Tiskane izdaje
Iranske predsedniške volitve maja so bile paradoksalne in najverjetneje ključne. Vse skupaj se je začelo zelo umirjeno, saj je Hasan Rohani veljal za zelo verjetnega zmagovalca proti barviti druščini odsluženih ali povzpetniških konservativcev. Še več, predsedovanje v dveh mandatih je v islamski republiki že od leta 1981 stalnica. Napadi na Rohanija na začetku kampanje so se zato zdeli kot prizadevanja vrhovnega voditelja Alija Hamneja, njegovih konservativnih kleriških zaveznikov in revolucionarne garde, da Rohanija za drugi mandat oslabijo.
Toda ko so se konservativci zgrnili okoli svojega favorita Ebrahima Raisija, trdega sodnika, ki je v preteklosti brutalno zatiral opozicijo, se je volilna kampanja razgrela. Hamnejevo imenovanje Raisija na položaj torej ni bilo zgolj podelitev donosne in lagodne službe, ampak tudi poteza, ki bi mu omogočila, da postane prihodnji vrhovni vodja.
Obe strani sta uporabljali družbene medije
Splošno mnenje je, da bi zmaga Raisiju zagotovila uspeh v boju za Hamnejev položaj. Ta je namreč takrat, ko je na položaju vrhovnega voditelja nasledil preminulega ajatolo Ruholaha Homeinija, prav tako opravljal predsedniško funkcijo. Hamnej je menda bolehal za rakom, zato je postalo vprašanje nasledstva zelo pereče. Konservativci so zato mobilizirali svoj znaten ideološki, institucionalni in propagandni aparat ter podprli Raisija proti Rohaniju.
V odgovor na to se je do zdaj pragmatični in pazljivi Rohani odpovedal previdnosti ter odkrito podprl reformno gibanje v zvezi s kritiko sedanjega stanja. Pripadniki iranskega reformnega in demokratičnega gibanja – študenti, ženske, umetniki in tiha, a neizprosna civilna družba – so se lotili dela ter volitve nepričakovano preobrnili v razgret referendum o prihodnosti države.
Obe strani sta se na veliko posluževali družbnih medijev. Rohanijevi privrženci so uporabljali spletne platforme za mobilizacijo volivcev ter preverjanje dejstev v Raisijevih predlogih, kakor tudi za razkrivanje njegovega zatiranja opozicije v preteklosti. Rohanijevi privrženci so nekajkrat tudi posredno omenili vprašanje nasledstva na položaju vrhovnega voditelja. Namignili so, da volitve odločajo o usodi Irana v naslednjih 40 letih.
Konservativci so uporabljali družbene medije ter radio in televizijo, nad katerima imajo nadzor. Poudarili so težke gospodarske razmere in Rohanijeve neizpolnjene obljube, da bodo po tem, ko je Iran leta 2015 sprejel jedrski sporazum z ZN (in s tem z ZDA), vse sankcije odpravljene.
S tem je postalo jasno, da se nasprotna politična programa bojujeta za dušo islamske republike. Konservativce žene želja po ohranitvi nadzora nad iranskim gospodarstvom, ki ga obvladuje država in kjer raje vidijo pobožne menedžerje kot tehnokrate. Nasprotujejo globalizmu in se proti Zahodu, še posebno proti ZDA, povezujejo z Rusijo (in Kitajsko). Vztrajno širijo vpliv šiitov s podporo sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu in Hezbolahu v Libanonu. Nenaklonjeni so kulturni odprtosti in vztrajajo pri sovraštvu do žensk.
Privabili bi tuje naložbe
Nasprotno pa hoče reformistični program bolj odprto družbo in vlado, ki jo vodijo kompetentni tehnokrati. Naredili bi konec pajdaškemu kapitalizmu in si močno prizadevali za privabljanje tujih neposrednih naložb. Omejili bi cenzuro ter vzpostavili spravljivejše stike z veliko in močno diasporo. Zagotovili bi večjo enakost za ženske ter obrobne verske in etnične manjšine. Prav tako so zavrnili zamisel o povečanju denarne pomoči, ker da je zaletava in fiskalno nemogoča.
Od 55 milijonov iranskih volilnih upravičencev se jih je volitev udeležilo okoli 40 milijonov (skoraj 73 odstotkov). Pred nekaterimi volišči so se vile dolge vrste. Od 40 milijonov volivcev jih je 25 milijonov (62,5 oodstotka) volilo za reformistični program, kar je Rohaniju zagotovilo večinsko zmago.
Hkrati pa so reformistični kandidati za mestne svete slavili zmago po vsem Iranu. Na primer, v Teheranu je reformistična kandidatna lista osvojila vse sedeže v mestnem svetu. Trenutni župan, ki je bil tudi kandidat na predsedniških volitvah, bo kmalu ostal brez položaja. Celo v Mešedu, Raisijevemu domačemu kraju in utrdbi konservativnih klerikov, so kandidatke iz vrst reformistov dobile več glasov kakor vsi moški.
Konservativci imajo
V 80. letih so ZDA pripravile politiko do sovjetskega bloka s skrbnim proučevanjem tamkajšnjih političnih razmer. Bilo bi neumno, če bi ZDA oblikovale politiko do Irana in Bližnjega vzhoda, ne da bi upoštevale tamkajšnje notranjepolitične razmere.
Abbas Milani,
raziskovalec in sopredsednik v projektu Iran Democracy Project na Hoover Institution, predstojnik Iranskih študij na univerzi Stanford
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
