Ruska politika in slovenske dileme

Ob nekem srečanju s piscem teh vrstic, moralo je biti tik pred vstopom Slovenije v Nato, se je Sergej Lavrov hudomušno nasmehnil in vprašal: »Torej hočete stati v vrsti in salutirati?« Komentar sledi, pred tem pa nekaj ugotovitev.

Dejstva, ki se nas tičejo

Ko so slovenski naprednjaki v drugi polovici 19. stoletja primerjali slovenščino z drugimi jeziki, Slovence pa z drugimi narodi in ko so obupavali nad slovenstvom, so se z vso resnostjo spraševali, ali bomo Rusi ali pa Prusi.

Aprila leta 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta, pozneje preimenovana v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, je bila sestavljena večinoma iz članov Društva prijateljev Sovjetske zveze. Med drugo svetovno vojno in po njej so slovenski (jugoslovanski) komunisti oblikovali svoj politični, gospodarski in kulturni sistem v skladu z modeli iz Sovjetske zveze.

Usodno preprečevanje nemškega oziroma ruskega dostopa do Jadranskega morja se je začelo z Napoleonovimi Ilirskimi provincami, nadaljevalo pa z dramatičnim tržaškim vprašanjem, recimo z odločitvijo zahodnih zaveznikov v Parizu leta 1946, ko je Molotov Kardelju dejal, da »ne more imeti vsak okraj (mislil je Slovenijo, op. avt.) svojega morja«.

Jugoslovanski in srbski voditelji so še leta 1991 računali na podporo Sovjetske zveze. Ruski predsednik Boris Jelcin je takrat slovenskim predstavnikom napovedal razpad Sovjetske zveze. Jugoslavija je razpadla, Slovenija pa je bila priznana kot neodvisna država v istem času, ko je razpadla Sovjetska zveza. Prvi in najbolj trdni zavezniki slovenske osamosvojitve so bili Nemci oziroma nemški konservativci in liberalci. Nova ruska država pod vodstvom predsednika Jelcina in zunanjega ministra Kozireva je relativno zgodaj, februarja 1992, vsekakor pa pred ZDA diplomatsko priznala slovensko državo. Po odhodu Jelcina in Kozireva, ki se je leta 1992 proslavil z »dvojnim« nastopom v Stockholmu, je Putinova Rusija spremenila svojo politiko. Leta 2008 je priključila Abhazijo in Južno Osetijo, leta 2014 sta sledili priključitev Krima in rusko-ukrajinska vojna na vzhodu Ukrajine.

Evropsko omahovanje

V preteklosti sta potemtakem Slovenija in Jugoslavija (deloma tudi Ukrajina) omahovali med privrženostjo Rusom in Nemcem, Rusija pa si je z večjim ali manjšim uspehom zagotavljala svoj vpliv na tem področju. Ruski voditelj Vladimir Putin, ki je na oblasti v Kremlju od leta 1999, se vrača k politiki, ki je bila nekoč značilna za Sovjetsko zvezo in ki jo je Kozirev napovedal že leta 1992 v Stockholmu, ko je rekel, da ne bo vrnitve, dokler je na čelu Rusije Jelcin.

Danes glede Rusije omahuje Evropska unija: po eni strani želi kaznovati Rusijo zaradi priključitve Krima, po drugi strani želi – zaradi gospodarskih koristi – opustiti sankcije proti njej. O teh rečeh je govoril Putinov zunanji minister Sergej Lavrov prejšnji konec tedna na varnostni konferenci v Münchnu. Kakšni so bili njegovi poudarki?

Lavrov je začel z drugo svetovno vojno, ki naj bi se začela zaradi nemške priključitve sudetskega dela Češkoslovaške s sporazumom v Münchnu pred 80 leti, leta 1938. Pri tem ruski zunanji minister ni omenil niti vzporednic s priključitvijo Krima niti pakta med Hitlerjem in Stalinom iz leta 1939, s katerim so se začele evropske delitve, ki so bile odpravljene šele z propadom obeh protagonistov, Hitlerja in Stalina, in ko je navsezadnje razpadla Sovjetska zveza.

Lavrov je nadalje ostro kritiziral prikrite poskuse ponarejanja zgodovine druge svetovne vojne, rehabilitacijo nacistov in – »v nekaterih državah EU« – njihovo izenačevanje z osvoboditelji ter »rušenje spomenikov tistim, ki so premagali nacizem«. Ko je ocenil, da je Ukrajina zašla v težave zaradi zahteve, naj izbere med Zahodom in Rusijo, je dodal naslednje: »Žal imamo opraviti z novimi poskusi prisiljevanja držav, ki mejijo na Rusijo in EU, pa naj gre za Skupnost neodvisnih držav ali za Balkan, naj izberejo med Zahodom in Vzhodom ...«

Lavrov se je pritožil nad filozofijo »mi ali oni« in nad opuščanjem sodelovanja med Rusijo in EU. Na več mestih je tudi poudaril, da si želi Rusija močno in enotno EU, kritičen pa je bil do prelomljenih obljub iz leta 1990, kajti »Nato nadaljuje širitev proti vzhodu«. Zatem je Lavrov zavrnil domneve o »ruski nevarnosti«, ki naj bi bila povezana z evropskimi problemi od brexita do katalonskega referenduma, pri čemer je namignil, da so Evropi nevarne ZDA oziroma »politika zamenjave nezaželenih vlad«, ki ni povzročila le »kaosa«, ampak maščevanje z »mednarodnim terorizmom in valovi nezakonitega preseljevanja«.

Spet neuvrščeni?

Lavrov se je dotikal očitkov pa tudi diplomatsko izogibal zapletom v zvezi z ruskimi računalniškimi vdori in posegi v ameriško strankarsko politiko. Toda bistvena je vsekakor njegova domneva, da največ težav povzroča izbiranje med Vzhodom in Zahodom, med EU in Rusijo.

Kaj bi pomenila odpoved oziroma opustitev takšnih izbir? Takšna »filozofija« od daleč spominja na politiko neuvrščenosti, ki jo je nekoč gojila Jugoslavija in na neki način (v zvezi z združevanjem obeh Nemčij) tudi Sovjetska zveza. Slednja je – davno pred padcem Berlinskega zidu – želela pridobiti zahodnonemške socialdemokrate za združitev zahodne in vzhodne Nemčije, vendar pod pogojem, da se prva odpove članstvu v Natu. Ob tem se nehote, vendar nujno vsiljuje znamenita formula slovenskega gostitelja Lavrova Karla Erjavca, ki je v času ukrajinske krize ponudil slovensko posredovanje med EU in Rusijo. Takšna ponudba ni mogla biti utemeljena z ničemer razen z domnevo, da je Slovenija nekje vmes med Zahodom in Vzhodom, tako rekoč neuvrščena država. Niti v Evropski uniji niti v Natu?

Rusija je pomembna in v marsičem Sloveniji sorodna država. Dobrodošla sta gospodarsko sodelovanje z njo in celo podružnica ruske univerze v Kopru. Vprašati pa se je treba, zakaj nimamo v Sloveniji nobene podružnice ameriške univerze in zakaj naše oblasti tako srdito preganjajo zasebne šole – in seveda univerze.

***

Dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zunanji minister

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.