Tiskane izdaje
Pred tremi tedni je bil dan nakbe, dan, ko se Palestinci v Izraelu in drugod spominjajo »katastrofe« – eksodusa več kakor polovice Palestincev z ozemelj, ki jih je zasedel Izrael med vojno leta 1948. Obe strani imata vsaka svojo razlago tega pomembnega dogodka.
Po arabski razlagi so se Judje pojavili od nikoder, napadli miroljubne ljudi in jih izgnali iz njihove države. Po sionistični razlagi so Judje sprejeli kompromisni načrt Organizacije združenih narodov, vendar so ga Arabci zavrnili in začeli krvavo vojno, med katero so jih arabske države prepričale, naj zapustijo svoje domove, da se bodo pozneje vrnili z zmagovito arabsko vojsko.
Obe razlagi sta nesmiselni – mešanici propagande, legend in skritih občutkov krivde. Med vojno sem bil član mobilne enote komandosov, ki je delovala po vsej južni fronti. Bil sem priča dogodkom, ki so se zgodili. Med vojno sem napisal knjigo Na poljih Filistejcev in še eno takoj po vojni, Druga plat medalje. Objavili so ju v angleščini pod skupnim naslovom 1948: A Soldier's Tale (1948: Vojakova zgodba). Napisal sem tudi poglavje o teh dogodkih v prvem delu svoje avtobiografije Optimističen, ki je bila objavljena lani v hebrejščini. Poskusil bom opisati, kaj se je res zgodilo.
Najprej se moramo zavedati, da vrednotimo leto 1948 skozi oči sveta, v katerem živimo leta 2015. Morda se zdi težko, vendar se moramo poskusiti preseliti v resničnost tedanjega sveta, sicer ne bomo mogli razumeti, kaj se je dejansko zgodilo.
Leto 1948 je bilo edinstveno. Takrat so se zgodili zgodovinski dogodki, kakršnih ni bilo še nikoli v zgodovini. Če ne upoštevamo zgodovinskega, psihološkega, vojaškega in političnega ozadja, je nemogoče razumeti, kaj se je zgodilo. Ne uničenje prvotnih prebivalcev Amerike, ki so ga zakrivili belopolti priseljenci, ne različni kolonialni genocidi se ne morejo primerjati s tedanjimi dogodki.
Neposredni vzrok je bila resolucija OZN o delitvi Palestine, sprejeta novembra 1947. Arabci so jo takoj zavrnili, saj so Jude sprejemali kot tuje vsiljivce. Judovska stran jo je sprejela, vendar se je David Ben Gurion pozneje bahal, da se nikakor ni nameraval zadovoljiti z mejami, določenimi leta 1947. Ko se je konec leta 1947 začela vojna, je bilo v Palestini pod britansko upravo približno 1.250.000 Arabcev in 635.000 Judov. Živeli so drug blizu drugega, vendar v ločenih četrtih v mestih (Jeruzalemu, Tel Avivu - Jafu, Haifi), in drug zraven drugega v sosednjih vaseh. Vojna leta 1948 je bila pravzaprav sestavljena iz dveh vojn, združenih v eno. Od decembra 1947 do maja 1948 je bila to vojna med Arabci in judovskimi prebivalci v Palestini, od maja do premirja na začetku leta 1949 je šlo za vojno med novo izraelsko vojsko in vojskami arabskih držav − predvsem Jordanije, Egipta, Sirije in Iraka.
V prvem in odločilnem obdobju so bili Palestinci v očitni številni premoči. Arabske vasi so obvladovale skoraj vse avtoceste. Judje so se lahko premikali samo v hitrih oklepnih avtobusih in z oboroženim spremstvom. Toda Judje so imeli enotno vodstvo pod voditeljem Ben Gurionom ter organizirano in disciplinirano vojsko, Palestincem pa ni uspelo vzpostaviti enotnega vodstva in vojske. Pokazalo se je, da je bilo to odločilno.
Na obeh straneh ni bilo nobene prave razlike med borci in civilisti. Arabski vaščani so imeli puške in pištole ter so takoj prihiteli zraven, kadar je bil napaden judovski konvoj. Večina Judov se je organizirala v podtalnem vojaškem obrambnem gibanju Hagana. Tudi obe »teroristični« organizaciji, Irgun in skupina Lehi, sta se pridružili skupni vojski. Obe strani sta vedeli, da gre za boj za obstanek.
Najpomembnejša naloga judovske strani je bila odstraniti arabske vasi ob cestnih poteh. To je bil začetek nakbe. Vse od začetka so vojni zločini metali temno senco na dogodke. Videli smo fotografije Arabcev, ki paradirajo po Jeruzalemu z odsekanimi glavami naših soborcev. Vojne zločine je zagrešila tudi naša stran, najhujši se je zgodil med zloglasnim pokolom v Deir Jasinu. Deir Jasin, četrt blizu Jeruzalema, so napadli vojaki Irguna in Lehija, številne moške prebivalce so pobili, ženske so razkazovali v judovskem Jeruzalemu. Takšni incidenti so soustvarjali ozračje med bojem za obstanek.
To je bil vse od začetka etnični boj med dvema stranema in vsaka stran je trdila, da je vsa država samo njena domovina, ter zavračala zahteve druge strani. Še preden je svet začel uporabljati besedno zvezo »etnično čiščenje«, so ga že izvajali med tedanjo vojno. Samo nekaj Arabcev je ostalo na ozemlju, ki so ga osvojili Judje, in noben Jud ni ostal na redkih ozemljih, ki so jih osvojili Arabci (Guš Ecion, Staro mesto Jeruzalem).
Ko se je bližal mesec maj in so vsi pričakovali, da se bodo arabske vojske vmešale v konflikt, je judovska stran poskušala ustvariti območje, s katerega bi odstranili vse nejudovske prebivalce. Vedeti moramo, da arabski begunci niso »zapustili države«. Med obstreljevanjem njihovih vasi (to se je ponavadi dogajalo ponoči) so zbrali svoje družine in pobegnili v sosednjo vas, ki so jo spet začeli obstreljevati itn. Nazadnje so ugotovili, da mejna črta premirja poteka med njimi in njihovimi domovi.
Palestinski eksodus ni bil jasen proces. Razmere so se spreminjale iz meseca v mesec, od kraja do kraja in od enega dogodka do drugega. Prebivalce Loda, denimo, so prisilili k begu tako, da so streljali nanje vsevprek. Potem ko je bil osvojen Safed, je vojaški poveljnik izjavil: »Nihče jih ni izgnal, samo odprli smo koridor, po katerem so lahko pobegnili.«
Pred zasedbo Nazareta so tamkajšnji vodje podpisali dokument o vdaji, prebivalcem pa so zagotovili nedotakljivost življenja in premoženja. Judovskemu poveljniku, kanadskemu častniku Dunkelmanu, so nato ustno ukazali, naj jih izžene.
Tega ni hotel storiti in je zahteval pisni ukaz, vendar ga nikoli ni dobil. Zato je Nazaret danes arabsko mesto. Po zasedbi Jafa je večina prebivalcev po morju pobegnila v Gazo. Tiste, ki so ostali po vdaji, so naložili na tovornjake in jih prav tako poslali v Gazo.
Veliko ljudi so izgnali zaradi vojaških razlogov, vendar je gotovo mogoče govoriti o nezavedni, polzavedni ali zavedni želji po izgonu arabskih prebivalcev. Želja je bila »v krvi« sionističnega gibanja. Še preden je ustanovitelj Theodor Herzl sploh pomislil na Palestino med pisanjem prvega osnutka svoje prelomne knjige Der Judenstaat, je predlagal ustanovitev judovske države v Patagoniji (Argentini) in predlagal, da bi prepričali vse prvotne prebivalce, naj zapustijo svoje ozemlje.
Potem ko so se arabske vojske maja vmešale v vojno, so Egipčane ustavili 22 kilometrov pred Tel Avivom. OZN je določila mesec dni dolgo premirje, med katerim se je izraelska stran prvič opremila s težkim orožjem (topništvom, tanki in letali), ki jim ga je prodal Stalin. Med hudim vojaškim bojevanjem se je julija ravnotežje sil spremenilo in izraelska stran je počasi začela pridobivati prednost. Od takrat naprej so upoštevali politično – v nasprotju z vojaško – odločitev o odstranitvi arabskega prebivalstva. Enotam so ukazali, naj takoj streljajo na katerega koli Arabca, ki bi se poskušal vrniti v svojo vas.
Odločilni trenutek se je zgodil ob koncu vojne, ko so sklenili, da beguncem ne smejo dovoliti, da bi se vrnili na svoje domove. Nihče ni sprejel uradne odločitve o tem, tega ni nihče niti omenjal. Množice judovskih beguncev iz Evrope, tistih, ki so preživeli holokavst, so preplavile državo in naselile kraje, ki so jih zapustili Arabci.
Sionistični voditelji so bili prepričani, da bodo po generaciji ali dveh begunci pozabljeni. Vendar se to ni zgodilo. Vedeti moramo, da se je to zgodilo komaj nekaj let po množičnem izgonu Nemcev iz Poljske, Češkoslovaške in baltskih držav, ta izgon pa so vsi sprejeli kot nekaj naravnega. Kakor v grški tragediji je nakbo določal značaj vseh udeležencev − tako značaj žrtev kot značaj tistih, ki so se znesli nad žrtvami.
Kakršna koli rešitev »vprašanja« se mora začeti z nedvoumnim izraelskim opravičilom za nakbo.
Pri praktični rešitvi je treba poskrbeti vsaj za simbolično vrnitev dogovorjenega števila beguncev na izraelsko ozemlje, za preselitev večine v državo Palestino, potem ko bo ustanovljena, in za velikodušno odškodnino vsem, ki se bodo odločili ostati tam, kjer so, ali pa se bodo preselili nekam drugam.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
