Še o zadevi Slovenija proti Hrvaški

V Sloveniji je prejšnji teden odjeknila novica o tem, da generalni pravobranilec – to je neodvisni strokovnjak, ki Sodišču EU predlaga, kako naj v zadevi odloči – meni, da Sodišče EU za odločanje o tožbi Slovenije proti Hrvaški ni pristojno.

S pravnega vidika je zadeva Slovenije proti Hrvaški ena od tistih, v katerih se mednarodno pravo neizogibno prepleta z evropskim. Ključni argument, na katerega se opira generalni pravobranilec, je navedba, da so slovenske trditve o kršitvi prava Unije akcesorne do vprašanja ureditve meje med obema državama, ki naj bi bilo vprašanje mednarodnega prava. Povedano preprosto: če mora Slovenija uveljavljati zakonodajo EU na slovenskem ozemlju oziroma na slovenskih zunanjih mejah EU, z vidika mednarodnega prava pa ni jasno, kje je meja med državama, potem tudi na podlagi prava EU ni jasno, kje natančno mora Slovenija uporabljati pravo EU. Vendar se je mogoče na ta argument odzvati z nekaj komentarji.

Kritični pogled na sklepne predloge

Iz sklepnih predlogov se zdi, da generalni pravobranilec, prav tako kot Hrvaška, dvomi o veljavnosti arbitražne razsodbe. Res je, da njena veljavnost ni vprašanje prava Evropske unije, temveč mednarodnega prava, in da Sodišče EU o njeni veljavnosti nima pristojnosti odločiti. Vendar se ne morem izogniti misli, da se generalni pravobranilec vsaj implicitno dotakne tega vprašanja.



Če bi bila situacija obratna in Hrvaška ne bi prerekala veljavnosti arbitražne razsodbe, temveč je »zgolj« v praksi ne bi izvrševala, se sprašujem, ali bi generalni pravobranilec prav tako menil, da Sodišče EU ni pristojno za slovensko tožbo. Če namreč dosledno sledimo njegovemu razlogovanju, bi bila v primeru nespornosti arbitražne razsodbe meja med državama določena in bi Slovenija torej morala izvajati pravo EU na svojem ozemlju. Če se strogo postavimo na stališče, kakor generalni pravobranilec, da Unije ta razsodba ne zavezuje, je tudi povsem nejasno, kje mora Slovenija izvrševati pravo Unije. To pa lahko privede v položaj, ko Slovenija ne more izpolniti svojih obveznosti na podlagi prava Unije, ker ni jasno, na katerem ozemlju ga mora izvajati.

Presenetljivo je, da se generalni pravobranilec glede argumenta akcesornosti v veliki meri opira na zadevo Komisija proti Belgiji. Ta zadeva, ki je bila odločena v manjšem senatu (pet sodnikov), se je nanašala na to, da Belgija ni zagotovila pohištva in didaktičnega gradiva za evropske šole v Bruslju. Ne le da je pristojnost na področju izobraževanja v rokah držav članic in ne Unije, komisija v tej zadevi tudi ni povsem jasno navedla, na katero določbo prava Unije se sklicuje. Svojo tožbo je namreč utemeljevala neposredno na posebnem sporazumu o evropskih šolah in uveljavljala kršitev načela lojalnega sodelovanja le v odvisnosti od tega sporazuma. Slovenija pa v svoji tožbi jasno navaja, katere določbe prava Unije po njenem mnenju krši Hrvaška.

Zanimivo je tudi, da generalni pravobranilec v sklepnih predlogih ne posveti več pozornosti drugim zadevam glede arbitražnih sporazumov, na primer v zadevi »Tovarna MOX« (Komisija proti Irski), v kateri je Sodišče EU jasno poudarilo, da mednarodne konvencije ne smejo ogrožati »izključne pristojnosti Sodišča za reševanje sporov med državami članicami o razlagi in uporabi prava« Unije (tč.132). Tudi v nekaterih drugih zadevah, povezanih z arbitražnim odločanjem, na primer v nedavno odločeni zadevi Achmea, je Sodišče EU svojo pristojnost dokaj široko razlagalo. Res je, da je šlo v teh zadevah za drugačna pravna vprašanja, a nekateri deli argumentacije bi bili morda kljub temu za slovensko zadevo relevantni.

Odločitev za zdaj negotova

Kljub odklonilnemu stališču generalnega pravobranilca ni gotovo, da bo Sodišče EU njegovim sklepnim predlogom sledilo. To sodišče velikokrat prav v ključnih in pravno zahtevnih zadevah odloči drugače in svojo pristojnost običajno razlaga dokaj široko. Možno je tudi, da Sodišče EU sklepnim predlogom sledi le v določenih delih argumentacije. Zato ni izključeno, da se bo Sodišče EU v tožbi Slovenije proti Hrvaški štelo za pristojno ali da bo razglasilo svojo pristojnost le za določen del tožbe. Spomnimo se le nedavne sodbe tega sodišča v zadevi Avstrija proti Nemčiji, izdane junija letos, kjer je to sodišče prav tako odločilo drugače od predloga generalnega pravobranilca. Slednji je predlagal zavrnitev avstrijske tožbe glede diskriminatornih nemških cestnin, Sodišče EU pa je Nemčijo vseeno obsodilo.

Sporno mnenje pravne službe komisije

Če bo Sodišče EU dejansko vsebinsko odločalo o zadevi, bo moralo odločiti tudi o vprašanju, ali iz spisa izločiti sporno mnenje pravne službe komisije, kot predlaga generalni pravobranilec. Kot je razvidno iz sklepnih predlogov, je Slovenija k svoji vlogi priložila tudi to mnenje, ki se je pojavilo v medijih. Hrvaška njegovo uporabo v postopku izpodbija, to stališče pa podpira tudi komisija.

Vendar pa bi, kakor omenja generalni pravobranilec, Slovenija sporno mnenje lahko zahtevala tudi na podlagi Uredbe o dostopu javnosti do dokumentov institucij EU in nič ji ne preprečuje, da to še vedno stori. Čeprav komisija uveljavlja, da bi bilo razkritje tega dokumenta v nasprotju z javnim interesom, je možno, da bi bila Slovenija pri svoji zahtevi uspešna. V primerljivi zadevi Švedska in Turco proti Svetu EU je Sodišče EU namreč dopustilo razkritje mnenja pravne službe Sveta EU. Razlogi, zaradi katerih Svet tega mnenja ni želel razkriti – varstvo pravnih nasvetov in odsotnost javnega interesa – so bili podobni razlogom, na katere se v slovenski zadevi sklicuje komisija.