tudi jaz novembra brez plače in kdaj bo univerza prejela sredstva za poravnavo plačnih nesorazmerij.

Na prvo in zadnje vprašanje sem mu odgovoril, drugo vprašanje sem štel za retorično. Zdaj trdi, da mi je postavil osem vprašanj. In jih doda še nekaj.

Prvo, kot rečeno, je vprašanje, ali sem njegov zapis sploh prebral. Sem. Pa on svojega? Sprašuje namreč, od kod narekovaji v naslednjem stavku: Če porabniki proračuna ne dobijo toliko, kot bi si želeli, to ni zato, ker bi imel minister veselje, da »s svojim odnosom in dejanji uničuje pogoje za kvalitetno javno visoko šolstvo in znanost«. Obtožbo v narekovajih je napisal prof. Pejovnik, natisnjena pa je bila celo v podnaslovu njegovega članka 28. julija v Delu. Od tam narekovaji!

A pojdimo k resnejšim vprašanjem. Zahtevajo odgovor, čeprav mi takšna javna debata med ljudmi, ki imamo, upam, vendarle iste cilje in nas skrbijo iste reči, ni všeč.

1. Zakaj dopuščam privilegiran status in nelojalno konkurenco javnim zavodom?

Zasebni zavodi niso privilegirani in niso nelojalna konkurenca. Slovenija ima drugi najmanjši delež zasebnega izobraževanja v Evropi, zasebni zavodi so pred varčevalnimi ukrepi in po njih pomenili dobre štiri odstotke javnih sredstev, ki so namenjena visokemu šolstvu. T. i. »zasebni« zavodi niso nujno v lasti visokošolskih kulakov, proti katerim bi ščuvali ljudstvo, ampak sem sodijo tudi visokošolski zavodi, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti, ne pa Republika Slovenija.

Država financira programe, za katere imajo ti zavodi koncesijo. To pomeni, da svoje programe namenjajo študentom pod enakimi pogoji kot od države ustanovljene univerze, torej brezplačno. So del javno dostopne izobraževalne mreže, podobno kot so zasebni zobozdravniki s koncesijo del javnega zdravstva. Če pa rektor univerze, ki dobi dve tretjini vseh javnih sredstev za visokošolsko izobraževanje, sprašuje, ali bom krizo uporabil kot izgovor, da prepovem ali ukinem zasebno ponudbo brezplačnih javno dostopnih storitev, pa mu odgovarjam, da ne.

Konkurenca ni nelojalna. Sredstva so se zmanjšala vsem enako. Res pa je, da se država ne vtika v, denimo, to, kako zasebni zavodi izplačujejo regres. Če bodo zato naredili izgubo, to ne bo problem države. Če pa stroškov ne obvladuje javni zavod, bo na koncu od države zahteval, naj pokrije izgubo.

Sem pa odprt za debato, da se da javnim zavodom več svobode pri določanju plač svojih zaposlenih, več avtonomije pri tem, koliko morajo za to plačo delati. Seveda pa to za seboj potegne tudi večjo odgovornost vodstev. Ko sem enkrat rektorju predlagal, da bi zavodi sami določali, koliko naj bi njegovi učitelji predavali, si takšne avtonomije ni želel.

2. Kako bo Slovenija izpeljala bolonjsko reformo?

Razen Univerze v Ljubljani jo je v glavnem že. Rektor pravilno ugotavlja, da je bolonjski študij dražji. Ampak takšnega smo si profesorji naredili. Namesto da bi za velik del smeri študij skrajšali na tri leta, smo ga podaljšali na pet let. Inženir, kvalificiran za enaka dela, je po starem imel štiri leta predavanj, zdaj jih ima pet let. Podobno tudi arhitekt, pravnik, ekonomist. Vse to seveda ustvarja »pedagoške obremenitve« in nova delovna mesta. A vendar ni razloga, da bi država plačevala razliko. Če je prej, na primer, 150 pedagogov poskrbelo za 200 predbolonjskih diplomantov, lahko istih 150 poskrbi za 200 bolonjskih diplomantov. Ni razloga, da bi ti davkoplačevalce stali kaj več.

3. Ali nameravam uvesti šolnine?

Ne, zakon jih preprosto ne dovoljuje. S šolninami strašijo univerze, ki želijo s tem naščuvati študente proti državi. Znižanje financiranja visokega šolstva za šest do osem odstotkov ne more biti razlog, da bi univerze uvedle šolnine. Visokošolsko izobraževanje mora biti dostopno vsem, ki so ga sposobni. Samo socialne in davčne ugodnosti študentov pa ne smejo biti motivacija za vpis na študij, niti ne more biti število fiktivno vpisanih merilo za financiranje fakultet. V državah, kjer šolnine so, je študent kupec. In kupec je kralj in se tako tudi vede. Ali si profesorji želijo kralje v predavalnicah, na korekturah, izpitih, govorilnih urah ali pa jim je bolj všeč položaj, kjer se »šenkanemu konju ne gleda v zobe«, pa je drugo vprašanje.

4. Kdo je pripravil rebalans proračuna 2012?

Izhodišča za pripravo Predloga rebalansa Proračuna Republike Slovenije za leto 2012 je pripravilo ministrstvo za finance (predlagatelj gradiva je seveda dr. Janez Šušteršič) in ga je vlada obravnavala 29. februarja 2012. Proračun pa je dokončno sprejel državni zbor.

5. Ali bom tudi jaz novembra brez plače?

Brez plače bom ostal že za avgust. Kakor rektor ve, sem ostal 20-odstotno zaposlen na FGG in v spomladanskem semestru opravil več kot sorazmeren delež predavanj. Z mesecem, ko bo univerza prejela nove dvanajstine, se tej plači odpovedujem. Tudi zato, ker sem prepričan, da bi človek v času varčevanja iz javnih sredstev lahko prejel največ stoodstotno plačo. Ne 120 in ne 150 odstotkov, kakor je v akademskih krogih pogosto navada. Kar pa se ministrske plače tiče: namesto treh ministrov, treh kabinetov, treh služb za odnose z javnostjo, treh vodij pravne, kadrovske in drugih služb, treh generalnih sekretariatov … delamo v kabinetu na MIZKŠ vsak za tri, in samo to na leto zagotovi približno 1.000.000 evrov prihranka.

6. Kdaj bo univerza prejela sredstva za odpravo tretje in četrte četrtine plačnih nesorazmerij?

Rektor celo sam ugotavlja, da sem mu na to vprašanje že odgovoril. Univerze država financira v kosu. Ne plačuje posebej ne četrtin ne regresov.

7. Kdo se je pogajal s sindikati in ali bodo rektorji univerz morali plačati vsak zapitek, o katerem se bodo dogovorili vlada in sindikati?

Zapitke plačuje seveda država oziroma sedanji in bodoči davkoplačevalci, in ne rektor. Na kateri strani je rektor, sindikalni ali vladni, je odgovoril na sestanku, ki je bil 14. aprila 2012 na rektoratu in po katerem so se po elektronski pošti začele širiti laži, tako o ukrepih kot o tem, kdo da jih je predlagal. Vse za to, da bi skupaj zanetili, kot je bilo zapisano, »začetek upora na univerzi«. Stran je izbral tudi takrat, ko je ostal tiho, ko bi lahko podprl večje splošno znižanje plač v javnem sektorju v zameno za manjše znižanje sredstev za visoko šolstvo in znanost.

8. Kako naj univerza posluje, če še do danes nismo bili sposobni pripraviti uredbe o financiranju?

Vprašanje je nekorektno. Rektorjem smo dve verziji uredbe predstavili 27. junija 2012. Ker ni bilo soglasja, smo se odločili za eno od možnosti in jo dali v kratko javno razpravo 5. julija 2012. Univerze in sindikat so delali vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi sprejetje uredbe zavrli. Koliko bo denarja na letni ravni, pa je znano vsaj od sprejetja rebalansa v državnem zboru 11. maja 2012. Vpliv uredbe na posamezne zavode je pri decimalkah, kar je lepo ugotovil Pejovnikov rektorski kolega Marušič.

9. Kdo je koga pripeljal v krizo?

Da je krizo napovedal Nouriel Roubini, je znano; da jo je tudi rektor, je novo. Čestitam. Okrog krize lahko veliko politiziramo, ampak osnovno dejstvo je, da si od 2009 dalje petino vsega proračuna izposodimo, zdaj pa nam denarja pod normalnimi pogoji nočejo niti več posojati.

Neposredni vzrok sedanjega stanja je, da Pahorjeva vlada ni uskladila izdatkov s prejemki. Ko z zadolževanjem ni šlo več naprej, se je tista vlada na neki način sama razpustila. Breme, še težje, je preložila na naslednjo vlado.

Strukturni vzroki so globlji. Tako slabo nam gre zaradi dvajsetletne nepripravljenosti, da bi uvedli mehanizme socialno-tržnega gospodarstva in pravne države, ter težnje po ohranjanju statusa quo. Zakaj tega nismo naredili, je še daljša zgodba. Na hitro se zdi, da zaradi precejšnje nezmožnosti vodenja države, široke palete možnosti za blokiranje reform in velike moči krogov, ki nimajo ne demokratičnega mandata ne razvojne vizije, ampak samo interes po ohranitvi »pravic«. Globlji razlog pa je po mojem mnenju ta, da kot skupnost tudi po letu 1989 nismo obrnili trenda izgubljanja moralnega kapitala naše družbe.

Na dodatna vprašanja prof. Pejovniku ne bom odgovarjal. V svojem prvem odgovoru sem ga pozval, da prostor za svoje javno nastopanje izkoristi za to, da prepriča davkoplačevalce in tiste, ki se borijo za isti denar – na primer zdravnike, upokojence, šolnike, socialno ogrožene –, da je denar potreben tudi za visoko šolstvo. V tem bo v meni imel zaveznika in sogovornika. Z nobeno kategorijo svojih deležnikov se na ministrstvu nismo srečevali toliko kot s predstavniki visokega šolstva. Dialogu smo zavezani še naprej.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.