Tiskane izdaje
Globokim krizam sledijo obdobja globoke recesije
Ne gre zgolj za ameriško posebnost. Res je sicer, da je ameriška rast zelo močna, vendar je tudi Evropa močno presegla vsa pričakovanja. Poleg tega je mogoče slišati dobre novice za hitrorastoče trge, ki se še vedno s strahom pripravljajo na to, da bo ameriška centralna banka spet zviševala obrestno mero, vendar so zdaj ugotovili, da razmere, ki se jim morajo prilagajati, niti niso tako zelo slabe.
Širše ozadje, ki je omogočilo globalno reflacijo, je dovolj preprosto, da ga je mogoče razumeti. Globokim sistemskim finančnim krizam sledijo obdobja globoke in dolgotrajne recesije.
Kot sva pred desetletjem napovedala skupaj s Carmen Reinhart (to so pozneje potrdili tudi številni drugi strokovnjaki, ki so uporabili najine podatke), niso šest- do osemletna obdobja zelo počasne rasti v takšnih okoliščinah nič nenavadnega. Res je, številne težave še vedno ostajajo, tudi šibke banke v Evropi, prezadolžene pokrajinske vlade na Kitajskem in po nepotrebnem zapleteni finančni predpisi v Združenih državah Amerike.
Kljub temu smo ustvarili dovolj dobre razmere za trajno obdobje stabilnejše rasti.
Toda ali bo populistični val, ki preplavlja države z razvitimi gospodarstvi, utopil čedalje hitrejše okrevanje? Ali bo okrevanje utišalo voditelje, ki samozavestno razglašajo mamljivo preproste rešitve za resnično zapletene težave?
Na srečanju Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke konec meseca v Washingtonu se bodo vodilni predstavniki centralnih bank in ministri za finance spet znašli v središču dogajanja. Ali kdo dvomi, da si bo ameriški predsednik Donald Trump po twitterju privoščil koga od udeležencev, ki si bo upal kritizirati načrtovane odločitve Trumpove vlade, ker se ta namerava umakniti iz prostotrgovinskih sporazumov in se odpovedati vodilni vlogi v večstranskih finančnih ustanovah?
Nevarne politične igre
Pred nekaj dnevi je Trump gostil kitajskega predsednika Xi Jinpinga v letovišču Mar-a-Lago, v svoji »zimski Beli hiši«. Težko dovolj močno poudarimo, kako veliko je odvisno od kitajsko-ameriških odnosov in kako škodljivo bi bilo, če se obe strani ne bi znali dogovoriti in plodno sodelovati med seboj. Trumpova vlada je prepričana, da ima v rokah dovolj pogajalskih adutov, da lahko spremeni odnos v ameriško korist, med drugim lahko uvede nove carinske tarife na uvoz kitajskega blaga ali se celo odloči, da ne bo izpolnila svojih obveznosti glede več kakor bilijona dolarjev, ki ga ZDA dolgujejo Kitajski. Toda carinske tarife bi nato Svetovna trgovinska organizacija zavrnila, odločitev o neizpolnjevanju obveznosti pri vračanju ameriškega dolga pa bi bila še bolj nepremišljena.
Če bo Trumpu uspelo prepričati Kitajsko, da bo bolj odprla svoje gospodarstvo ameriškemu izvozu in pomagala obrzdati Severno Korejo, bo to dober dosežek. Če pa bi rad enostransko umaknil ZDA s svetovnega prizorišča, bo tako verjetno škodil številnim ameriškim delavcem in koristil samo peščici.
Zdi se, da globalizem ni več tako zelo ogrožen v Evropi, saj so populistični kandidati izgubili volitve v Avstriji, na Nizozemskem in tudi v Nemčiji. Vendar bi zmaga populistov na naslednjih volitvah v Franciji ali Italiji kljub temu lahko raztrgala Evropsko unijo in povzročila hudo postransko škodo drugod po svetu.
Francoska predsedniška kandidatka Marine Le Pen bi rada uničila EU, ker je po njenem mnenju »prebivalci Evrope ne marajo več«.
Raziskave javnega mnenja resda kažejo, da bo zagovornik Evropske unije Emmanuel Macron prepričljivo premagal Le Penovo v drugem krogu volitev 7. maja, vendar je težko zanesljivo vedeti, kdo bo zmagal v tekmi z dvema udeležencema, predvsem če upoštevamo, da ruski predsednik Vladimir Putin podpira Le Penovo. Če vemo, kako nepredvidljivi so jezni volivci in da je Rusija dokazala, da zna manipulirati z novicami in družbenimi mediji, bi bilo nespametno misliti, da bo Macron gotovo zmagal na volitvah.
Volitve v Italiji lahko
V večini držav s hitrorastočimi trgi so se pojavili domači populisti, v nekaterih – denimo na Poljskem, Madžarskem in v Turčiji – imajo populiste, ki so že postali avtokrati. K sreči bi potrpežljiva ameriška centralna banka, prilagodljiva (za zdaj) Kitajska ter rastoča gospodarstva v Evropi in ZDA lahko pomagali večini hitrorastočih gospodarstev.
Napovedi globalne rasti se izboljšujejo in z razumnimi ukrepi bi se lahko razmere v prihodnjih nekaj letih precej izboljšale v primerjavi s preteklimi leti – vsaj v razvitih gospodarstvih, morda pa tudi v večini preostalih. Toda populizem je še vedno v igri, in samo če se bo rast dovolj hitro povečevala, se bo verjetno mogoče izogniti njegovim pastem.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
