Tiskane izdaje
Ljudje po vsem svetu, posebej žalujoči sorodniki in prijatelji umrlih, so se začeli samoorganizirati, potem ko je jasno, da politika ne ščiti najbolj ranljivih, marginaliziranih in stigmatiziranih skupin. 31. avgust je v mnogih državah nacionalni in mednarodni dogodek, ki ozavešča o smrti zaradi predoziranja s prepovedano drogo, velikokrat v kombinaciji z alkoholom. Ta dan je priložnost, da se spomnimo svojih otrok, staršev, drugih sorodnikov, sosedov, znancev, ki so umrli zaradi prepovedanih drog in škodljive politike do njih, saj so te smrti zaradi neodobravanja uporabe prepovedanih drog skrite in zasramovane. Zato je ta dan posebej pomemben za žalujoče, ki jim je bil preprečen normalen potek žalovanja in spoprijemanja z izgubo. Njegov pomen je tudi v ozaveščanju o vzrokih za previsoko umrljivost uporabnikov drog. V javnosti širi sporočilo, da je smrti zaradi predoziranja s prepovedano drogo mogoče preprečiti, a (še) ni politične volje.
Nerazumne zakonske omejitve
Smrti zaradi predoziranja prepovedanih drog so v nekaterih državah pogostejše od smrti zaradi prometne nesreče ali umora in samomora. K temu znatno prispeva politika do drog. Retorika vojne proti drogam razlaga, da je za te smrti kriva dostopnost do drog. Obnovljeno stališče »več drog, več smrti« je ponekod spodbudilo zaostrovanje ukrepanja. Podporniki prohibicije še danes verjamejo, da to zmanjšuje ponudbo drog in s tem smrti. Epidemiološka slika tega ne potrjuje. Od leta 2015 pri nas zaznavamo strm trend naraščanja umrlih. Toksikološke analize so pokazale, da so bili leta 2018 pri največ smrtih prisotni kokain in sintetični analgetiki, kot sta tramadol in fentanil, ki je lahko tudi petdesetkrat močnejši od čistega heroina. Sledijo zastrupitve s heroinom, ki je še vedno najpogostejši vzrok za zastrupitev v EU. Vendar ponudba, povpraševanje in uporaba drog niso glavni vzroki za odvisnost ali smrt zaradi predoziranja. Znanstveni izsledki že vrsto let kažejo na socioekonomske dejavnike ter nerazumne zakonske omejitve, ki prispevajo k porastu predoziranja, tako da uporabnike potiskajo k nevarnejšim virom. Vsako leto tudi v Sloveniji policija aretira več tisoč ljudi, ker kršijo zakonodajo, večinoma gre za nenasilno posedovanje prepovedanih drog. Zaprtih je čedalje več ljudi, skoraj tretjina zaprtih pa ima težave z drogami. Kljub preganjanju in zasegom so droge vse lažje dosegljive, predvsem zaradi organiziranega kriminala, ki se čedalje bolj širi. Kriminal, ki izhaja iz prohibicije, vse bolj ogroža tudi varnost navadnih državljanov.
Ljudje po vsem svetu, posebej žalujoči sorodniki in prijatelji umrlih, so se začeli samoorganizirati, potem ko je jasno, da politika ne ščiti najbolj ranljivih, marginaliziranih in stigmatiziranih skupin. FOTO: Leon Vidic/Delo
Nesmiselne reakcije, ki vzbujajo paniko ob tej temi, hromijo učinkovito ukrepanje in lahko imajo hujše posledice, kot bi jih povzročila droga. Na primer: šole še vedno nimajo smernic zmanjševanja nevarnosti uporabe drog. Če najstnikom govorite samo »reci ne drogam«, to ne deluje. Tako je konec julija, domnevno zaradi zastrupitve s prepovedano drogo, umrl tudi slovenski petnajstletnik. Predoziranje je v nekaterih državah med vodilnimi vzroki za nenamerne smrti, ki bi jih s pametno politiko lahko zmanjšali.
Kaj (še) lahko naredi država
Čas in sredstva, ki se trošijo v žolčnih razpravah o smotrnosti prepovedi konoplje, bi bolje usmerili, če bi upoštevali znanstvene izsledke, da je alkohol pogubnejši od kokaina, heroina in sintetičnih opioidov, ko je upoštevan celoten učinek na državo. Prioriteta policije na področju drog ne bi smela biti konoplja, ki dokazano ne povzroča smrti zaradi predoziranja. Vzroki za epidemijo smrti zaradi prevelikega odmerka drog so seveda bolj zapleteni. Enostavnih rešitev ni. Politika in odnosi do uporabnikov prepovedanih drog v Sloveniji so v devetdesetih letih sicer močno napredovali, vendar smo začeli zaostajati za naprednejšimi državami v EU in drugod. Vlada je takrat sprejela nekatere programe zmanjševanja škode (izmenjava sterilnega pribora za vbrizgavanje, zdravljenje z metadonom in buprenorfinom). Pozneje je dovolila brezplačno testiranje vzorcev prepovedanih drog, a blokirala druge, bolj kontroverzne, a priznane javnozdravstvene ukrepe.
Danes je čas tudi za te nove, drzne in odgovorne rešitve, ki lahko rešijo življenje uporabnikom prepovedanih drog: varne sobe, zdravljenje s heroinom, policijsko nekaznovanje in preusmerjanje uporabnikov v programe za zmanjševanje škode. Že dopolnitev zakonodaje, ki bi navzočim pri predoziranju dala imuniteto pred kazenskim pregonom (dober samarijanski zakon), bi zastrašene ljudi spodbudila, da bi pravočasno poklicali nujno medicinsko pomoč in s tem zvečali možnost preživetja. Tudi z ureditvijo večje dostopnosti »naloksona za domov« bi lahko rešili veliko življenj. V Sloveniji lahko ta učinkoviti protistrup uporabljajo samo zdravniki, čeprav je poceni, enostaven za uporabo in nima stranskih učinkov. Prav tako zakonska neurejenost, strah in stigma še vedno preprečujejo odprtje prostorov za uporabo prepovedanih drog pod nadzorom usposobljenih strokovnjakov, ki lahko posredujejo v primeru prevelikega odmerka droge ali drugih zdravstvenih dogodkov. Če hočemo večjo varnost ljudi, moramo podpreti tudi te in druge ukrepe za zmanjševanje škode, ki temeljijo na dokazih in spoštovanju človekovih pravic, ne pa zaostrovati represivnih ukrepov. Slaba politika in zakoni na področju prepovedanih drog, čeprav pripravljeni v dobri veri, še niso imeli tako poraznih učinkov kot zdaj.
***
Dušan Nolimal, zdravnik, raziskovalec, specialist socialne medicine
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.
