Samo čakajo, da bo Slovenija obsojena

V zadnjem času so veliko razburjenja povzročili podatki o številu obsodb Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) glede na število prebivalcev. Eni so na te statistične podatke oprli pretirano ostre kritike glede varstva človekovih pravic v Sloveniji, drugi so pretiravali z obrambo Slovenije, češ da je njen edini problem v prepočasnem sojenju. Kljub vsemu so številke povedne in dokazujejo, da je Slovenija spet oziroma še vedno v evropskem vrhu držav, kršiteljic Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Nobenega dvoma ne more biti, da je Slovenija naredila resne napake pri varstvu konvencijskih pravic, in to ne samo glede počasnosti sojenja. Najbolj resnih kršitev pa ne odkrivajo podatki o številu sodb, ampak pilotne sodbe proti Sloveniji. Te sodbe namreč odkrivajo sistemske in množične kršitve človekovih pravic, ki so najpomembnejše tako z vidika varstva človekovih pravic kot z vidika ugleda Slovenije in glede negativnih učinkov za državni proračun.

Druga pomanjkljivost aktualnih razprav je, da vso krivdo valijo na sodnike rednih in ustavnih sodišč. Poglejmo, kako je s to odgovornostjo, ko gre za pilotne sodbe. Slovenija je s tremi pilotnimi sodbami (Lukenda – sojenje v razumnem roku, Kurić – izbrisani in Ališić – devizni varčevalci) absolutna evropska prvakinja. Kaj kmalu lahko pride do četrte v zvezi s kršitvami pravic zapornikov v prenatrpanih slovenskih zaporih, posebno ljubljanskih. Ustavno sodišče je kljub opozorilom iz Strasbourga in iz mojih ločenih mnenj zamudilo priložnost, da namesto oziroma že pred ESČP zakonodajalca prisili k spremembi zakonodaje glede sojenja v razumnem roku. Vendar bi nove zakonske rešitve o sojenju brez nepotrebnega odlašanja moral urediti zakonodajalec tudi brez takšne zaveze ustavnega sodišča, ker ga k temu obvezujeta ustava in EKČP. Osebno sem opozoril tri ministre za pravosodje zapored, da nam grozi pilotna sodba s hudimi posledicami pa so vsi čakali na obsodbo iz Strasbourga. Glede prve pilotne sodbe je torej krivda porazdeljena med ustavnim sodiščem in zakonodajalcem, ker sta bila oba prepočasna pri odzivu na obsodbe pred ESČP zaradi prepočasnega sojenja.

Aktiven odpor politike proti popravi krivic

Glede izbrisanih je prav ustavno sodišče rešilo čast Slovenije, ko je ugotovilo neustavnost izbrisa in zahtevalo vrnitev stalnega bivališča za nazaj. Kakšne vse očitke smo doživljali ustavni sodniki zaradi te odločitve ... Ogromno časa in energije je šlo po zlu zaradi aktivnega odpora velikega dela politike zoper popravo krivic, ki so jih doživeli izbrisani. Sprenevedajo se zato vsi tisti politiki, ki so vztrajno nasprotovali uresničitvi odločbe ustavnega sodišča, danes pa podatke o izbrisanih uporabljajo kot dokaz, da je »krivosodje« odgovorno za množične kršitve človekovih pravic. Med drugim je moralo o izbrisanih kar dvakrat odločati ESČP, ki obakrat ni pozabilo poudariti, da je treba dosledno izvršiti sodbo ustavnega sodišča. Glede druge pilotne sodbe je torej temeljna odgovornost na izvršilni oblasti, ki je izbris zakrivila, pa tudi na zakonodajni, ker ni znala zbrati potrebne večine poslanskih glasov za popravo napak, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče.

Znano je, da imamo ustavni pravniki največ pomislekov glede uravnoteženosti obsodbe Slovenije v zvezi s tretjo pilotno obsodbo, ki se nanaša na devizne varčevalce. Glede teh ni storila napak samo Slovenija, ampak tudi tisti, ki so onemogočili vračanje kreditov, ki so jih hrvaška podjetja dobila od Ljubljanske banke. Toda tudi pri deviznih varčevalcih je temeljna odgovornost na politiki, ki je sprejela ustavni zakon o ustanovitvi NLB in ni znala izkoristila številnih priložnosti, da v dogovoru s Hrvaško ter Bosno in Hercegovino pravično uredi položaj prikrajšanih varčevalcev. Si lahko predstavljate, kakšen pogrom proti ustavnim sodnikom bi se dvignil, češ da so zakrivili »državni udar« proti suvereni ustavodajni oblasti, če bi razveljavili del ustavnega zakona, s katerim je bila ustanovljena NLB? In kaj bi se dogajalo, če bi ustavni sodniki sami sprejeli »pilotno« sodbo v korist deviznih varčevalcev? Samo tako bi Sloveniji lahko prihranili pilotno obsodbo v zadevi Ališić, njenemu proračunu pa na desetine milijonov evrov.

Razveljavitev odločitev državnega zbora, ki niso skladne z ustavo in EKČP, seveda ni namenjena ogrožanju suverenosti in oblasti ljudstva ali povzdigovanju ustavnih sodnikov nad zakonodajno oblast, temveč zagotavljanju doslednega spoštovanja ustave in mednarodno prevzetih obveznosti države. To so razlogi, zaradi katerih menim, da so kritike na račun ustavnih sodnikov pretirane. Čeprav temeljna odgovornost za navedene kršitve EKČP torej ni na ustavnem sodišču, ocenjujem, da je bilo na področju varstva konvencijskih pravic zamujenih največ priložnosti za sprejetje inovativnih odločitev ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je sicer preprečilo marsikatero obsodbo Slovenije pred ESČP, lahko pa bi storilo tudi več, kot je.

Pilotne odločbe bi si moralo »drzniti« tudi ustavno sodišče

Po mojem mnenju bi ustavno sodišče ta trenutek po vzoru na pilotne sodbe ESČP lahko sprejelo, na primer, »pilotno odločbo«, ki bi učinkovala na vse zadeve, povezane z neustreznimi pogoji za prestajanje zaporne kazni. Učinek bi lahko bil podoben, kot ga imajo pilotne sodbe ESČP: če bi ustavno sodišče ugotovilo, da ne obstoje učinkovita pravna sredstva pred rednimi sodišči, bi to povzročilo, da se pritožniki lahko neposredno obrnejo na ustavno sodišče, ne da bi prej izkoristili razpoložljiva pravna sredstva. V zvezi s pomisleki zoper možnost uvedbe pilotnih odločb, češ da jih ustava ne omogoča, je treba omeniti, da tudi ESČP nima v EKČP izrecne normativne podlage za sprejemanje pilotnih sodb, pa si jih vendale drzne sprejemati.

Kršitev konvencijskih pravic je hkrati kršitev ustave, ki govori o neposredni uporabi ratificiranih mednarodnih pogodb in o tem, da morajo biti predpisi usklajeni z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Poleg tega ne more biti sporno, da gre v primeru ESČP za institucijo s subsidiarnim poslanstvom, kar pomeni, da je za varstvo konvencijskih pravic prvenstveno odgovorna država in šele nato ESČP, torej takrat, ko država kljub opozorilom svoje odgovornosti ne jemlje resno. Stvar je zelo preprosta: ali standarde varstva pravic, kot jih določa EKČP, uveljavijo evropske države same, ali pa jih k temu z obsodbo prisili ESČP. Ustvarjalna razlaga pristojnosti ustavnega sodišča bi ugodno vplivala ne le na zapornike in druge pritožnike, ampak tudi na položaj Slovenije pred ESČP in v mednarodni skupnosti nasploh. Pripomogla bi namreč k temu, da naslednjič, ko bodo objavljene statistične analize obsodb ESČP, Slovenija ne bo imela več rezerviranega mesta na sramotilnem stebru, namenjenem največkrat obsojenim državam.

Da ne bo pomote, naj sklenem z mislijo, da ne glede na vse pomanjkljivosti v delovanju evropskih in ustavnih sodnikov s kritikami ne gre pretiravati tudi zato, ker sta evropsko in ustavno sodišče instituciji, ki sta v zadnjega pol stoletja največ storili za razvoj in varstvo človekovih pravic ter svoboščin v Evropi in Sloveniji.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Ciril Ribičič, profesor ustavnega prava in nekdanji ustavni sodnik