Tiskane izdaje
Letos se je francoska politika korenito spremenila. Potem ko so v tej državi 17 let neprenehoma vladali desnosredinski predsedniki, je bil tokrat izvoljen François Hollande. Mesec dni pozneje so tudi v ljudski skupščini dobile večino levosredinske stranke, in to po desetletni vladavini desnega krila.
Medtem so tudi v senatu, zgornjem domu francoskega parlamenta, ki je v času med dvema vojnama in tudi pozneje veljal za trdnjavo konservativcev, konec leta 2011 prvič v zgodovini dobili večino socialisti. Poleg tega imajo socialisti v svojih rokah 20 od skupno 22 območnih vlad in tudi večino predsedstev v departmajih in večino mest z več kot 30.000 prebivalci. Lahko bi rekli, da gre za osupljivo koncentracijo moči, kakršne v vsej francoski republikanski zgodovini še ni bilo zaslediti.
Vse to je potekalo zelo mirno, brez posebnih izbruhov zmagoslavja ali pretiranega navdušenja. Pravzaprav se pred predsedniškimi volitvami ljudje še nikoli niso tako številno vzdržali volitev, kot se je to zgodilo pred tekmo med Hollandom in Nicolasom Sarkozyjem.
Silovit francoski politični preobrat je posledica gospodarske krize, ki se je začela leta 2008. Francoski volivci niso glasovali za sanje. Program Socialistične stranke in kampanja njenega predsedniškega kandidata sta bila tokrat precej manj ambiciozna kot leta 1981, ko je bil za predsednika izvoljen François Mitterrand.
Zaradi vsega tega je bila kampanja tiha, skoraj previdna. Pravzaprav so bili (skoraj preveč) previdni tudi vsi kandidati, predvsem Sarkozy in Hollande: ves čas se je bolj malo govorilo o sedanji krizi in morebitnih prihodnjih grožnjah. To pa seveda pomeni, da utegne imeti Hollande precej težav, ko bo poskušal uvajati kakršne koli neprijetne in boleče reforme.
Gospodarske razmere
Pri vsem tem pa se ni mogoče izogniti podatku, da je proračunski primanjkljaj še vedno zelo velik: leta 2011 je znašal več kot štiri odstotke bruto domačega proizvoda. Razen odprtja 60.000 novih delovnih mest v izobraževanju (po njihovi sporni ukinitvi v lanskem letu) in ponovni uvedbi pravice (ki jo je razveljavil Sarkozy) do upokojitve pri 60 letih za približno 200.000 posameznikov, ima Hollandova vlada komaj kaj sredstev za delovanje, zato bo treba v proračunu za prihodnje leto uvesti stroge gospodarske ukrepe.
Poleg tega se pospešeno poglablja francoski primanjkljaj v zunanji trgovini, s čimer se dodatno povečujejo že tako pretirana zadolženost, hkrati pa se zmanjšuje produktivnost in povečuje število brezposelnih. Francoski davčni sistem, ki ni prilagojen modernemu trgu, dobesedno duši državno poslovanje, posledica pa so čedalje pogostejši bankroti manjših in srednje velikih podjetij.
V teh razmerah mora Francija takoj obnoviti in nato tudi ohranjati gospodarsko rast, hkrati pa si mora prizadevati, da svojo politiko uskladi s politiko preostalih držav evrskega območja. Ker večino od 17 držav evrskega območja pesti hudo breme dolgov, vse po vrsti mrzlično iščejo fiskalno sprejemljive poti za spodbujanje rasti.
Evrsko območje
Na žalost institucije evroobmočja nimajo moči, da bi uspešno zaščitile denarno unijo. Grški dolgovi znašajo manj kot dva odstotka evropskega bruto domačega proizvoda. Če bi imela Evropska centralna banka dovoljenje, da bi takrat, ko je grška kriza prvič izbruhnila, uporabila dovolj sredstev, bi ta težava trajala le kakšni dve uri. Tako pa so minili kar trije tedni, preden je Evropska centralna banka dobila delno pooblastilo za ukrepanje, tako da se je vse skupaj razširilo še na portugalske, španske in italijanske dolgove, vse to pa je ogrozilo obstoj evra.
Da bi preprečili propad enotne evropske valute – ki bi lahko zaradi globalnega neravnovesja, podivjanega trga izvedenih finančnih listin in velikanskega ameriškega proračunskega primanjkljaja povzročil silovit mednarodni zlom –, bi morali v Evropi uvesti dve ključni spremembi.
Prva je politična in se nanaša na vrhovno oblast: popolno evropsko solidarnost je mogoče zagotoviti le s strožjo fiskalno in denarno unijo, tako da bo evrsko območje, kadar bo to treba, lahko učinkovito ukrepalo, in to ne glede na nestrinjanje manjšine. Evropa je uresničitev tega cilja zamudila za približno pol stoletja; zdaj nima druge izbire, kot da takoj ukrepa.
Druga sprememba zadeva gospodarsko doktrino. Trgi bodo ustrezno delovali, če bodo vse napake zabeležene in tudi kaznovane. Države in njihove javne službe, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, s tem vedno povzročijo velike težave celotnemu prebivalstvu. Evropa nujno potrebuje gospodarsko doktrino, ki bo kljub današnjim pomanjkljivostim zagotovila financiranje naložb in raziskav, ki bodo spodbujale rast. O tem je treba prepričati predvsem nemške voditelje.
Hollande je ob podpori Španije in Italije naredil majhen korak v tej smeri na junijskem vrhunskem srečanju Evropske unije, kjer so končno sprejeli idejo o zvezi bank. To je resda šele začetek, toda Evropa od nekod pač mora začeti. Pa tudi Francija, ki svoje najbolj pereče probleme lahko odpravi izključno v okviru Evropske unije – a le v primeru, če bo Unija izpeljala ključne politične in gospodarske spremembe, ki jih potrebujejo vse njene članice.
Michel Rocard, nekdanji francoski premier in nekdanji predsednik Francoske socialistične stranke
Project Syndicate 2012
