Rusija in Ukrajina: ostanimo na svoji poti

Zadnje mesece se Ukrajina ne pojavlja več tako pogosto v naslovih časopisnih člankov v Sloveniji. To je razumljivo, saj v medijih prevladujejo druga vprašanja, denimo kriza na evrskem območju in domače gospodarske razmere.

Vendar ne smemo pozabiti na Ukrajino, saj so razmere v tej državi še vedno občutljive in skrb vzbujajoče. Boji se nadaljujejo, čeprav jih je precej manj kakor v preteklosti. Separatisti, ki jih podpira Rusija, še naprej destabilizirajo nekatera območja na vzhodu Ukrajine.

Na Krimu, ki ga je Rusija nezakonito anektirala, opažamo skrb vzbujajoče zmanjševanje človekovih pravic ter omejevanje političnega delovanja in svobode medijev. Prejšnji mesec je minilo 71 let od deportacije krimskih Tatarov in ob obletnici tragičnega dogodka so se ponovili napadi na to skupnost pod vladavino Kremlja.

Zato svet ne sme pozabiti na Ukrajino. Februarja sta Francija in Nemčija posredovali pri sklenitvi več sporazumov v Minsku ter tako poskrbeli za ukrepe, s katerimi bi bilo mogoče končati konflikt in v Donbasu spet vzpostaviti ukrajinsko oblast.

Poudarjamo, da popolnoma podpiramo izvedbo teh sporazumov, in spodbudno je slišati, da so se delovne skupine lotile podrobnosti iz sporazuma. Vse strani – tudi Rusija in Ukrajina – morajo podpreti ta proces ter se mu resno in konstruktivno posvetiti. Ko se je 25. maja premier David Cameron pogovarjal s predsednikom Putinom, je poudaril, da je treba v celoti izvajati določila sporazumov iz Minska.

Močno zaskrbljeni zaradi dejanj Rusije

Zato me veseli, da je EU marca jasno povezala trenutne sankcije s popolnim izpolnjevanjem določil sporazumov iz Minska. To je nujno treba storiti zaradi dveh vzrokov. Prvič, tako sporočamo, da smo vsi močno zaskrbljeni zaradi dejanj v Rusiji. In drugič, tako izvajamo pritisk na Rusijo, naj izpolni svoje obveznosti, določene v sporazumih.

Žal takšen pritisk ostaja v senci jasnega vzorca nenehne destabilizacije, ki jo Rusija podpira v vzhodni Ukrajini. Prejšnji četrtek je Atlantski svet objavil poročilo Skrivanje vsem na očeh (»Hiding in Plain Sight«) o nenehnem nezakonitem in tajnem vojaškem delovanju Rusije v Ukrajini. Poročilo vsebuje trdne in jasne dokaze, ki so jih več mesecev skrbno zbirali skupaj z Bellingcatom, britansko medijsko preiskovalno organizacijo.

Poročilo razkriva tudi dokumente o premikanju ruske vojaške opreme čez mejo na bojišča v Ukrajini. Razkriva nove dokaze o tem, da so se številni napadi pravzaprav začeli v Rusiji, ne pa na območjih, ki jih nadzirajo separatisti znotraj Ukrajine – to utemeljuje s satelitskimi podatki, analizo obstreljevanega območja in javno dostopnim gradivom. Poleg tega kaže satelitske posnetke, ki potrjujejo premike ruske vojske in gradnjo taborišč ob ukrajinski meji.

Poročilo je eden od dokazov, ki nasprotujejo trditvam Kremlja o tem, da ne podpihuje konflikta v Ukrajini. Pred dvema tednoma so v Ukrajini ujeli dva pripadnika ruskih posebnih enot, ki sta imela pri sebi rusko opremo in orožje (tudi ostrostrelsko puško z dušilcem), poleg tega sta priznala, da sta opravljala naloge po ukazu ruske države.

To še ni vse. Dvanajstega maja so posmrtno objavili poročilo Borisa Nemcova Putinova vojna in v njem imenovali vsaj 70 ruskih vojakov, ki so letos umrli med boji v Debalcevu. Zveza Nato ocenjuje, da v Ukrajini deluje več sto ruskih vojakov in pripadnikov posebnih enot, več tisoč je nastanjenih ob rusko-ukrajinski meji.

Še naprej moramo pritiskati na Moskvo

Februarja sta se Rusija in Ukrajina v Minsku dogovorili o več ukrepih, s katerimi bi končali konflikt. Deseti člen ne bi mogel biti jasnejši: »... umik vseh tujih vojaških enot, vojaške opreme in najemnikov iz Ukrajine pod nadzorom OVSE«. Rusija očitno ne izpolnjuje tega določila.

Poleg tega Rusija krši 1. člen (takojšnja in popolna ustavitev ognja), 2. člen (OVSE je treba omogočiti nadzor nad ustavitvijo ognja) in 5. člen (izpustitev vseh talcev in nezakonito pridržanih oseb).

Še naprej moramo zato pritiskati na Moskvo, naj izpolnjuje obveznosti, določene v sporazumih iz Minska. Tudi Kijev mora izpolnjevati svoje obveznosti, med drugim mora izvajati ustavno reformo.

Pomembno se je zavedati, da je Rusija napadalec. Rusija je tista, ki je namerno destabilizirala sosednjo evropsko državo, nasilno spremenila njene meje, anektirala del njenega ozemlja in začela konflikt, v katerem je do zdaj umrlo več kot 6000 ljudi.

Prihodnjih nekaj mesecev bo mednarodna skupnost in predvsem EU morala opraviti najpomembnejši preizkus. Nadaljevati moramo po poti, ki smo jo izbrali, in biti pripravljeni po potrebi sprejeti nadaljnje ukrepe – če bo Kremelj, denimo, spodbudil nov val nasilja.

Na naši poti nas čaka več morebitnih pasti. Vendar moramo kot Evropska unija ostati enotni. Nagrada za naš trud je nerazdeljena, uspešna in varna Ukrajina na naših mejah.

––––––

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

Sophie Honey, britanska veleposlanica v Sloveniji